UPRS Sodba I U 1278/2020-46

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 814/2016 s 27. 7. 2020 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dosedanji tek postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je tožnica, kot upravičenka do brezplačne pravne pomoči (BPP), dolžna povrniti neupravičeno prejeto BPP, podeljeno na podlagi odločbe št. Bpp 814/2016 z 21. 4. 2016, v znesku 843,60 EUR v 19 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 33,60 EUR zapade v plačilo 5. 9. 2020, drugi obrok v višini 45,00 EUR 5. 10. 2020, tretji obrok v višini 45,00 EUR 5. 11. 2020 in tako dalje, pri čemer vsak naslednji obrok v višini 45,00 EUR zapade v plačilo peti dan v mesecu, do zadnjega obroka v višini 45,00 EUR, ki zapade v plačilo dne 5. 3. 2022, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Navedeni znesek mora tožnica nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka), v primeru zamude s plačilom prvega obroka pa zapade v plačilo celotni dolgovani znesek in bo toženka v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) podala predlog za izvršbo za celoten dolgovani znesek na pristojni davčni organ (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku zaradi odstranitve reklamnih panojev ter plačila uporabnine oziroma najemnine na zemljišču na A. Za izvajanje BPP je bil na tožničin predlog najprej postavljen odvetnik B.B., ki je bil na podlagi svoje prošnje iz razlogov na tožničini strani 30. 11. 2016 razrešen ter je bila namesto njega določena odvetnica C.C., ki je bila 6. 10. 2017 razrešena iz razloga izbrisa iz Seznama odvetnikov, ki nudijo BPP, in namesto nje postavljena odvetnica D.D. Tudi slednja je 13. 6. 2020 (pravilno: 2018 – opomba sodišča) (oziroma posredno 8. 5. 2020 – pravilno: 2018 – opomba sodišča) predlagala razrešitev iz razlogov na tožničini strani, bila posledično razrešena in namesto nje postavljen odvetnik E.E., ki je 18. 4. 2019 prav tako predlagal razrešitev iz razlogov na tožničini strani.

3Toženka je 18. 6. 2018 (pravilno: 2019 – opomba sodišča) razrešila tudi tega postavljenega odvetnika ter ugotovila, da za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na tožničini strani, zato se šteje, da ji BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP, o višini katere bo odločeno s posebno odločbo. Toženka je tožnico z dopisom 28. 1. 2020 pozvala, da se v osmih dneh od prejema izjavi glede vračila neupravičeno prejete BPP v znesku 843,60 EUR in da ima možnost predlagati obročno vračilo. Tožnica v odgovoru navaja, da se z vračilom ne strinja in da predlaga obročno odplačevanje ter da niti ne ve, kateri stroški so v pravdnem postopku sploh nastali, čeprav je pregledala celotni sodni spis, zato se želi seznaniti z odločbami o priznanih nagradah in stroških, saj je prejela le sklep o stroških za odvetnico C.C. V zvezi z navedenim toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da so bili v predmetni zadevi izdani trije sklepi o stroških, in sicer: sklep o stroških Bpp 814/2016 z 12. 7. 2016, s katerim je bila odmerjena nagrada odvetniku B.B. v znesku 185,63 EUR, ki je postal pravnomočen 14. 4. 2016; sklep o stroških Bpp 814/2016 s 14. 8. 2017, s katerim je bila odmerjena nagrado odvetnici C.C. v znesku 29,12 EUR in je postal pravnomočen 14. 9. 2017 ter sklep o stroških Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018, s katerim je bila odmerjena nagrada Odvetniški družbi D. v znesku 657,98 EUR in je postal pravnomočen 16. 11. 2018. Tožnici sta bila sklepa Bpp 814/2016 z 12. 7. 2016 in s 14. 8. 2018 (pravilno: 14. 9. 2018 – opomba sodišča) vročena z javnim naznanilom 14. 3. 2016 in 16. 10. 2018, sklep Bpp 814/2016 s 14. 8. 2017 pa ji je bil osebno vročen 24. 8. 2017.

