UPRS Sodba I U 2319/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom ugovor tožnice zoper sklep Finančne uprave RS DT 0610-423/2018-22 (10-510-00,10) z dne 24. 5. 2018 in pritožbo zaradi molka Finančne uprave RS z dne 9. 8. 2018 zavrglo (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Finančna uprava RS s sklepom DT 0610-423/2018-22 (10-510-00,10) z dne 24. 5. 2018 med drugim prepovedala družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.) razpolaganje z osebnim vozilom MERCEDES BENZ E 220 d T Amg, iz razloga zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti družbe A. d.o.o. Zoper omenjeni sklep je tožnica vložila ugovor tretjega, prav tako je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo družba A. d.o.o. V postopku s pritožbo družbe A. d.o.o. je pritožbeni organ citirani sklep odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. Začasnega sklepa, na katerega se nanaša ugovor tožnice ni več, kar pomeni, da si tožnica z odločitvijo v predmetnem postopku ne more z ničemer izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnica torej nima interesa za ugovor oziroma pritožbo, saj je bil sklep z dne 24. 5. 2018, s katerim je bilo prepovedano razpolaganje s spornim vozilom MERCEDES BENZ, odpravljen, kar pomeni, da tožnica izpodbija sklep, ki ga ni več oziroma vsebinska izvedba tega postopka ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja. Prav tako tožnica nima pravnega interesa za pritožbo zaradi molka prvostopnega organa, v zvezi s podanim ugovorom zoper sklep z dne 24. 5. 2018, saj je prvostopni organ upravni akt izdal. Ker ima po prvem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico do pritožbe oseba, v katere korist posega upravni akt oziroma po 255. členu ZUP oseba, o katere zahtevi organ prve stopnje ni izdal odločbo, ugovor in pritožba tožnice nista dovoljeni ter ju je bilo iz tega razloga potrebno zavreči. V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. Določba drugega odstavka 118. člena ZUP določa, da organ druge stopnje odloči o stroških, če zavrne, zavrže pravno sredstvo ali sam odloči o stvari. V danem primeru je tožnica stroške priglasila, ker pa se postopek zanjo ni končal ugodno, je bilo potrebno zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrniti (tretji odstavek 79. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2).

3Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da se strinja z zavrženjem ugovora, saj zanj nima več pravnega interesa. Sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, zoper katerega je tožnica vložila ugovor, je bil namreč odpravljen. Ne strinja pa se z odločitvijo o stroških, saj ne drži, da se je predmetni postopek zanjo končal neugodno. Tožnica je zoper sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 24. 5. 2018 vložila pravno sredstvo v času, ko je sklep še veljal in je omejeval njeno lastninsko pravico na vozilu MERCEDES BENZ E 220 d T Amg. Zgolj zato, ker je s pritožbo zoper sklep uspel zavezanec za davek in je toženka o pravnem sredstvu tožnice odločala kasneje kot o pravnem sredstvu zavezanca za davek, pa tožnica ne more biti prikrajšana za pravico do povrnitve nastalih stroškov zastopanja. Družba A. d.o.o. je uspela s pritožbo ravno iz razlogov, ki jih je v svojem ugovoru navajala tožnica – da družba A. d.o.o. ni lastnik predmetnega vozila, ampak je to tožnica. Če bi torej toženka najprej odločala o ugovoru tožnice in šele nato o pritožbi davčnega zavezanca, bi pritožbi tožnice morala ugoditi, saj bi prišla do zaključka, da lastnik spornega vozila ni zavezanec za davek, ampak tožnica. Pravno sredstvo tožnice je bilo zavrženo zgolj zato, ker je toženka ločeno odločala o pravnih sredstvih davčnega zavezanca in tožnice. Glede na navedeno je tožnica upravičena do povrnitve stroškov zastopanja, saj je z ugovorom v resnici uspela in je bil sklep odpravljen. Izpodbijani sklep je nezakonit v II. točki izreka in bi morala toženka odločiti, da je tožnica upravičena do povrnitve priglašenih stroškov zastopanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v II. točki izreka odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov zastopanja v višini 2.508,34 EUR v roku 30 dni, hkrati pa ji naloži tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev toženke o zavrnitvi zahtevka tožnice za povračilo stroškov postopka, pravilna in po zakonu utemeljena. Pravna podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka je drugi odstavek 118. člena ZUP, ki določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. V skladu z določbo tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled v breme davčnega postopka, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno.

7V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožničina pritožba zavržena, saj ob odločanju o njej ni več izkazovala pravnega interesa. Zato toženka ni meritorno presojala pritožbe tožnice. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka, ki mora obstajati tako v trenutku vložitve zahteve (torej tudi pritožbe), kot tudi ves čas med postopkom do izdaje odločbe, sicer se zahteva zavrže (129. člen ZUP). Tožnica torej od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je bil odpravljen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti DT 0610-423/2018 z dne 24. 5. 2018, ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi toženka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev toženke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, glede na zgoraj citirane določbe ZUP in ZDavP-2 po zakonu utemeljena.

8Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

9Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj so bili dokazi pravilno izvedeni in ocenjeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, druga dejstva pa ne kažejo na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

10Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.