VSL Sodba I Cp 1651/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.116,3 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sodna poravnava Okrožnega sodišča v Ljubljani P 109/2015-I z dne 13. 7. 2015 brez pravnega učinka proti tožnici v delu, ki se nanaša na prenos toženkine lastninske pravice na nepremičninah na toženca, v obsegu poplačila tožničinih terjatev (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da dopusti izvršbo na polovični solastniški delež nepremičnin (II. točka izreka), obema tožencema pa, da tožnici povrneta 6.476,37 EUR pritožbenih stroškov (III. točka izreka).

2Toženca se pritožujeta zoper celotno sodbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da zapis v darilni pogodbi ne predstavlja dogovora o skupni gradnji, saj je načrtovano gradnjo moč uvrstiti v nagib za daritev. Za presojo, ali je šlo za dogovor o skupni gradnji, je treba ugotoviti, ali je bila gradnja realizirana, kar lahko pomeni le dokončno gradnjo hiše. V zvezi s tem je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bila hiša zgrajena v letu 1992, ter je nepravilno zavrnilo dokazni predlog po ogledu nepremičnine, s katerim sta toženca dokazovala, da je bila zgrajena do tretje gradbene faze. Prav tako je o dejstvu gradnje izpovedoval A. A., sin tožencev, in izpodbijana sodba o tem, ali mu verjame ali ne, nima razlogov. Sodišče je zmotno ugotovilo, da skupni namen gradnje izhaja iz potrdila o overitvi, saj ravno iz njega izhaja, da sta bila toženca opozorjena na pravne posledice sklenitve pogodbe v smislu določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in Zakona o dedovanju (ZD), kar kaže na to, da je šlo po vsebini za darilno pogodbo. Zato je bila sodna poravnava sklenjena zakonito in ni šlo za zlorabo pravic. Toženca v pritožbi ponavljata navedbe iz postopka na prvi stopnji, da sta se razvezala v juliju leta 2001, čeprav je njuna življenjska skupnost razpadla že prej. Po razvezi zakonske zveze je toženec od toženke utemeljeno zahteval vračilo darila, a ker je bila v tistem trenutku vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, je bil dogovor med njima takšen, da bosta zadevo urejala kasneje. Ko je bila zaznamba v letu 2011 izbrisana, je toženka svoj solastniški delež podarila sinu in je bil med vsemi tremi sklenjen dogovor, da hišo dokonča on. Zato tožencema ni mogoče očitati škodljivega in nezakonitega namena. Poleg tega toženka nikoli ni štela, da ima na nedokončani nepremičnini kakršnekoli stvarnopravne zahtevke, ki ne izvirajo iz naslova darila, temveč iz skupnega premoženja, saj h gradnji hiše ni prispevala kaj dosti. Toženca v pritožbi opozarjata tudi na toženčev ugovor o višini deležev na skupnem premoženju, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov, ugotovitev deležev, ob predpostavki, da ne gre za skupno gradnjo, pa predstavlja predhodno vprašanje. Toženec je v postopku opozoril, da zemljišče, na katerem je bila zgrajena hiša, predstavlja njegovo posebno premoženje, ki ga je podedoval po svoji teti, zato je treba deleže zakoncev ugotavljati z izvedencem gradbene stroke, kar sta toženca predlagala. Toženca predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožnici naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Priglašata pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku ni bilo sporno, da sta toženca zakonsko zvezo sklenila leta 1973, da sta se razvezala leta 2001, pritožbeno ni izpodbijano, da je njuna življenjska skupnost trajala vsaj do leta 1998.¹ Prav tako ni bilo prerekano, da sta toženca leta 1992 sklenila darilno pogodbo, v kateri je zapis o skupni gradnji (A9), toženka pa se je istega leta vpisala kot polovična lastnica v zemljiško knjigo (B2, B3). Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožničina dolžnica iz več naslovov, kot izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni bilo prerekano, da je toženka leta 2010 z darilno pogodbo svojo polovico nepremičnine prenesla na A. A., sina tožencev (A10). Nadalje ni bilo prerekano, da so toženca in njun sin v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 109/2015 - I sklenili sodno poravnavo, s katero so ugotovili, da je darilna pogodba med toženko in njenim sinom A. A. nična, da se razveže darilna pogodba med tožencema ter da se toženkin polovični delež nepremičnine prenese na toženca (A12).

6Tožnica je vložila paulijansko tožbo in je zatrjevala, da so toženca in njun sin zlorabili sodno varstvo z namenom, da bi ji onemogočili poplačilo njenih denarnih terjatev do toženke. Zahtevala je odpravo pravnih učinkov sporne sodne poravnave² v delu, ki se nanaša na razvezo darilne pogodbe med tožencema, s čimer ji bo omogočena izvršba na toženkin polovični solastniški delež na nepremičninah. Toženca sta se branila, da ni prišlo do zlorabe pravic in tožničinega oškodovanja, saj je bil toženec zaradi razveze zakonske zveze upravičen zahtevati vrnitev darila, ki ga je z darilno pogodbo v letu 1992 namenil toženki, s sklenitvijo sodne poravnave pa sta navedeno uresničila, saj se je toženka vseskozi zavedala, da ji polovični solastniški delež na nepremičninah ne pripada.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v obširni dokazni oceni ugotovilo, da je podan objektivni pogoj po 255. členu Obligacijskega zakona (OZ), kar pritožbeno ni izpodbijano, ugotovilo je tudi, da so podani subjektivni pogoji po 256. členu OZ, tako v primeru, če je šlo za neodplačni pravni posel, kot če je šlo za odplačnega. Zato je tožničine zahtevke v celoti priznalo. Pravilno si je postavilo ključno vprašanje, ali je bil toženec od toženke upravičen zahtevati vračilo polovičnega solastniškega deleža. Da bi odgovorilo na to vprašanje, je moralo razčistiti okoliščine, do kdaj je trajala življenjska skupnost tožencev, ali je darilna pogodba predstavljala dogovor o skupni gradnji in ali je bil ta realiziran.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je življenjska skupnost tožencev trajala od sklenitve zakonske zveze do leta 1998, da darilna pogodba iz leta 1992 predstavlja njun dogovor o skupni gradnji, ter da je bil dogovor, glede na to, da je bila nepremičnina zgrajena v letu 1992, realiziran. Posledično je zaključilo, da toženec ni imel podlage od toženke zahtevati vračila njenega polovičnega solastniškega deleža. Sklenjen dogovor v sodni poravnavi torej kaže na škodljiv namen tožencev do tožnice ter so toženca in njun sin zlorabili sodno varstvo z namenom, da bi ji onemogočili poplačilo njenih denarnih terjatev.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je podalo v 12. do 34. točki obrazložitve, celovita, natančna, jasna, prepričljiva, konsistentna ter skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP ter jo v izogib ponavljanju v celoti sprejema in potrjuje. V nadaljevanju se izreka do pritožbenih ugovorov tožencev.

