VSRS Sodba U 1/2021

Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta Republike Slovenije Su 174/2020-28 z dne 26. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Dosedanji postopek

1Na javni poziv Sodnega sveta sodnikom za vložitev kandidatur za predsednika Okrajnega sodišča v Kopru, ki je bil objavljen 15. 5. 2020 v Uradnem listu, št. 69/2020, je kandidaturo vložila le tožnica.

2Sodni svet je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnice ne imenuje na mesto predsednice Okrajnega sodišča v Kopru. V obrazložitvi je navedel, da kandidatka izpolnjuje predpisane formalne pogoje za imenovanje, da pa - "kljub izkazani podpori predsednika Vrhovnega sodišča in predsednice Okrožnega sodišča v Kopru - s svojim programom, rezultati poslovanja Okrajnega sodišča v Kopru v preteklem šestletnem obdobju njenega predsedovanja in z razgovorom na 50. seji Sodnega sveta ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednice Okrajnega sodišča v Kopru res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča, zato je na razpisano vodstveno mesto ni izbral."

Tožba

3Zoper odločitev Sodnega sveta tožnica vlaga tožbo na podlagi petega odstavka 36. člena Zakona o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve). Navaja, da postopek izbire pred Sodnim svetom temelji na z zakonskimi okviri določeni diskreciji Sodnega sveta, vendar meni, da mora biti iz odločbe o (ne)imenovanju razvidno, na podlagi katerih podatkov in kriterijev je Sodni svet ugotovil, ali kandidat izpolnjuje pogoje, ter razlogi za odločitev. Opozarja, da odločitev ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov (ne sme biti diskriminatorna in arbitrarna). Po osmem odstavku 62.b člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) mora Sodni svet v odločbi o (ne)imenovanju edine kandidatke navesti razloge za (ne)izbiro. Poudarja, da Sodni svet ni absolutno suveren v postopku izbire in imenovanja predsednika, ker je zakonodajalec določil, da Sodni svet predsednike sodišč imenuje po predhodnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča RS, predsednika neposredno višjega sodišča in ministra za pravosodje. Sodni svet ni vezan na ta mnenja. Vendar to pomeni, da bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru usklajena in utemeljena ter bistveno drugačna od mnenja Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno in manj prepričljivo ali pavšalno izbiro Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test očitne nerazumnosti (odločba Upravnega sodišča IV U 213/2014 z dne 5. 11. 2014). Poudarja, da morajo biti razlogi za zavrnitev verodostojno ugotovljeni, dovolj natančno opisani in utemeljeni.

4Tožnica meni, da je Sodni svet v izpodbijani odločbi preveč pavšalno navedel razloge za njeno neimenovanje, zaradi česar je ta arbitrarna. Opozarja, da bi bila obsežnejša obrazložitev bistvena zaradi varstva njenih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnica se sklicuje tudi na odločbe Ustavnega sodišča Up-757/19 z dne 20. 2. 2020, Up-134/95 in U-I-98/91. Opozarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Tsanova-Gecheva proti Bolgariji z vidika varstva pravic iz 6. člena EKČP pritrdilo omejenemu obsegu sodne kontrole pri presoji odločitve Sodnega sveta. Vendar iz sodbe izhaja, da mora biti postopek transparenten, pravičen in mora upoštevati profesionalne odlike kandidatov, pri tem pa diskriminacija ne sme biti zlorabljena (sklep Vrhovnega sodišča X Ips 333/2015). Poudarja, da posameznik, ki kandidira na mesto predsednika, nima pravice do zasedbe takšnega položaja, ima pa pravico, da se zanj poteguje pod enakimi pogoji kot drugi kandidati (49. člen Ustave RS). Tožnica tožbi prilaga druge odločbe Sodnega sveta o (ne)imenovanju predsednikov in podpredsednikov sodišč, ki so po njenem mnenju veliko bolj natančno obrazložene kot pa izpodbijana.

