UPRS Sodba IV U 60/2018-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Celje, Izpostava Mozirje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavezancu A.A., v tem upravnem sporu tožniku, naložil, da mora s kmetijskega zemljišča na parc. št. ..., k. o. ..., ki je po prostorskih aktih Občine Braslovče trajno namenjeno kmetijski proizvodnji, odstraniti nasuti gramoz in zemljišče uporabljati le v kmetijski namen (točka 1 izreka), določil rok za ureditev - najkasneje do 31. 6. 2018 (točka 2 izreka) ter navedel, da bo o možnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (točka 3 izreka) in da mora o odpravljenih nepravilnostih stranka pisno obvestiti inšpektorja (točka 4 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je kmetijska inšpekcija pri kontrolnem inšpekcijskem pregledu na terenu, opravljenem 27. 10. 2017, ugotovila, da je na predmetnem kmetijskem zemljišču na površini okoli 700 m2 izvedeno nasutje z gramozom, na tej površini pa so bili na dan ogleda parkirani osebni avtomobili, kamion in kamionska prikolica. Po prostorskih aktih Občine Braslovče je zemljišče, kjer je urejeno parkirišče, po namenski rabi najboljše kmetijsko zemljišče (85 %), po dejanski rabi pa je kmetijsko zemljišče (48,7 %) in stavbno zemljišče (51,3 %). Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa in je na le-te podal pripombe. Prvostopenjski upravni organ je svojo odločitev oprl na določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki v 2. členu določa definicijo kmetijskih zemljišč. Na podlagi prostorskih aktov Občine Braslovče je bilo ugotovljeno, da je predmetno kmetijsko zemljišče umeščeno med najboljša kmetijska zemljišča – K1, ki so trajno namenjena kmetijski proizvodnji (85 % oziroma 1.560 m2), zato se ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je na kmetijskem zemljišču izvedel nasutje z gramozom na površini okoli 700 m2, posegel na območje trajno varovanih kmetijskih zemljišč. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da gramozirana površina, ki se uporablja za parkiranje kamionov in osebnih avtomobilov, ne predstavlja uporabe kmetijskega zemljišča v kmetijski namen, zato je ravnanje tožnika v nasprotju z določili 4. člena ZKZ. Uporaba kmetijskega zemljišča za parkirišče kamionov in avtomobilov je tudi v nasprotju z določili 7. člena ZKZ. Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da tožnik v izjavi, s katero se je opredelil do ugotovitev upravnega organa, ni podal nobenega komentarja glede parkiranih kamionov, tovornih prikolic in osebnih avtomobilov. Pri vpogledu v register AJPES pa se je ugotovilo, da ima tožnik registrirano dejavnost A.A., s.p. Prvostopenjski upravni organ še ugotavlja, da ne drži obrazložitev stranke, da se nasutje na tem zemljišču šteje kot zunanja ureditev objekta (stavbe 459) in je v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ker ZKZ taksativno našteva, kateri objekti se lahko gradijo na kmetijskih zemljiščih in ki so trajno namenjeni za kmetijsko proizvodnjo, med njimi pa ni parkirišča. Prav tako gramozirana površina (700 m2) presega okvir nezahtevnega objekta – samostojno parkirišče (površina do vključno 200 m2), kot je to določeno v Uredbi. Gramozirano površino na 700 m2 prav tako ni mogoče šteti za zunanjo ureditev objekta, saj je objekt postavljen na parc. št. ..., k. o. .... Dela za zunanjo ureditev objekta so namenjena izključno za rabo objekta. Gramozirana površina za parkiranje kamionov je že z zelenico ločena od objekta, zato parkirišča ni mogoče šteti za zunanjo ureditev objekta. Na navedeni podlagi je prvostopenjski upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), besedilo izreka prvostopenjske odločbe spremenilo tako, da je natančneje opredelilo tisti del zemljišča, na katerem nasutje gramoza predstavlja nepravilnost oziroma kršitev veljavnih predpisov in na katerega se nanaša odrejena obveznost (točka 2 izreka) ter v korist tožnika spremenilo rok za izpolnitev obveznosti (točka 3 izreka), pri tem pa ugotovilo, da stroški niso nastali (točka 4 izreka). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi pritrjuje razlogom, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, ter pojasnjuje razloge za spremembo izpodbijane odločbe v delu 1. in 2. točke izreka, ki je v natančnejši opredelitvi zemljišča, s katerega je treba odstraniti nasuti gramoz, in določitvi roka za izpolnitev obveznosti na obstoječi datum. Drugostopenjski upravni organ se tudi opredeljuje do pritožbenih navedb, ki jih zavrača kot neutemeljene.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka, z zatrjevanimi kršitvami tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5Tožnik v tožbi navaja, da ugotovitev o uporabi zemljišča v neskladju z namenom ne drži v celoti. Del zemljišča s parc. št. ..., k. o. ..., je dejansko nasut z gramozom, vendar namen nasujta ni izključno za dejansko rabo kot parkirišče. Ta parcela meji na parcelo št. ..., k. o. ..., na kateri stoji stavba in je namen nasutja gramoza prvenstveno v izvajanju del v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta oziroma stavbe, kar se štejejo v skladu z Uredbo kot dela v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta. Nasutje gramoza predstavlja glede na Uredbo nezahteven gradbeni objekt in je njegova izvedba skladna z Uredbo. Del nasutja z gramozom, ki naj bi bil domnevno izveden tudi na kmetijskem zemljišču, pa je izveden tudi izključno zaradi potrebe primernega dostopa do kmetijskega dela parcele, z namenom, da se zagotovijo primerni pogoji za obdelovanje in uporabo kmetijskega zemljišča. Edini možni dostop do kmetijskega zemljišča je preko parcelne št. ..., k. o. ..., in potem nadalje po parc. št. ..., k. o. ..., za kar je treba nujno ta pristop utrditi. Tako je v okviru kmetijskega zemljišča zagotovljen tudi primeren prostor, da se obdelovalni stroji ustrezno očistijo in pripravijo na varno vključitev v promet.