10Zmotno je pritožbeno stališče, da toženca nista sklenila dogovora o skupni gradnji, zapisanega v pogodbi, ki sta jo poimenovala „darilna pogodba“ (A9), ter da je načrtovano gradnjo moč uvrstiti zgolj v nagib za daritev zemljišča toženki s strani toženca. Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno odgovarja, da je bila skupna gradnja bistveni namen pogodbe in je predstavljala njeno kavzo. Pritrditi gre pritožbi, da je za presojo, ali gre za dogovor o skupni gradnji, treba ugotoviti, ali je bila gradnja realizirana, vendar je zmotno stališče tožencev, da je to lahko le dokončana gradnja hiše. Tudi v zvezi s tem tožnica v odgovoru pravilno pojasnjuje, da je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da nedokončana gradnja še ne zadostuje za neveljavnost dogovora o skupni gradnji.³ Še posebej navedeno velja v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je bila hiša zgrajena do tretje gradbene faze, torej je do realizacije skupne gradnje prišlo, tožnica pa se je takoj po sklenitvi dogovora v zemljiški knjigi vknjižila kot solastnica. Sodišče je imelo v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage, da je odločilo tudi brez ogleda nepremičnine, saj dejstvo, da je bila hiša zgrajena do tretje gradbene faze, ni bilo sporno. Ali je do gradnje prišlo v letu 1992, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, ali v letu 1993, kot zatrjuje toženka in s strani tožnice ni prerekano, pa je glede na to, da je sodišče ugotovilo obstoj življenjske skupnosti med tožencema vsaj do leta 1998, nebistveno. Napačen je tudi nadaljnji pritožbeni argument, da iz potrdila o overitvi izhaja, da naj bi šlo za darilno pogodbo in ne za skupno gradnjo. Kot izhaja iz vsebine overitvenega potrdila, izdanega s strani Temeljnega sodišča v Kranju 18. 5. 1992 (A9), sta bila toženca zgolj na splošno opozorjena na določila ZZZDR in ZD, predvsem v smislu ustvarjanja skupnega premoženja.

11Pritožbena navedba, da toženka nikoli ni štela, da ima na nedokončani nepremičnini kakršnekoli stvarnopravne zahtevke, ki ne izvirajo iz naslova darila, iz razloga, ker h gradnji hiše ni prispevala kaj dosti, je prav tako neutemeljena. Glede na to, da je življenjska skupnost tožencev trajala od leta 1973 do leta 1998, sta v tem času ustvarjala skupno premoženje, tudi z gradnjo hiše, in bi dejstvo, koliko je toženka k ustvaritvi skupnega premoženja prispevala, lahko rezultiralo le v določitvi deležev na skupnem premoženju. Do tega pa ni prišlo ravno iz razloga, ker sta toženca v času trajanja zakonske zveze in življenjske skupnosti to skupno premoženje razdelila s pogodbo, kar je bilo skladno z drugim odstavkom 58. členom ZZZDR dopustno, izpolnjen pa je bil tudi pogoj obličnosti (sodna overitev). Zato je neutemeljen tudi zadnji pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o višini deležev na skupnem premoženju. Tudi sicer ta pritožbeni očitek toženca podajata ob predpostavki, da ne gre za skupno gradnjo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za skupno gradnjo, ugotovitev deležev na skupnem premoženju ne more predstavljati predhodnega vprašanja. Prav tako ne ugovor toženca, da zemljišče, na katerem je bila zgrajena hiša, predstavlja njegovo posebno premoženje, saj sta toženca skupaj ustvarjeno premoženje, v katerega se je z gradnjo hiše prelilo toženčevo posebno premoženje, razdelila s pogodbo.

12Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo za dogovor o skupni gradnji in ne za darilno pogodbo ter da je bil takšen dogovor realiziran. Toženec od tožnice torej ni imel podlage zahtevati darila nazaj in je sodišče pravilno ugotovilo, da je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zlorabo sodnega postopka in izigravanje tožnice.

13Sklepno gre ugotoviti, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v višini 1500 točk, kar znaša 900 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški 3 EUR, skupaj 915 EUR. 22 % DDV znaša 201,3 EUR, vse skupaj pa 1.116,3 EUR.

¹ 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
² V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je sodno poravnavo dopustno izpodbijati s paulijansko tožbo – VSRS III Ips 30/2013 in VSL I Cp 2329/2017.
³ VSRS II Ips 313/93, kjer je sicer šlo za adaptacijo prostorov.