VSM Sodba I Cpg 390/2014

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožnici plačati znesek v višini 221.224,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 2. 2010 dalje do plačila in ji povrniti s sodbo odmerjene stroške pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka I. izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 20,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 480. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko. Bistvo pritožbene graje je, da terjatev tožnice ni zastarala, saj ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, za katero velja tri letni zastaralni rok. Pri bančni garanciji gre namreč za enostransko izjavo banke, s katero banka garantira, da bo upravičencu izplačala določen denarni znesek, za takšno terjatev pa velja splošni pet letni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ne glede na navedeno pa je bilo zastaranje terjatve pretrgano s toženkino izjavo z dne 29. 1. 2013, ki pomeni pripoznavo dolga, tako da se tudi tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ do vložitve tožbe še ni iztekel, saj je zastaranje po pretrganju začelo teči znova. V zvezi z vprašanjem pripoznave dolga pritožba še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti vsaj zaslišanje tožnice, saj je bila tožnici z zavrnitvijo tega dokaznega predloga odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnice zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja že do sedaj zastopana stališča.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s 480. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6Pregled zadeve pokaže, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta pravna prednica tožnice G. GP J. d.d. in gospodarska družba K. d.o.o. sklenili pogodbo, št. 163/03 z dne 2. 12. 2003, na podlagi katere je družba K. d.o.o. pri toženki naročila izdajo dveh bančnih garancij v korist tožnice kot upravičenke, in sicer bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 56764/73 z dne 10. 12. 2003 v višini 27.653,09 EUR (priloga spisa A1) ter bančne garancije za vračilo avansa št. 56765/03 z dne 23. 3. 2004 v višini 193.571,65 EUR (priloga spisa A2). Iz obeh bančnih garancij izhaja, da se glasita na prvi pisni poziv uporabnika garancije in da mora biti kakršenkoli zahtevek za plačilo iz naslova posamezne garancije banki predložen najkasneje do dne 25. 3. 2004. Prav tako je nesporno, da je tožnica bančni garanciji poskušala unovčiti dne 23. 3. 2014, kar pa je toženka zavrnila, saj je bila vnovčitev bančnih garancij tožnici prepovedana z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II R 19/2004 z dne 26. 3. 2004, ki pa je bila dokončno razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2010 z dne 2. 2. 2010 (priloga spisa A4). Po razveljavitvi začasne odredbe je tožnica toženko vnovič pozvala k poravnavi obveznosti iz predmetnih bančnih garancij, kar je slednja ponovno zavrnila oziroma tožnici z dopisom z dne 29. 1. 2013 (priloga spisa A6) sporočila, da bo še enkrat preučila pogoje za vnovčenje navedenih bančnih garancij. Ker do izpolnitve obveznosti s strani toženke ni prišlo, je tožnica dne 1. 2. 2013 že vložila tožbo na plačilo terjatev iz naslova obeh bančnih garancij, ki pa se je zaradi neplačila sodne takse štela za umaknjeno, kot je to razvidno iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 176/2013 z dne 22. 3. 2013 (priloga spisa A10). Za tem je tožnica dne 5. 7. 2013 ponovno vložila sedaj obravnavano tožbo, ki pa je, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, vložena po preteku zastaralnega roka.

7Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnica ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je po tem, ko je bila začasna odredba, ki ji je prepovedovala vnovčenje bančnih garancij, pravnomočno razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2010 z dne 2. 2. 2010, ponovno pridobila možnost terjati toženko na plačilo obveznosti iz predmetnih bančnih garancij in da zastaranje terjatve iz tega naslova ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe z dne 1. 2. 2013 (366. člen OZ). V obravnavanem primeru je tako sporen predvsem zastaralni rok za tožničino terjatev in vprašanje ali je toženka z dopisom z dne 29. 1. 2013 pripoznala svoj dolg ali ne.

8V zvezi z vprašanjem pripoznave dolga sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkinega dopisa z dne 29. 1. 2013 ni mogoče šteti za pipoznavo dolga. V skladu s 364. členom OZ se namreč zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, pri čemer pa lahko dolžnik dolg pripozna bodisi neposredno z upniku dano izjavo ali posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da se mora izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Pri tem je potrebno upoštevati tudi okoliščine izjave v smislu, ali se v njihovem kontekstu izjava pokaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg¹. Iz vsebine navedenega dopisa toženke izhaja le, da bo zahtevo tožnice ponovno v celoti preučila in ji posredovala svoj odgovor, ki pa je bil v končni fazi odklonilen, kar se nenazadnje odraža tudi v vodenju predmetnega pravdnega postopka. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da predmetni dopis glede na okoliščine primera ne pomeni (neposredne) pripoznave dolga, kot to zmotno meni pritožba. Zastaranje tožničine terjatve je tako začelo teči z dnem 2. 2. 2010, kot je to neprerekano ugotovilo že sodišče prve stopnje.

9V zvezi z vprašanjem zastaralnega roka in pravne narave bančne garancije je potrebno izhajati iz definicije tega instituta po 1083. členu Zakona o obligacijskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki določa, da banka z bančno garancijo prevzema obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Obveznost banke tako izhaja iz pogodbe med njo in tretjim (naročnikom bančne garancije) ter posledično ne pomeni enostranske izjave volje upravičencu iz bančne garancije, kot to zmotno meni pritožba. Ker tako zahtevek banke do naročnika bančne garancije (drugi odstavek 1087. člena ZOR), kakor tudi terjatev upravičenca do banke iz naslova bančne garancije (1083. člen ZOR) izhajata iz gospodarske pogodbe, saj so v danem primeru vsi trije subjekti gospodarske družbe, je potrebno zaključiti, da vtoževana terjatev zastara v triletnem roku, ki je določen za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ). Zaradi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zastaran, tako kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

10Nazadnje obravnavana pritožba graja še zavrnitev dokaznega predloga tožnice po njenem zaslišanju (oziroma zaslišanju njenega zakonitega zastopnika), katerega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka predstavlja pravno vprašanje, na rešitev katerega izpovedba stranke nima vpliva. Tožnica je namreč argument toženkine pripoznave dolga gradila na njeni pisni izjavi z dne 29. 1. 2013, zato morebitno zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice v tej zvezi, ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ki objektivno izhaja že iz listinskih dokazov v spisu. S pritožbo zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

11Tožnica stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, svoje pritožbe v tem delu pa vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

12Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 480. členom ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena in 480. členom ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških toženke je odpadla, ker niso bili priglašeni (163. člen v zvezi s 480. členom ZPP).

¹ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 851/2011 z dne 13. 12. 2012.