6Nadalje tožnik izpodbijani odločbi oporeka, da je v delu izreka pavšalna in neizvršljiva, ker ni konkretno navedeno, kateri del parc. št. je kmetijsko zemljišče in kateri del je stavbno zemljišče. Če se izvrši odločba, kot je določeno v njenem izreku, se s tem v celoti onemogoči ne samo uporaba stavbnega zemljišča, ampak tudi dostop do kmetijskega zemljišča in posledično uporaba zemljišča v kmetijski namen. Po tožbenem stališču se tudi pritožbeni organ ne opredeli glede možnosti obdelovanja oziroma pravice ureditve dostopa do kmetijskega zemljišča, saj bi bila z izvršitvijo sporne odločbe obdelava kmetijskega zemljišča onemogočena. Tožnik zatrjuje, da je izrek odločbe, ki prvotno nalaga zavezancu izvršitev dejanja, ki bo onemogočilo rabo zemljišča v kmetijski namen, v nadaljevanju pa zavezanca zavezuje, da zemljišče uporablja izključno v kmetijski namen, nejasen, nerazumljiv, kontradiktoren in neizvršljiv. Izvršitev predmetne odredbe tožnika prisiljuje v kršitev cestnoprometnih predpisov, ki do voznika pred vključitvijo v promet s kolovozne poti na javno cesto zahteva, da mora odstraniti vso zemljo in blato, ki bi lahko onesnažilo zemljišče. Nedvomno je varnost v cestnem prometu večji javni interes kot sama raba manjšega dela kmetijskega zemljišča za namene manipuliranja s kmetijskimi stroji.

7Tožnik kot napačno izpodbija ugotovitev inšpekcijskega organa, da se gramozirana površina uporablja za parkiranje osebnih avtomobilov in kamionov, saj so bila vozila parkirana izključno na delu zemljišča, ki je v prostorskem planu opredeljeno kot stavbno zemljišče. Nesprejemljiva je tudi zahteva inšpekcijskega organa, da bi lahko imel zavezanec obdelovalne stroje shranjene na delu zemljišča, ki je v naravi stavbno zemljišče, saj ne obstaja predpis, ki bi zavezancu to nalagal. Takšna zahteva bi predstavljala tudi neustaven poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine zavezanca in varstvo zemljišč.