Povzetek bistvenih navedb v tožbi, odgovorih na tožbo in pripravljalni vlogi

4Tožnica v tožbi navaja, da „ni prejele nikakršne pravne pomoči“. Vračanja zneska v obliki obrokov, kot je predvideno v izpodbijani odločbi, ne zmore brez ogrožanja svojega zdravja in preživetja. Je prejemnica denarne socialne pomoči, kar ji onemogoča, da bi lahko plačevala tudi druge obveznosti, ki niso vezane na njeno preživetje. Nadalje navaja, da je višina nagrade, ki jo je toženka priznala odvetnici D.D., nerazumno visoka glede na opravljeno zastopanje, saj tožbe sploh ni pripravila, odvetnik, ki jo je nadomeščal, pa se je zgolj udeležil naroka za glavno obravnavo in napisal odgovora na dve vlogi. Ob pregledu sodnega spisa ni zasledila, da bi odvetnik v kateri od obeh vlog priglasil stroške, niti ni razvidno, da bi to storil na naroku za glavno obravnavo. Poudarja, da je toženko seznanila, da ima že več let neprekinjeno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., že nekaj časa nazaj pa jo je obvestila tudi, da naj pošto pošilja na naslov v G., kar je bilo tudi sicer – razen pri odločbah o odmeri nagrade odvetnikom – ves čas postopka upoštevano ter da jo je tudi večkrat opozorila, da ji dva sklepa o stroških, ki sta vezana na izpodbijano odločbo, nista bila vročena. Sodišču tako predlaga, naj po njenem zaslišanju in zaslišanju toženke ter vpogledu v sodni spis I U 1229/2019 izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, naj ponovno odloči o krivdnih razlogih za razrešitev odvetnice D.D. in odvetnika E.E. ter da pravilno vroči odločbo o odmerjenih nagradah in stroških po Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

6Prva stranka z interesom, odvetnik E.E., v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. V dokaz predlaga zaslišanje strank ter vpogled v sodne spise I U 590/2019, I U 1229/2019, I U 1301/2019 in I U 1303/2019.

7Druga stranka z interesom, Odvetniška družba D., o.p. d.o.o., v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, da tožnica ni bila deležna pravne pomoči, saj je odvetnik iz njihove pisarne v zadevi vložil tri pripravljalne vloge ter tožnico zastopal na dveh narokih. Zaradi nesoglasij med tožnico in odvetnikom glede vprašanja, kako nadaljevati postopek, v zvezi s katerim je bila tožnici dodeljena BPP, je odvetnik zaprosil za razrešitev. Pri obračunu stroškov je odvetniška pisarna poslala dokazila o opravljenem delu tako sodišču, ki je odločalo o zadevi, v zvezi s katero je bila tožnici dodeljena BPP, kot tudi naslovnemu sodišču. K pripravljalni vlogi s 3. 12. 2020 je druga stranka z interesom priložila dokazila o opravljenih storitvah in stroškovnik oziroma napotnico. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Odločanje po sodnici posameznici

8Sodišče je 29. 10. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 1278/2020-15, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Zadeva se namreč nanaša na vprašanje pravilnosti oziroma zakonitosti z izpodbijano odločbo naloženega povračila prejete BPP, ki je predmet obširne in ustaljene sodne prakse. Zato gre po oceni senata za nezapleteno pravno in dejansko stanje.

Dokazni sklep

9V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve.

10Dokazni predlog tožnice in prve stranke z interesom za zaslišanje strank, je kot pravno nepomemben zavrnilo, saj je bil usmerjen v dokazovanje višine stroškov, ki so nastali zaradi zastopanja tožnice v pravdnem postopku, to vprašanje pa za odločitev sodišča v tej zadevi, ki se nanaša (zgolj) na vprašanje pravilnosti oziroma zakonitosti z izpodbijano odločbo naloženega povračila prejete BPP, ni pravno pomembno, kar bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju. Iz enakega razloga je sodišče zavrnilo dokazne predloge druge stranke z interesom, da vpogleda v naslednje listine: napotnico Bpp 814/2016 (priloga C6), dodatna vprašanja za izvedenca z 21. 5. 2020 (priloga C7), pripravljalne vloge z 2. 11. 2017 (priloga C10), 8. 1. 2017 (priloga C9) ter 13. 2. 2018 (priloga C8), prošnjo za preložitev naroka s 17. 10. 2017 (priloga C11), zapisnika o glavnih obravnavah z 9. 1. 2018 (priloga C12) in 15. 3. 2018 (priloga C13) ter vlogo s 25. 4. 2018 (priloga C14) ter dokazni predlog tožnice, da vpogleda v dopis odvetnika F.F. z 18. 4. 2019 (priloga A2), ki se nanaša na zahtevo za razrešitev v tej BPP zadevi, vendar to vprašanje prav tako ni pravno relevantno za odločitev v tej zadevi, kot bo tudi podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