5Navaja, da je Ministrstvo za pravosodje sicer res opozorilo na slabše rezultate poslovanja, vendar je pozvalo Sodni svet, naj ugotovi, ali za to obstajajo objektivni ali subjektivni razlogi. Poudarja, da bi Sodni svet moral upoštevati, da gre v tem primeru za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je po sedanji pravni ureditvi glede samih organizacijskih ukrepov zelo odvisen od predsednika okrožnega sodišča. Opozarja, da je Sodni svet to upošteval v drugih primerljivih primerih (Su 756/2017 in Su 38/2019) in je z izpodbijano odločbo odstopil od dosedanje prakse. Navaja, da iz njenega strateškega programa izhaja, da je bila v preteklih letih kadrovska zasedenost slaba, najbolj v letih 2018 in 2019, kar je bila delno posledica bolniških in porodniške odsotnosti, delno pa posledica kadrovske politike Okrožnega sodišča v Kopru, na katero ni imela vpliva, kljub temu, da je vsem ukrepom, ki so imeli za posledico odvzem kadra, odločno nasprotovala. Opozarja, da člani Sodnega sveta v opravljenem razgovoru niso imeli nobene pripombe in nobenega vprašanja, povezanega s statističnimi podatki oziroma sprejetimi ukrepi. Poudarja, da je iz opisa v strateškem programu po posameznih področjih razvidno pomanjkanje sodnikov in tudi ostalega kadra, najbolj strokovnih sodelavcev. V nadaljevanju podrobno obrazloži, kakšne organizacijske ukrepe je izvedla prejšnja predsednica Okrožnega sodišča v Kopru in kako je to vplivalo na kadrovsko pomanjkanje na Okrajnem sodišču v Kopru.

6Tožnica tako opozarja, da je iz strateškega programa razvidno, da je bilo njeno delo v preteklem času usmerjeno v obvladovanje nastale situacije zaradi kadrovskih odločitev predsednice Okrožnega sodišča v Kopru, sedaj pa se zaradi izboljšanja kadrovske opremljenosti stanje na sodišču normalizira. Poudarja, da postopek v obravnavani zadevi ni bil pošten, da odločitev ni bila dovolj skrbno obrazložena, kar izkazuje njeno arbitrarnost. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Odgovor na tožbo

7Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Uvodoma opozarja, da je možnost izpodbijanja odločitev Sodnega sveta v postopkih za imenovanje predsednika sodišča omejena, saj peti odstavek 36. člena ZSSve določa, da je upravni spor v tovrstnih postopkih mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje v to funkcijo. Poudarja, da ima v postopkih imenovanja predsednika sodišča široko polje proste presoje, saj je zasedba takega mesta tudi po ustaljeni presoji Vrhovnega sodišča privilegij in ne pravica posameznika. Zato tudi odločanje o izbiri najboljšega kandidata ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen na mesto predsednika sodišča. Navaja, da ne držijo tožničine navedbe, da bi moral Sodni svet obrazložiti, zakaj je ni izbral na mesto predsednice sodišča. Poudarja, da v skladu z osmim odstavkom 62.b člena ZS le v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oz. imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje. Tudi 35. člen ZSSve določa, da morajo biti obrazložene le odločitve Sodnega sveta o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, med katerimi je tudi odločitev o imenovanju ali razrešitvi predsednika sodišča. Meni, da je že z vidika zakonske ureditve povsem jasno, da odločitev Sodnega sveta v postopku razpisa za mesto predsednika sodišča ne vsebuje razlogov, zakaj določen kandidat ni bil izbran kot najprimernejši in imenovan na mesto predsednika sodišča, temveč zgolj razloge, zaradi katerih je bil določen kandidat izbran na navedeno mesto. Enako pravilo velja tudi v primeru, da ni bil izbran noben izmed prijavljenih kandidatov, saj Sodnemu svetu tudi tedaj ni treba navajati razlogov za vsakega od njih, zakaj ni bil izbran za predsednika sodišča. Meni, da to velja logično tudi v primeru, če se je na razpis prijavil zgolj en kandidat, saj njegovo upravičenje do navedenega imenovanja v takem primeru ni nič močnejše, kot če bi bilo prijavljenih več kandidatov. Opozarja, da je navedeno skladno z zakonsko ureditvijo pristojnosti in načina odločanja Sodnega sveta, saj se mora potrebno število članov (dvotretjinska večina glasov vseh članov, 29. člen ZSSve) poenotiti v razlogih za to, da se skladno z zakonskimi kriteriji določenega kandidata kot najboljšega izbere in imenuje na mesto predsednika sodišča in ne o tem, zakaj se določenega kandidata ne imenuje na navedeno funkcijo. V konkretnem primeru je bil javni poziv za mesto predsednika Okrajnega sodišča v Kopru neuspešen, ker tožnica kot edina kandidatka ni prejela zadostne podpore članov Sodnega sveta. Obveznost obrazložitve odločitve Sodnega sveta, kot ga v svoji tožbi zahteva tožnica, bi po vsebini pomenila, da se ji priznava pravica do ponovne izbire in imenovanja na mesto predsednice sodišča, ki bi jo Sodni svet lahko odrekel le v primeru, če bi za to imel posebej utemeljene razloge. To pa je v nasprotju s samo naravo in vsebino postopka javnega razpisa ter funkcijo predsednika sodišča kot vodstvenega položaja v sodstvu, za katerega se skladno z zakonom mora izvesti odprt javni razpis. Zato tožnica tudi ne more zahtevati, da sodišče v upravnem sporu Sodnemu svetu naloži tako ravnanje. Sodni svet zato zavrača tudi očitno neutemeljeno tožbeno navedbo, da je zlorabil diskrecijsko pravico, ki jo ima pri svojem odločanju. Poudarja, da je izpodbijana odločba zakonita in da se iz navedenih razlogov kot neutemeljene izkažejo tudi tožničine trditve o kršitvi pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS. Tožena stranka Vrhovnemu sodišču RS predlaga, naj tožbo tožnice kot neutemeljeno v celoti zavrne.

