VSL Sodba II Cp 103/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 130,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka), nato pa v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 130,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje do plačila ter za pravdne stroške.

2Tožnik zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka vlaga pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je toženec kršil tretji odstavek 7. člena ZUP, na katerega je vezan tudi pri pobotu, saj ni upošteval določbe Obligacijskega zakonika, ki določa primere, ko je pobot izključen. Med drugim s pobotom ne more prenehati terjatev, ki je ni mogoče zarubiti. Razlike zaradi neizplačane oz. premalo izplačane pokojnine po nakazilu z dne 20.05.2020 v višini 3.747,10 EUR ni možno zarubiti ne po 102. členu ZIZ niti po 160. členu ZDavP-2. Toženec bi moral upoštevati, da je tožnik kot dolžnik in hkrati upnik v tekočem mesecu prejel zgoraj navedeni prejemek za več preteklih mesecev in bi se tako morala upoštevati omejitev za vsak posamezni mesec za nazaj, ki v nobenem primeru ne presega zakonsko določenega cenzusa omejitve. Toženec ni upošteval določbe tretjega odstavka 7. člena ZUP v povezavi z določbo OZ o izključitvi pobota. Sodišče mu je sledilo in se nepravilno oprlo na določbe 194. in 194.a člena ZPIZ-2. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, prvostopenjsko sodišče pa je posledično kršilo drugi odstavek 14. člena in 35. člen v povezavi s prvim odstavkom 50. člena URS. Odločitve, da se predlogu za združitev predmetne zadeve z zadevo, ki se vodi pod opr. št. III P 351/2020, ne ugodi, še ni prejel, zato se do tega ne more opredeliti, kar enako velja tudi za sodišče. Podal je pobotno izjavo;² združitev zadev pa bi zmanjšala stroške, kar je poleg pospešitve obravnavanja eden od razlogov za združitev zadev v skupno obravnavanje. Upoštevaje vse navedeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku; hkrati pa predlaga, da sodišče skladno s 156. členom URS predmetni postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti nasprotujočih si določb OZ in ZPIZ-2 glede izključitve pobota. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena tožencu, ki se je pravici do odgovora nanjo odpovedal.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

- tožnik je 9. 9. 2014 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, na podlagi katere je bil 1. 10. 2014 izdan nalog za plačilo akontacije starostne pokojnine od 7. 6. 2014 v višini 510,81 EUR, prvo izredno nakazilo pa je bilo opravljeno 20. 10. 2014;

- z odločbo Območne enote ..., št. ... z dne 20. 10. 2015 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer od 7. 6. 2014 dalje v znesku 513,70 EUR na mesec;

- zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, o kateri je bilo (dokončno in pravnomočno) odločeno z odločbo Centrale, št. ... z dne 5. 2. 2018, in sicer je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena v višini 516,19 EUR na mesec od 7. 6. 2014 dalje;

- na tožnikovo zahtevo ponovne odmere starostne pokojnine je toženec 6. 5. 2020 izdal novo odločbo (zoper katero tožnik ni vložil pravnih sredstev), s katero mu je ponovno odmeril starostno pokojnino od 7. 12. 2013 dalje in odločil, da se že izplačani zneski starostne pokojnine po 7. 12. 2013 dalje poračunajo;

- tožniku je bilo v obdobju od 7. 6. 2014 do 20. 5. 2020 izplačanih 37.887,02 EUR iz naslova starostne pokojnine, glede na odločbo z dne 6. 5. 2020 pa mu je v obdobju od 7. 12. 2013 do 20. 5. 2020 pripadala starostna pokojnina v skupnem znesku 41.634,17 EUR, zato je razlika, ki jo je bil toženec dolžan plačati še za nazaj, iz naslova starostne pokojnine znašala 3.747,15 EUR;

- tožniku je bil v obdobju od 7. 6. 2014 do 20. 5. 2020 izplačan letni dodatek v višini 1.457,41 EUR, v obdobju od 7. 12. 2013 do 20. 5. 2020 pa mu je letni dodatek glede na višje odmerjeno pokojnino po odločbi z dne 6. 5. 2020 pripadal v višini 1.326,83 EUR, kar pomeni, da mu je bil na dan 20. 5. 2020 letni dodatek v višini 130,58 EUR preveč izplačan;

- toženec je pri izrednem nakazilu z dne 20. 5. 2020 poračunal (pobotal) znesek preveč izplačanega letnega dodatka v višini 130,58 EUR z odštetjem od pripadajoče in še ne izplačane pokojnine v višini 3.747,10 EUR za nazaj, tako, da je znašalo skupno nakazilo z dne 20. 5. 2020 na račun tožnika 3.616,52 EUR.

7V tem pritožbenem postopku so neupoštevne vse pritožbene navedbe o tem, da neizplačanih oz. premalo izplačanih pokojnin po nakazilu z dne 20. 5. 2020 v višini 3.747,10 EUR ni možno zarubiti ne po 102. členu ZIZ niti po 160. členu ZDavP-2 in da bi toženec moral upoštevati, da je tožnik kot dolžnik in hkrati upnik v tekočem mesecu prejel zgoraj navedeni prejemek za več preteklih mesecev ter bi se tako morala upoštevati omejitev za vsak posamezni mesec za nazaj, ter da tožnik ne presega zakonsko določenega cenzusa omejitve. Tožnik tovrstnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal in jih tudi v pritožbenem postopku ustrezno ni upravičil. Pritožbena izvajanja predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa z njimi pritožba uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki, kot je bilo že obrazloženo, v sporu majhne vrednosti ni dopusten.