11Dokazne predloge prve stranke z interesom, da vpogleda v sodne spise I U 590/2019, I U 1229/2019 (vpogled v ta sodni spis je predlagala tudi tožnica), I U 1301/2019 in I U 1303/2019 ter da vpogleda v odgovore na tožbe v zadevah I U 1229/2019 (priloga C2), I U 1303/2019 (priloga C3), I U 1301/2019 (priloga C4) ter I U 590/2019 (priloga C5), je sodišče kot neupoštevne zavrnilo, saj se nanašajo na druge zadeve BPP, ki niso predmet tega postopka.

K I. točki izreka

12Tožba je utemeljena.

13V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odločbo toženke, s katero ji je ta naložila povračilo neupravičeno prejete BPP, podeljene na podlagi odločbe št. Bpp 814/2016 z 21. 4. 2016, v skupnem znesku 843,60 EUR, pri čemer se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo enajstega odstavka 30. člena ter na 43. člen ZBPP.

14Skladno z desetim odstavkom 30. člena ZBPP postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pristojni organa za BPP postavi drugega. Enajsti odstavek tega člena pa določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

15Neupravičeno prejeto BPP ureja 43. člen ZBPP, ki v drugem odstavku določa, da je upravičenec dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi; vračilo oziroma plačilo sredstev je prihodek proračuna Republike Slovenije. Pristojni organ za BPP odloči o načinu in času vračila neupravičeno prejete BPP v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto BPP in naloži upravičencu vračilo neupravičeno prejete pomoči (tretji odstavek 43. člena ZBPP).

16Vračilo napotnice in odločitev organa za BPP o stroških pa ureja 40. člen ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da je izvajalec BPP pristojni strokovni službi za BPP dolžan predložiti izpolnjeno napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi. Po šestem odstavku te določbe pristojni organ za BPP o končnem obračunu storitev BPP odloči s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice; sklep se pošlje izvajalcu in upravičencu do BPP.

17Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji na dveh odločbah, s katerima je toženka odločila o razrešitvah dveh postavljenih odvetnikov (odločba Bpp 814/2016 s 24. 8. 2018 o razrešitvi odvetnice D.D. ter odločba Bpp 814/2016 z 18. 6. 2019 o razrešitvi odvetnika E.E.) ter na treh sklepih o stroških, in sicer: sklepu o stroških Bpp 814/2016 z 12. 7. 2016, s katerim je toženka odmerila nagrado odvetniku B.B. v znesku 185,63 EUR; sklepu o stroških Bpp 814/2016 s 14. 8. 2017, s katerim je odmerila nagrado odvetnici C.C. v znesku 29,12 EUR ter sklepu o stroških Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018, s katerim je bila odmerjena nagrada Odvetniški družbi D. v znesku 657,98 EUR.

18V tožbi tožnica po vsebini ugovarja višini nagrade, priznane odvetnici D.D., in zatrjuje, da je toženko „večkrat opozorila, da ji dva sklepa o stroških, ki sta vezana na izpodbijano odločbo, nista bila vročena“ in da ni bila seznanjena z odločbo o odmerjenih nagradah ter s tem v zvezi še posebej ugovarja pravilnosti vročitve „odločbe o odmerjenih nagradah in stroških Bpp 814/2016 z dne 14. 9. 2018“.

19Eden od pomembnih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije je pravica do izjave v postopku. Bistven pogoj za njeno uresničevanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.¹ Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, kot predpogoj pravice do izjave v postopku, je vročanje. Vročanje mora biti opravljeno pravilno, v skladu z zakonom, dana pa mora biti tudi možnost dokazovanja (ne)pravilnosti vročanja.²

20V obravnavani zadevi je za odločitev torej bistveno, ali so bili tožnici pravilno vročeni sklepi o stroških, na katerih temelji izpodbijana odločba, in kdaj je bila vročitev opravljena, čemur tožnica v tožbi ugovarja.

21Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede tega v prvem odstavku 87. člena določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če stranka ne obvesti organa o spremembi prebivališča, sedeža ali naslova, ki ga je navedla v vlogi in vročevalec v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZUP organu ne sporoči drugega naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča, enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom (tretji odstavek 96. člena ZUP). Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava (peti odstavek 96. člena ZUP).

22Iz upravnega spisa izhaja, da je bil sklep Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018 tožnici poslan na naslov A., ki ga je tožnica navedla na prošnji za dodelitev BPP s 25. 3. 2016 in ki je bil istega dne razviden tudi iz Centralnega registra prebivalstva (CRP). Ker sklepa tožnici na tem naslovu ni bilo mogoče osebno vročiti, je toženka 1. 10. 2018 odredila, da se vročitev opravi z javnim naznanilom z objavo na njeni oglasni deski ter elektronsko preko portala e-Uprava. Na podlagi določbe petega odstavka 96. člena ZUP je štela, da je bil sklep tožnici vročen 16. 10. 2018 ter da je postal pravnomočen 16. 11. 2018.

23Če stranka med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedla v vlogi, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek 96. člena ZUP). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 13. 10. 2016 preko elektronske pošte toženko obvestila, naj se ji vsa pisanja v zadevi vročajo na naslov G. Sklep Bpp 814/2016 s 14. 8. 2017 je bil tožnici poslan na naslov G., in ji je bil vročen 21. 8 . 2017. Za odločitev v tej zadevi relevanten sklep Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018 pa ji je bil, kot rečeno poslan na naslov A., vendar ji ga na tem naslovu ni bilo mogoče osebno vročiti.

24Ob dejstvu, da je tožnica toženko po elektronski pošti obvestila, naj se ji pisanja v zadevi vročajo na naslov G., in da je toženka na tem naslovu dokumente tožnici predhodno tudi vročala, bi po presoji sodišča toženka morala vedeti, kateri naslov je določen za vročanje tožnici.

25Glede na povzete zakonske določbe, ki urejajo pravila vročanja, je toženka nepravilno opravila vročitev, ko je tožnici sklep o stroških vročala na naslov A., saj je bila seznanjena s tem, da mora pisanja vročati na naslov G. Zato ni mogoče šteti, da je bil sklep Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018 tožnici vročen 16. 10. 2018.

26Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP se v primeru, da pri vročitvi nastane pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Iz tožbenih navedb, ki jim toženka niti ne nasprotuje, izhaja, da tožnica zadevnega sklepa še ni prejela, iz česar sledi, da še ni nastopila njegova pravnomočnost, zato je toženka izpodbijano odločbo, s katero je odločila o vrnitvi neupravičeno prejete BPP, izdala preuranjeno.

Sklepno

27Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom te določbe vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

28Toženka bo tako v ponovljenem postopku morala ugotoviti, ali so sklepi o stroških, na katerih temelji izpodbijana odločba, pravnomočni. Tožnica v tožbi namreč ugovarja nepravilnost vročitve dveh sklepov o stroških. Glede sklepa o stroških Bpp 814/2016 z 12. 7. 2016 (o odmeri nagrade in izdatkov odvetniku B.B.) toženka v izpodbijani odločbi navaja, da je bil tožnici vročen z javnim naznanilom 14. 3. 2016, kar že glede na datum izdaje tega sklepa ne more biti pravilno in je v tem delu izpodbijana odločba sama s sabo v nasprotju, zato je sodišče v tem delu niti ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

29Prav tako pa bo morala v ponovljenem postopku tožnici vročiti sklep Bpp 814/2016 s 14. 9. 2018 na pravilen naslov in z izdajo odločbe o vrnitvi neupravičeno prejete BPP počakati na njegovo pravnomočnost. Zoper sklep o stroških je namreč dopustno samostojno sodno varstvo (četrti odstavek 34. člena ZBPP), v katerem lahko stranke ugovarjajo pravilnosti odmere stroškov oziroma nagrade odvetnikom v BPP, niso pa ti ugovori (več) dopustni v postopku, ki se nanaša (zgolj) na vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke o vračilu prejete BPP, kakršen je tudi obravnavani. Zato je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki so jih stranke predlagale za dokazovanje višine stroškov, ki so nastali zaradi zastopanja tožnice v pravdnem postopku³.