O tožničinih dokaznih predlogih

8Vrhovno sodišče ne sme nadomestiti vsebinske odločitve Sodnega sveta, zato ni sledilo predlogu tožnice, naj pridobi podatke o kadrovski zasedenosti sodišča v spornem obdobju. Sodni svet v odgovoru na tožbo ni oporekal trditvam tožnice, da v razgovoru ni bila opozorjena na morebitne dvome članov Sodnega sveta o njeni trditvi, da so bili vzroki za slabše rezultate sodišča v kadrovski podhranjenosti, na katero ni mogla vplivati, niti na morebitne pomisleke v učinkovitost ukrepov, ki jih je predstavila v strateškem programu za naslednje šestletno obdobje. Vrhovno sodišče je tako te navedbe tožnice štelo za nesporne. Na podlagi ocene, da ni pravno pomembnih spornih dejstev, je Vrhovno sodišče odločilo, da ne bo opravilo glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).¹ Tožnica glavne obravnave tudi ni predlagala.

9Tožba je utemeljena.

O posebnem položaju Sodnega sveta in načinu odločanja

10Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016 poudarilo, da Sodnega sveta ni mogoče enačiti s "klasičnim" državnim upravnim organom (5. člen ZUP), ki v okviru svojih pooblastil izvaja upravno funkcijo. Gre za ustavni organ sui generis (131. člen Ustave), katerega naloga je na eni strani varovati neodvisnost posameznih sodnikov in sodstva kot celote, na drugi strani pa spodbujati odgovornost, učinkovitost in kakovost sodstva. Vrhovno sodišče je v tej odločbi poudarilo, da zaradi načina odločanja (odločitev o izbiri se sprejme z dvotretjinsko večino vseh članov), Sodni svet lahko le ob omejenem standardu obrazložitve učinkovito udejanja svojo vlogo. Odločitev o izbiri kandidata za sodnika ali predsednika sodišča tudi ni odločitev o upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč gre za posamični akt oblastne narave, ki ima značaj javnopravne stvari, v zvezi s katero se ZUP uporablja le smiselno (prvi odstavek 31. člena ZSSve). Smiselna uporaba ZUP pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno, "primerno" uporabo teh določb na način, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja. Smiselno, torej v skladu z naravo in namenom postopka, in ne neposredno, se uporablja tudi 214. člen ZUP, ki določa obseg obrazložitve upravne odločbe.

