UPRS Sodba II U 131/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je bilo v točki 1 odločeno, da se po uradni dolžnosti vodene davčne izvršbe, začete za neplačan dolg pod št.: DT 4933-49558/2016, DT 4933-50069/2016 in DT 4933-18246/2017 združijo v en postopek, tako da postane vodilna zadeva, št. DT 4933-50069/2016. V točki 2 je bilo dolžniku A.A. naloženo plačati glavnico v znesku 360,00 EUR in stroške davčne izvršbe v znesku 50,00 EUR, tako da znaša dolgovana denarna obveznost 410,00 EUR, vsi nadaljnji stroški davčne izvršbe pa bodo obračunani s posebnim sklepom. V izreku točke 2 je bilo navedeno, da obveznosti dolžnika temeljijo na petih različnih izvršilnih naslovih, gre pa za plačilo:

- globe v znesku 80,00 EUR na podlagi odločbe Občinskega inšpektorata in redarstva Občine Izola št. 16005115 z dne 2. 10. 2015, ki je postala izvršljiva dne 17. 11. 2015,

- stroškov izdaje sklepa v znesku 25,00 EUR na podlagi sklepa FURS-a št. DT 4933-49558/2016-3z dne 6. 6. 2016, ki je postal izvršljiv dne 7. 6. 2016,

- globe v znesku 250,00 EUR na podlagi plačilnega naloga Upravne enote Slovenska Bistrica št. Pn 710-20/2016-2 z dne 4. 2. 2016, ki je postal izvršljiv dne 17. 3. 2016

- stroškov izdaje sklepa v znesku 25,00 EUR na podlagi sklepa FURS-a št. DT 4933-50069/2016-3 z dne 9. 6. 2016, ki je postal izvršljiv dne 23. 6. 2016 in

- stroškov postopka v znesku 30,00 EUR na podlagi sklepa AJPES-a št. ODL-2094/2016 z dne 3. 11. 2016, ki je postal izvršljiv dne 1. 12. 2016

Nadalje je bilo v točki 3 odločeno, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oz. v posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika, v točki 4, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, v točki 5 pa, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zadeve št. DT 493-49558/2016, DT 4933-50069/2016 in DT 4933-18246/2017 združil v en postopek, k čemur ga je vodilo načelo ekonomičnosti, saj je ugotovil, da je stvarno pristojen za reševanje vseh zadev in se obveznosti dolžnika opirajo na isto ali podobno dejansko stanje, kakor tudi na isto pravno podlago. Nadalje je občinski inšpektorat in redarstvo Občine Izola, Upravna enota Slovenska Bistrica in Agencija RS za javnopravne storitve v skladu s 146. členom ZDavP naslovnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenimi izvršilnimi naslovi, in ker davčni organ v skladu s 156. členom ZDavP-2 začne postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge nedavčne obveznosti, in ker dolžnik teh obveznosti ni poravnal je v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Odločil je tudi, da sicer stroški izdaje sklepa o davčni izvršbi znašajo 0,00 EUR, predhodni stroški davčne izvršbe pa 50,00 EUR.

3Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499/23-248/2017-6 z dne 28. 2. 2018 obravnavalo pritožbo tožnika in izpodbijani sklep o davčni izvršbi v 2. točki izreka v zadnjem odstavku popravilo tako, da je v 1. alinei v navedbi izvršilnega naslova zapisalo „plačilni nalog“, v 5. alinei v navedbi vrste izvršilnega naslova pa „odločba o prekršku“, v preostalem delu pa je sklep potrdilo in pritožbo pritožnika zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je pritožbeni organ ugotovil, da so pomanjkljivo navedeni podatki v zvezi z izvršilnima naslovoma, zato je izrek izpodbijanega sklepa v skladu z 251. členom ZUP v tem delu spremenil. Glede preostalih pritožbenih navedb pa je pojasnil, da so izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za sklep o davčni izvršbi opremljeni s potrdili o izvršljivosti terjane obveznosti, le-te pa do dneva izdaje sklepa še niso bile poravnane. Klavzulo o izvršljivosti lahko pritožnik izpodbija pri organu, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal, tako da so neutemeljene pritožbene navedbe glede višine obveznosti iz izvršilnih naslovov. Nadalje se pritožbeni organ strinja, da je bil za izterjavo globe na podlagi plačilnega naloga št. 16005115 z dne 2. 10. 2015 predhodno že izdan sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-49558/2016-3 z dne 6. 6. 2016 na denarna sredstva pri A. d.d., za izterjavo globe na podlagi plačilnega naloga št. PN 710-20/2016-2 z dne 4. 2. 2016 pa sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-50069/2016-3 z dne 9. 6. 2016, prav tako na denarna sredstva pri A. d.d.. V primeru odločbe št. ODL-2094/2016 z dne 3. 11. 2016 pa sklep o izvršbi še ni bil izdan, temveč je bil pritožniku dne 21. 2. 2017 poslan zgolj opomin. Litispendenca oz. ponovno odločanje o isti stvari ni podano, saj je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvezeta iz davčne izvršbe, pri čemer po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali suksecivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga (tako sodba VSRS X Ips 36/2015 z dne 22. 6. 2016 in UPRS I U 1515/2014 z dne 9. 12. 2014). Glede na to ni bilo ovire, da prvostopenjski organ zaradi neplačila terjanih obveznosti poleg že izdanih sklepov o davčni izvršbi na denarna sredstva izda tudi izpodbijani skep o davčni izvršbi, ki glasi na drug predmet izvršbe, in sicer na rubež pritožnikovih premičnin.

4Zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil pravočasno tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da prereka obračun odprtih postavk, ki so podlaga za izdajo prerekanega sklepa o davčni izvršbi tako po temelju kakor po višini. Neutemeljen je obračun odprtih postavk, zato ne more biti dopustna podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi. V danem primeru se od tožnika izterjuje dolg, kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, ki so kot izvršilni naslovi navedeni v izpodbijanem sklepu. Uveljavlja tudi ugovor prepovedi ponovnega odločanja o že razsojeni zadevi (res iudicata) in prepovedi odločanja o isti zadevi (ne dvakrat o isti zadevi oz. ne bis in idem) in se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožena stranka je kršila prepoved letispendence, saj o isti stvari že tečejo postopki, in sicer v zadevi odločbe št. 16005115 po sklepu opr. št. DT 4933-49558/2016-3, v zadevi plačilnega naloga opr. št. PN 710-20/2016-2 po sklepu o stroških opr. št. DT 4933-50069/2016-3 in v zadevi odločbe št. ODL-2094/2016 po sklepu št. DT 4933-18246/2017. V teh primerih tudi ne gre za spremenjene okoliščine in bi obstoj izpodbijanega sklepa o izvršbi pomenil multiplicirano odločitev o izvršilnih postopkih z istim izvršilnimi sredstvi, med istima strankama in o istem davčnem dolgu. Ugovarja tudi odločitvi o stroških izpodbijanega sklepa v višini 50,00 EUR ter nadaljnjemu teku zamudnih obresti od tega zneska. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da po odpravi izpodbijanega sklepa vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek oz. samo spremeni odločbo in dokončno odloči o izpodbijani upravni odločbi.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore. Sodišče razloge organa prve in druge stopnje povzema kot svoje v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ob tem pa glede na tožbena zatrjevanja še dodaja:

7ZDavP-2 v 156. členu določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi) tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot so to v obravnavani zadevi dve neplačani globi v zneskih 80,00 EUR in 250,00 EUR po plačilnih nalogih št. 16005115 z dne 2. 10. 2015 in št. Pn 710-20/2016-2 z dne 4. 2. 2016 ter stroški v znesku 30,00 EUR po sklepu AJPES-a št. ODL-2094/2016 z dne 3. 11. 2016, je izvršilni naslov v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2 lahko odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti. Navedene izvršljive odločbe so tako veljavni izvršilni naslovi, na podlagi katerih davčni organ začne izvršbo. Davčni organ v tem primeru ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, niti ne preverjati njegovega postopka izdaje, niti podatkov o njegovi izvršljivosti. Iz tega razloga je v sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 tudi določeno, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.¹ V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilni organ na izvršilni naslov vezan in ne more preverjati njegove pravilnosti, po drugi strani pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena.²

8Ugovor, ki se nanaša na sam postopek izdaje izvršilnega naslova, in sicer, kot je navedel tožnik, da prereka terjatve po temelju in po višini, bi tako moral uveljavljati v postopku izdaje samih izvršilnih naslovov. Ker pa so le-ti izvršljivi, so zatrjevanja, ki se nanašajo na njihovo vsebino, v postopku izvršbe pravno nerelevantna, kot so tudi pravno nerelavantna v tem sodnem postopku.

9Prav tako so neutemeljena tožbena zatrjevanja, da o isti zadevi že tečejo izvršilni postopki. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10Tožnik je ugovor litispendence oz. ugovor, da je že v teku izvršilni postopek, podal predvsem v zvezi z odločbo oz. plačilnim nalogom št. 16005115, o katerem bi naj bilo odločeno s sklepom opr. št. DT 4933-49558/2016-3, v zvezi s plačilnim nalogom opr. št. PN 710-20/2016-2, o katerem bi naj bilo odločeno s sklepom opr. št. DT 4933-50069/2016-3 in v zvezi z odločbo št. ODL-2094/2016, o kateri bi naj bilo odločeno s sklepom št. DT 4933-18246/2017.