30Na tem mestu sodišče zgolj dodaja, da se ni spuščalo v presojo obstoja krivdnih razlogov na tožničini strani za razrešitev odvetnice D.D. in odvetnika E.E. O razrešitvi odvetnice D.D. je bilo namreč odločeno z odločbo Bpp 814/2016 s 24. 8. 2018, o razrešitvi odvetnika E.E. pa z odločbo Bpp 814/2016 z 18. 6. 2019, pri čemer nobena izmed strank niti ne zatrjuje, da zadevni odločbi ne bi bili pravnomočni, iz česar sledi, da njuna pravnomočnost med strankami ni sporna. Tudi zoper odločbo o razrešitvi odvetnika v BPP je namreč dopustno samostojno sodno varstvo, v katerem lahko stranke ugovarjajo razlogom za razrešitev. Tako tudi k tožbi priložen dopis odvetnika F.F. z 18. 4. 2019 (priloga A2), ki se nanaša na zahtevo za razrešitev v tej BPP zadevi, za odločitev v obravnavanem upravnem sporu, ki se kot že večkrat poudarjeno nanaša zgolj na pravilnosti odločitve toženke o vrnitvi prejete BPP, ni relevanten⁴ in tožnica v tem postopku tudi ne more uspešno zahtevati „ponovnega odločanja o krivdnih razlogih za razrešitev odvetnice D.D. in odvetnika E.E.“, kot to zahteva v tožbi.

Odločanje brez oprave glavne obravnave

31Sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZUS-1⁵, saj tožnica ni prišla na glavno obravnavo, s čimer se je temu procesnemu jamstvu konkludentno odpovedala. Sodišče je s tem sledilo stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je že večkrat poudarilo, da so jamstva, ki izhajajo iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), med drugim tudi pravica do izvedbe glavne obravnave, razpoložljiva.⁶ ESČP je v svoji sodni praksi oblikovalo standarde veljavne odpovedi pravici do izvedbe glavne obravnave: odpoved je lahko bodisi izrecna bodisi konkludentna, vendar mora biti podana nedvoumno in ne sme nasprotovati kakšnemu pomembnemu javnemu interesu.⁷

32Sodišče namreč ugotavlja, da je bila tožnica na glavno obravnavo, razpisano za 14. 12. 2020, pravilno vabljena, za svojo odsotnost pa ni navedla upravičenega razloga. V elektronskem sporočilu z 11. 12. 2020 je sodišču zgolj navedla, „!da opravičuje svoj izostanek na obravnavi zaradi nevarnosti okužbe medtem ko čaka na nov termin za poseg pri zobozdravniku ter da predlaga, da se obravnava preloži“. Sodišče jo je o tem, da narok ne bo preložen, obvestilo 11. 12. 2020 po elektronski pošti (to je na enak način kot je tožnica istega dne zaprosila za preložitev naroka) in ji hkrati pojasnilo, da gre v tej zadevi po četrtem odstavku 34. člena ZBPP za nujno zadevo ter da je poskrbljeno, da so na narokih zagotovljeni vsi pogoji v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

33Tako sodišče zaključuje, da se je tožnica konkludentno odpovedala svoji pravici, da se o njeni zadevi odloči po izvedeni glavni obravnavi, v konkretni zadevi pa to tudi ne nasprotuje kakšnemu pomembnemu javnemu interesu, niti izvedba glavne obravnave v zadevi ni bila potrebna zaradi izvedbe dokazov z zaslišanjem, kot je bilo že pojasnjeno⁸.

K II. točki izreka

34Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, ji je toženka dolžna plačati stroške v višini 15,00 EUR.

¹ Odločba Ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009.
² Sodba VSRS VIII Ips 62/2018 z dne 6. 11. 2018.
³ Glej: točka 10 te sodbe.
⁴ Glej: točka 10 te sodbe.
⁵ Po tretjem odstavku 58. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če ne pride na obravnavo nobena od strank ali če ne pride tožnik.
⁶ Sodbi ESČP v zadevah Hermi proti Italiji (veliki senat), št. 18114/02, z dne 18. oktobra 2006, točka 73; in Natsvlishvili in Togonidze proti Gruziji, št. 9043/05, z dne 29. aprila 2014, točke 90–92.
⁷ Sodba ESČP v zadevi Kysilková in Kysilka proti Češki, št. 17273/03, z dne 10. februarja 2011, točka 25.
⁸ Glej: točki 10 in 29 te sodbe.