11Prav zato ZS v osmem odstavku 62b. člena tudi določa, da Sodni svet v odločbi o imenovanju (predsednika sodišča) navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 333/2015, mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, obrazložitev pa zaradi specifičnega načina odločanja ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom. Tožena stranka pa nima prav, da iz določbe osmega odstavka 62b.člena ZS izhaja tudi, da v primeru, ko Sodni svet ne izbere nobenega kandidata, odločbe sploh ni treba obrazložiti.

12Ustava v 125. členu zagotavlja neodvisnost sodnikov. Varovanje neodvisnosti sodišča kot celote in neodvisnosti posameznih sodnikov je tudi glavna naloga predsednikov sodišč.² Da so pri tem lahko suvereni, morajo biti tudi sami zavarovani pred nedopustnimi pritiski. To se zagotavlja predvsem z ustreznimi varovalkami v postopku njihovega imenovanja in razrešitve. Prav ustavni pomen neodvisnosti sodstva, ki je temelj neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih, je tudi razlog, da zakonodajalec postopkov izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in postopkov imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča ni povsem izvezel iz sodnega varstva. Po petem odstavku 36. člena ZSSve je zato tudi v teh postopkih dovoljen upravni spor glede presoje zakonitosti izbirnega postopka.

O pravici do poštenega postopka v postopkih imenovanja predsednika sodišča

13ESČP je v zadevah Tsanova-Gecheva proti Bolgariji in Juričić proti Hrvaški odločilo, da razen v primerih, ko je država te zadeve utemeljeno izvzela iz sodnega varstva, tudi postopek izbire sodnika in predsednika sodišča spada med postopke, za katere veljajo zahteve iz 6. člena ESČP.³ V primeru, ko država kandidatom v postopku imenovanja predsednika sodišča zagotavlja sodno varstvo, čeprav v omejenem obsegu, je tako tudi po praksi ESČP pri odločanju v teh zadevah treba upoštevati standarde poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Temu je sledilo tudi Ustavno sodišče, ki je v zadevi Up-1094/18 prav tako poudarilo, da mora Sodni svet kot poseben ustavni organ (131. člen Ustave) imeti pri odločanju široko polje proste presoje, vendar je prav zaradi tega treba tudi v tem postopku zagotoviti jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave.⁴

14Ustaljeno stališče ESČP pa je, da iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP izhaja tudi obveznost pristojnega organa, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Ocena o zadostnosti obrazložitve je tudi po praksi ESČP vselej odvisna od okoliščin posameznega primera, zlasti tudi od same narave postopka in odločitve.⁵

Ureditev postopka imenovanja predsednika sodišča po ZS in pomembne okoliščine obravnavanega primera

15Po 62.a členu ZS mandat predsednika sodišča traja šest let in število mandatov ni omejeno. Postopek imenovanja predsednika sodišča ureja 62b. člen ZS. Sodni svet po pridobitvi prijav, pisnih mnenj predsednikov Vrhovnega sodišča in neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča, če gre za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega sodišča, s prijavljenimi kandidati opravi ustni razgovor. Na ustnem razgovoru kandidati predstavijo strateški program dela, na razgovoru je lahko prisoten minister za pravosodje, nato pa mora minister za pravosodje v 15 dneh po opravljenem razgovoru Sodnemu svetu predložiti pisno mnenje o kandidatih. O imenovanju predsednika sodišča odloči Sodni svet z dvotretjinsko večino glasov vseh članov (29. člen ZSSve).