11Pravilne so dejanske ugotovitve pritožbenega organa, da je bil za izterjavo globe v znesku 80,00 EUR na podlagi plačilnega naloga št. 16005115 z dne 2. 10. 2015 predhodno že izdan sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-49558/2016-3 z dne 6. 6. 2016 na denarna sredstva pri A. d.d., za izterjavo globe v znesku 250,00 EUR na podlagi plačilnega naloga št. PN 710-20/2016-2 z dne 4. 2. 2016 pa sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-50069/2016-3 z dne 9. 6. 2016, prav tako na denarna sredstva pri A. d.d., kar vse izhaja iz podatkov upravnega spisa. Sodišče ugotavlja, da je bila z navedenima sklepoma o izvršbi z dne 6. 6. 2016 in z dne 9. 6. 2016 dovoljena izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri banki, medtem ko je predmetni sklep o izvršbi sicer res izdan za izterjavo istih terjatev, vendar je izvršba dovoljena z drugim izvršilnim sredstvom – rubežem dolžnikovih premičnin. V skladu s 144. členom ZDavP-2 je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve. Ker ZDavP-2 tudi ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe, z izdajo novega sklepa o izvršbi z drugim izvršilnim sredstvom tudi po stališču sodne prakse ne gre za ponovno odločanje o isti stvari.³

12Iz podatkov upravnega spisa, in sicer iz Poročila Finančnega urada Maribor o poteku izvršbe na premično premoženje dolžnika A.A. z dne 12. 9. 2017 sicer izhaja, da bi naj bil dne 24. 8. 2017 opravljen rubež na dolžnikove premičnine po sklepu št. DT 4933-50069/2016-12 z dne 19. 7. 2017, da je bil rubež ničen, ker dolžnik ni imel rubljivega premičnega premoženja, in da zato štejejo zadevo za zaključeno. Ker se davčna izvršba opravlja vse dokler obveznosti, ki se izterjujejo, niso v celoti plačane, je prvostopni organ utemeljeno izdal nov sklep o davčni izvršbi z rubežem dolžnikov premičnin. Tožbena zatrjevanja o kršitvi 4. točke 129. člena ZUP s strani prvostopnega in drugostopnega organa so tako neutemeljena.

13Enako kot je obrazloženo zgoraj, velja za stroške postopka v znesku 50,00 EUR, kar predstavlja 25,00 EUR stroškov izvršbe, odmerjenih po sklepu o izvršbi št. DT 4933-49558/2016-3 z dne 6. 6. 2016 in 25,00 EUR po sklepu o izvršbi št. DT 4933-50069/2016-3 z dne 9. 6. 2016. Tudi za te stroške je bila s predmetnima sklepoma z dne 6. 6. 2016 in z dne 9. 6. 2016 dovoljena izvršba na denarna sredstva pri A. d.d.

14Pravilni so tudi razlogi pritožbenega organa, da v zvezi z v sklepu o izvršbi navedenim izvršilnim naslovom, odločbo št. ODL-2094/2016 z dne 3. 11. 2016, sklep o izvršbi še sploh ni bil izdan, temveč je bil pritožniku dne 21. 2. 2017 izdan zgolj opomin št. DT 4933-18246/2017, kar je iz podatkov upravnega spisa razvidno,

15V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2. Sodišče ugotavlja, da so v času izdaje izpodbijanega sklepa bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe z rubežem tožnikovih premičnin, sklep o izvršbi pa ima tudi vse obvezne sestavine. Nadalje iz upravnega spisa ne izhaja, da bi obstajali razlogi za ustavitev izvršbe iz 155. člena ZDavP-2, saj tožnik niti ni zatrjeval, da bi karkoli po izdanem sklepu o izvršbi plačal, zato so bile določbe zakona v postopku pravilno uporabljene. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

16Kar se tiče tožbenih navedb, da tožnik izpodbija izdani sklep o izvršbi tudi iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, pa sodišče zgolj pripominja, da bi tožnik izrek ničnosti odločbe po 279. členu ZUP lahko uveljavljal pred prvostopnim ali drugostopnim organom, saj v skladu s tretjim odstavkom 280. člena ZUP izreče odločbo za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Tako so gornje navedbe tožeče stranke v tem postopku, ko le-ta izpodbija sklep o davčni izvršbi in ne sklepa oz. odločbe, s katero bi bilo odločeno o zavrnitvi predloga ali zahteve za izrek upravne odločbe za nično, pravno nerelevantne.

17Po obrazloženem, in ker sodišče tudi ni ugotovilo uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim dostavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna in zakonita, je v sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

18Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, ki se je v obravnavani zadevi nanašalo na pogoje za začetek izvršbe (izvršljivost izvršilnih naslovov in neplačilo obveznosti s strani tožnika) med strankama ni bilo sporno. Prav tako sodišče ni drugače vrednotilo dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, niti ni napravilo drugačnega sklepa o dejanskem stanju, saj je vsa zgoraj pravnorelevantna dejstva je vrednotilo enako, kot sta to storila organa prve in druge stopnje.⁴

¹ Tako sodbe UPRS opr. št. II U 334/2016 z dne 24. 5. 2017, I U 1467/2016 z dne 21. 2. 2017 in II U 348/2016 z dne 9. 1. 2019.
² Tako odločba USRS, št. Up 521/02-26 z dne 23. 9. 2004.
³ Tako sodbe VSRS X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017, X Ips 36/2015 z dne 22. 6. 2016, X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011 in sodba UPRS I U 1515/2014 z dne 9. 12.2014.
⁴ Tč. 16 obrazložitve sklepa VSRS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.