29. člen ZSSve

Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.

Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.

Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od So

Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS. Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.