8Tožnik tožbeno zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ki jih je zagrešil inšpekcijski organ s tem, da je izven svojih pristojnosti ugotavljal, ali ima tožnik kot samostojni podjetnik v najemu parkirišče. Prekoračitev pooblastil in poseganje na področje pristojnosti drugih organov je tudi opredelitev inšpekcijskega organa glede utrditve stavbnega dela zemljišča, katerega del parcele niti ni natančno določen, pri čemer ima zavezanec po Uredbi pravico do nezahtevnega in enostavnega objekta in do izvedbe del v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta in del v zvezi z nekategoriziranimi cestami. Tožnik še navaja, da je odločba, katere izvršitev posega tako v varovanje zasebnega interesa (uporaba dela parcele, ki je stavbno zemljišče) kot tudi v varovanje javnega interesa (obdelanost kmetijskih površin) in v kateri ni natančno določen predmet in način izvršitve, pravno in dejansko neizvršljiva.

9Tožnik sodišču predlaga, da po opravi glavne obravnave, na kateri naj izvede „ponujene“ dokaze (branje listin, opredeljenih v tožbi), izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

10Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe. Tožena stranka ponovno poudarja, da je v obravnavani zadevi nedvomno kršen prvi odstavek 4. člena ZKZ, saj se predmetno zemljišče deloma očitno uporablja v nasprotju z njegovim namenom. Po stališču tožene stranke je tožnikova navedba, da je nasutje gramoza izvedeno izključno zaradi potrebe primernega dostopa do kmetijskega dela zemljišča, neverodostojna, ker predstavlja površina nasutja gramoza skoraj 40 % celotne površine obravnavanega zemljišča. Poleg tega površina nasutja bistveno presega površino tistega dela zemljišča, ki je po namenski rabi opredeljeno kot stavbno zemljišče (275 m2). Ker je drugostopenjski upravni organ spremenil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe, je neutemeljeno tudi tožnikovo stališče, da mu izrek odločbe nalaga izvršitev dejanja, ki bo onemogočilo rabo zemljišča v kmetijski namen ter da je zato nejasen, nerazumljiv, kontradiktoren in neizvršljiv. Tožena stranka pa še dodaja, da dejanski interes tožnika v zvezi z obravnavanim zemljiščem posredno izhaja iz dopisa Občine Braslovče, ki je v kopiji priložen k tožbi, saj je v tem dopisu izrecno omenjen „poseg z namenom spremembe namembnosti v stavbno zemljišče, namenjeno širitvi poslovne dejavnosti – avtoprevozništva“. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper drugostopenjski upravni akt, s katerim ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Meritorno odločitev namreč vsebuje prvostopenjski upravni akt, t. j. odločba kmetijskega inšpektorata, s katerim je bil tožniku naložen predmetni inšpekcijski ukrep, drugostopenjska odločba pa zgolj podrobneje določa z odločbo inšpekcijskega organa izrečeni ukrep. Ne glede na to pa sodišče tožbe ni zavrglo iz razloga, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ker je tožnik vsebinsko izpodbijal prvostopenjski upravni akt, kar je kot zvezo navedel tudi v tožbenem zahtevku. Zato je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski upravni akt.

13Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

14Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski upravni organ tožniku izrekel inšpekcijski ukrep, da mora s kmetijskega zemljišča na parc. št. 105/33, k. o. ..., odstraniti nasuti gramoz in zemljišče uporabljati le v kmetijski namen.

15Med strankama predmetnega upravnega spora ni sporno, da je na predmetnem zemljišču izvedeno nasutje gramoza v površini okoli 700 m2, kot je to ugotovil prvostopenjski upravni organ. Tožnik v tožbi sam navaja, da je del spornega zemljišča nasut z gramozom, ugotovljeni površini nasutja pa ne oporeka. Prav tako v zadevi ni sporno, da je predmetno zemljišče po namenski rabi opredeljeno kot delno kmetijsko (opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče) in delno stavbno zemljišče, pri čemer znaša delež prvega 85 %, delež drugega pa 15 % skupne površine zemljišča.

16Sporen pa je ukrep kmetijske inšpekcije, ki je oprt na določbi 4. in 7. člena ZKZ ter je odrejen v skladu z določbo 107. člena ZKZ. Ker tožnik po ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa predmetnega kmetijskega zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom, torej ga uporablja v neskladju s prvim odstavkom 4. člena in prvim odstavkom 7. člena ZKZ, mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nasutja gramoza in uporaba zemljišča le v kmetijski namen.

17Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKZ mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona: obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, preprečevati zaraščanje kmetijskih zemljišč (razen kmetijskih zemljišč, ki glede na predpis, ki ureja vrste dejanske rabe kmetijskih zemljišč, izpolnjuje pogoje za vrsto rabe »drevesa in grmičevje«) in uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč. Če kmetijski inšpektor ugotovi, da se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na njegovi podlagi, ni dovoljeno, ima na podlagi prve alineje pododstavka B, 107. člena ZKZ pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

18Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri predmetni parceli za delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče s površino prvega 1.560 m2 in površino drugega 275 m2 (odstotno razmerje 85 : 15), ob ugotovljenem obsegu nasutega gramoza (površine okoli 700 m2), kar znatno presega površino stavbnega zemljišča, predstavlja tudi po presoji sodišča nasutje gramoza na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njenim namenom. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je zahteva inšpekcijskega organa, da mora tožnik z navedenega zemljišča odstraniti nasuti gramoz in zemljišče uporabljati le v kmetijski namen, zakonita.

19Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, da namen nasutja gramoza na navedenem zemljišču ni bil v ureditvi parkirišča za vozila, ampak v zagotovitvi izvajanja del v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta na sosednji parceli in primernega dostopa do kmetijskega dela parcele, ter tožbena navajanja v zvezi z lokacijo parkiranih vozil, ki so bila po tožnikovem zatrjevanju parkirana na delu zemljišča, ki je opredeljen kot stavbno zemljišče. Za odločitev v tem postopku je namreč pomembno le, da je bila zaradi nasutja gramoza kmetijska površina za kmetijsko proizvodnjo zmanjšana (glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 2012/99, I Up 966/99, I Up 1012/99), kar v konkretnem primeru, upoštevajoč zgoraj navedene podatke o površini zemljišča in nasutega gramoza, ni sporno. Tako ugotovitve v postopku potrjujejo uporabo predmetnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zemljišče, na katerega se izrečen inšpekcijski ukrep nanaša, pa je z drugostopenjsko odločbo ustrezno opredeljeno. Zato ne držijo tožbeni očitki o pavšalnem, nejasnem, nerazumljivem, kontradiktornem in neizvršljivem izreku izpodbijane odločbe.

20Glede na navedeno sodišče zavrača tudi ugovore tožnika, ki se nanašajo na poseg v tožnikovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in varstvo zemljišč. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebne dobrine, je že v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 71. člena Ustave), zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena. Gre za določene omejitve, ki so v javnem interesu. Nesporno je, da je tožnik z opisanim ravnanjem kmetijsko zemljišče uporabil v nasprotju z namenom, ki ga za kmetijska zemljišča določa ZKZ (4. člen), kar sta tako prvostopenjski kot pritožbeni upravni organ ustrezno obrazložila.

21Sodišče ne sledi tožbeno zatrjevanim bistvenim kršitvam pravil postopka, ki naj bi jih zagrešil prvostopenjski upravni organ in se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja izven njegovih pristojnosti (ugotavljanje, ali ima tožnik kot samostojni podjetnik v najemu parkirišče), ker ta dejstva, glede na zgoraj povedano, niso relevantna za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izdaje izpodbijane odločbe.

22Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče še ugotavlja, da tožniku ni bila prekršena katera od ustavnih pravic, ker ukrep, ki je predmet izpodbijane odločbe, temelji na zakonu ter je, upoštevajoč zgoraj navedeno obrazložitev, ustavno skladen in predstavlja sorazmeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico do lastnine in njene gospodarske funkcije. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je podlaga za navedeni inšpekcijski ukrep v zgoraj navedenih zakonskih določbah v zvezi z drugim odstavkom 71. člena Ustave, ki predpisuje, da posebno varstvo kmetijskih zemljišč določa zakon. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

23Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj prebere listinske dokaze. Sodišče ugotavlja, da izvedba teh dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, ker ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (glede na ugotovitev sodišča o obstoju kmetijskega zemljišča in nasutju gramoza v navedenih površinah), zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik je sodišču predlagal zgolj izvedbo dokaza z branjem listin, z vsebino katerih se je sodišče seznanilo na seji, poleg tega pa tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

24Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.