8Neutemeljene so pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninski zahtevek je utemeljen, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: (1) da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, (2) da obstaja vzročna zveza med nastankom škode in nedopustnim ravnanjem, (3) da je podana odgovornost na toženčevi strani ter (4) da je škoda, ki je nastala, pravno priznana.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev in v povezavi z določbama 194. in 194.a člena ZPIZ-2, ki urejata vračilo preplačil, pravilno zaključilo, da je imel toženec izrecno podlago za pobot v navedenih določbah ZPIZ-2. Zato mu protipravnih ravnanj ni mogoče očitati, in tudi ne, da je tožniku namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil škodo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnikov odškodninski zahtevek v celoti neutemeljen.

10Pritožnikovo opozarjanje na določbo tretjega odstavka 7. člena ZUP in navajanje, da bi moral toženec (in posledično tudi sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti) ne glede na določbe 194. in 194.a člena ZPIZ-2 upoštevati določbe OZ, ki določa primere, ko je pobot izključen, je neutemeljeno.

11V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se določbe OZ uporabljajo glede vprašanj, ki niso (na drugačen način) urejena v posebnem zakonu. Povrnitev preplačila oz. izplačanega denarnega zneska, do katerega oseba ni imela pravice, specialno urejata 194. in 194.a člen ZPIZ-2. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je za konkretni spor relevanten 194.a člen ZPIZ-2, ki ureja pobot preplačila z zapadlimi, a še neizplačanimi prejemki: če zavod (toženec) ugotovi, da je zavarovanec upravičen do izplačila novega prejemka, denarni znesek preplačila, do katerega zavarovanec ni imel pravice, pobota z novim izplačilom zapadlih zneskov novega prejemka (prvi odstavek). Šteje se, da pobot nastane z dnem zapadlosti terjatev (drugi odstavek). Zavod lahko pobota terjatve do celotne višine nakazila novega prejemka brez izrecne izjave ali soglasja upravičenca in ne glede na vrsto prejemka (tretji odstavek). O pobotu terjatev pa mora v petnajstih dneh od nastanka pobota obvesti upravičenca (četrti odstavek).

12Opisan način izvedbe pobota preplačil z izplačilom zapadlih zneskov novega prejemka zasleduje cilj racionalnega in ekonomičnega postopka. V primeru, da je preplačilo s pobotom poplačano, zavodu ni treba vlagati predlogov za upravno izvršbo, zavarovancem (dolžnikom) pa iz tega naslova tudi ne nastaja dodaten dolg zaradi teka zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka upravne izvršbe (stroški sklepa davčne izvršbe, stroški bank).³

13Določba tretjega odstavka 194.a člena ZPIZ-2 izrecno omogoča pobot preplačila zavoda z zapadlimi zneski novega prejemka, in sicer do celotne višine novega prejemka, ne glede na njegovo vrsto. Tožnik pa ustrezne trditvene podlage v zvezi z nepobotljivostjo terjatve iz 316. člena OZ ni podal.

14Upoštevaje navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je imel toženec za pobot preveč izplačanega letnega dodatka v višini 130,58 EUR z zneskom premalo plačane pokojnine v višini 3.747,10 EUR zakonito podlago v določbah 194.a člena ZPIZ-2, zato mu ni mogoče očitati niti protipravnega ravnanja niti povzročitve škode namenoma ali iz hude malomarnosti.

15Glede pobotne izjave tožnika je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik tisti, ki od toženca v predmetnem postopku zahteva plačilo 130,58 EUR in ne toženec od tožnika, zato se njegova terjatev v višini 130,58 EUR ne more pobotati z njegovo terjatvijo do toženca v višini 183,30 EUR, ki jo uveljavlja v zadevi pod opr. št. III P 351/2020, saj ni izpolnjen osnovni pogoj, ki ga za pobotanje določa 311. člen OZ, in sicer pogoj vzajemnosti terjatev (t. j. da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, ki vsebujejo vsebinske pogoje za pobotanje), posledično pa so brezpredmetna pritožbena navajanja, da bi združitev zadev v skupno obravnavanje zaradi dane pobotne izjave zmanjšala stroške. Odločitev o združitvi postopkov je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Zato sodišče na predlog stranke, naj se več pravd združi v skupno obravnavanje, ni vezano. Tako kakršna koli odločitev sodišča o tem ne more pripeljati do kršitve določb pravdnega postopka, še manj pa do kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Stranka pravdnega postopka zoper odločitev o nezdružitvi dveh pravd pri istem sodišču nima pravnega sredstva.⁴

16Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče, skladno s 156. členom URS, predmetni postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti (domnevno) nasprotujočih si določb OZ in ZPIZ-2 glede izključitve pobota. Presoje medsebojne (ne)skladnosti predpisov enakega ranga oziroma iste hierarhične veljave (npr. dveh zakonov) Ustava⁵ ne predvideva, zato je takšen predlog že iz tega razloga neutemeljen. Ne glede na navedeno (in tudi če bi bilo predlog pritožnika razumeti v smeri, da naj se predmetni postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti 194.a člena ZPIZ-2), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev, ali bo sprožilo postopek za oceno ustavnosti, sprejme sodišče samostojno in pri tem ni vezano na predlog strank v postopku.

17Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, kršitve ustavnih pravic so nanizane povsem posplošeno, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2020 podal izjavo, da se njegov dolg do toženca v višini 130,58 EUR pobota z njegovo terjatvijo do toženca v višini 183,30 EUR, ki je predmet postopka pod opr. št. III P 351/2020.
² Obrazložitev k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2G), javna obravnava z dne 16. 7. 2019.
³ Gl. npr. VSRS Sodba in sklep II Ips 73/2018 z dne 5. 7. 2018.
⁴ Gl. 160. člen URS, ki določa pristojnosti Ustavnega sodišča.