16Sodni svet je tudi v obravnavani zadevi pred odločanjem zaprosil za mnenje predsednika Vrhovnega sodišča in predsednico Okrožnega sodišča v Kopru s pozivom, naj se opredelita do uspešnosti poslovanja sodišča v preteklem šestletnem obdobju. Predsednica Okrožnega sodišča v Kopru je v svojem mnenju navedla, da so bili slabši rezultati sodišča posledica nižje dejanske prisotnosti sodnikov zaradi bolniških in porodniških odsotnosti ter dalj časa trajajočega postopka imenovanja novega civilnega sodnika in je kandidaturo tožnice podprla. Predsednik Vrhovnega sodišča je to povzel v svojem mnenju in poudaril, da je kandidatka v strateškem programu prepoznala težavo naraščanja števila nerešenih zadev na civilnem področju in ponudila rešitve, ki jih je ocenil za ustrezne. Oprl se je tudi na izkazano zaupanje kandidatki s strani predsednice Okrožnega sodišča v Kopru in podprl njeno kandidaturo. Ministrica za pravosodje se razgovora s kandidatko ni udeležila, v mnenju pa je opozorila, da se je v letu 2019 število vseh nerešenih zadev na Okrajnem sodišču v Kopru povečalo za 15,2%, število nerešenih pomembnejših zadev pa za 26,8%, zaradi česar se je podaljšal tudi pričakovani čas rešitve in da se tak trend kaže že od leta 2017. Navedla je, da so okrajna sodišča organizacijska enota okrožnih sodišč in da je za kakovostno izvajanje sodne uprave na celotnem sodnem okrožju odgovoren predsednik okrožnega sodišča, ki mora v ta namen ustrezno sodelovati z okrajnimi sodišči. Pozvala je Sodni svet, naj ob izkazani podpori obeh predsednikov presodi pomen in težo izpostavljenih ugotovitev, ki se nanašajo na rezultate poslovanja Okrajnega sodišča v Kopru ter jih upošteva pri odločitvi.

17Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.

18Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od Sodnega sveta zahtevati pozitivne odločitve o njeni kandidaturi. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera in tudi izkazano drugačne odločitve Sodnega sveta v primerljivih primerih, tako glede vsebine kot glede obsega obrazložitve⁶, pa ima po oceni Vrhovnega sodišča zaradi pravice do poštenega postopka pravico do navedbe toliko razlogov, da bi bilo dovolj prepričljivo izkazano, da člani Sodnega sveta niso odločali arbitrarno in njene kandidature niso zavrnili, ne da bi za to imeli utemeljene strokovne razloge. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od članov Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.

19Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da je Sodni svet zaradi pomanjkljivosti obrazložitve kršil tožničino pravico do poštenega postopka in je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodilo, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo Sodnemu svetu v novo odločanje. Tožnica povrnitve stroškov postopka ni zahtevala.

¹ Glej sodbo ESČP v zadevi Schuler-Zgraggen proti Švici z dne 24. 6. 1993, 58. točka obrazložitve, sodbo Ustavnega sodišča Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 15. točka obrazložitve, in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, 13. točka obrazložitve.
² Pravne ureditve imenovanja in razrešitve predsednikov sodišč se med državami razlikujejo. V nekaterih državah prav zaradi varstva neodvisnosti sodstva predsedniki sodišč sploh nimajo mandata, ampak potem, ko so izvoljeni, opravljajo to funkcijo do upokojitve. V drugih državah mandat predsednikov sodišč lahko traja od dve do sedem let in se lahko enkrat ali večkrat podaljša. V večini držav članic Sveta Evrope je zakonodajalec skušal najti ustrezno ravnovesje med tako dolžino mandata, da predsedniki lahko pridobijo zadostne izkušnje in uresničijo ideje, povezane z izboljšanjem storitev za uporabnike sodišč, da pa na drugi strani predolgo trajanje mandata ne vodi v rutino in ne ovira razvoja novih idej. Pomembno pa je zavedanje, da ob vsakem novem imenovanju predsednika pristojni organ za imenovanje in v ta postopek vpleteni subjekti vplivajo na konkretno sodišče. Glej 7. in 44. točko Mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 19 iz leta 2016 o vlogi predsednikov sodišč.
³ Zadeva ESČP Tsanova-Gecheva zoper Bolgarijo z dne 15. 9. 2015 (pritožba št. 43800/12), točke 48, 53 in 66 in Juričić zoper Hrvaško z dne 26. 7. 2011 (št. pritožbe 58222/09), točki 55 in 76.
⁴ Glej 10. točko obrazložitve odločitve Ustavnega sodišča RS, št. Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019.
⁵ Več A. Galič, Ustavno civilno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 188.
⁶ Na primer odločbe Sodnega sveta Su 38/2019, Su 159/2017 in Su 593/2017.