VSL Sklep II Cp 1685/2020

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 3 dni vzpostavi prejšnje stanje tako, da priklopi električno energijo v počitniški hišici – brunarici 1, stoječi na parc. št. 111/11, k.o. ..., ID znak: ... (I. točka izreka sklepa) in ji prepovedalo odklopiti električno energijo na tej počitniški hišici (II. točka izreka sklepa), kar je zahtevala tožeča strank več in drugače pa je zavrnilo (III. in V. točka izreka sklepa) oziroma ugotovitveni del tožbenega zahtevka zavrglo (IV. točka izreka sklepa).

2Tožena stranka navedeni sklep pravočasno izpodbija v ugodilnem delu (I. in II. točka izreka sklepa), uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP): bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica trdi, da je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in neustaven. Gre za sklep presenečenja, ki je do te mere samovoljen, da predstavlja poseg v pravice tožene stranke iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Sodišču prve stopnje očita, da je ob upoštevanju pavšalnih navedb tožnice, ki je tudi popolnoma nezainteresirana za postopek, popolnoma prezrlo trditve in dokaze tožene stranke oziroma njene trditve napačno interpretiralo. Zatrjuje, da je že v odgovoru na tožbo opozorila, da je zahtevek nesklepčen, da ni z ničemer konkretiziran. Tožnica ne pojasni na kakšen način in kdaj je bila motena v posesti svoje počitniške hišice. Ob taki odsotnosti trditvene podlage glede zadnje mirne posesti in nastalega motenja, na podlagi nezatrjevanih odločilnih dejstev, sodišče nepravilno, nepopolno in zmotno ugotovi dejansko stanje ter posledično zmotno uporabi materialno pravo. Ravna pa je tudi v nasprotju z razpravnim načelom. Poleg tega tudi prezre, da je tožena stranka zatrjevala, da tožnica ni imela posesti brunarice v času zatrjevanega motilnega dejanja, ne z dostopom do elektrike in tudi ne brez dostopa do elektrike, z odklopom elektrike iz brunarice torej ni bila motena v svoji posesti, saj je ni imela in je ni zatrjevala. Tožnica tako ni zatrjevala navzven vidna dejanja in razpolaganja s stvarjo, kar bi posest izkazovalo. Pomanjkljive trditve pa ni mogoče nadomestiti s trditvami tožene stranke. Tožnica ni zatrjevala, da je bivala v brunarici ali jo oddajala. Sodišče je tako poseglo v razpravno načelo in toženi stranki odreklo možnost, da poda dodatna relevantna dejstva in dokaze. Poleg tega je sodišče povsem spregledalo, da je tožnica navedla dva datuma, ko naj bi se motilno dejanje izvršilo in sicer 2. 8. in 5. 8. 2019. Nato pa je presenetljivo in ob zmotni predpostavki, da tožena stranka določenih dejstev ni prerekala, zaključilo, da je do odklopa elektrike prišlo 2. 8. 2019. Tožena stranka nadalje trdi, da je za odklop elektrike imela pravno podlago, da je njeno dejanje dopustno in tudi potrebno, da se odvrne grozeča škoda, poleg tega pa je za to imela predhodno soglasje tožnice. Tožničine trditeve, da bivanje v brunarici brez elektrike ni možno, pa so zgolj pavšalne. Pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je tožnica trdila, da je lastnica zemljišča, hkrati pa ni dalo nobene teže zemljiškoknjižnim izpiskom, ki jih je predložila tožena stranka. Nobene teže tudi ni dalo dejstvu, da sta stranki sklenili pogodbo o zakupu, nadalje, da je elektropriključek na zemljišču tožene stranke in je njena last, na brunarico pa elektrika tudi ni priklopljena brez dovoljenj, kot to trdi tožnica. Pritožnica je prepričana, da tožnica 2. 8. 2019 ni imela nobenega pravnega naslova za uporabo brunarice, kakor tudi ne električnega priključka. Po prekinitvi pogodbe o zakupu zemljišča in koriščenju storitev v brunarici ni bivala, živi v drugem kraju in tudi oddajala je ni, kar vse je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo. Tako postopanje sodišča, ob tem, da tožnica nima ne dejanskega ne ekonomskega interesa in ni imela pravice brunarico oddajati, za postopek predstavlja neenako obravnavo strank pred sodiščem in poseg v ustavne pravice. Poleg tega je bila tožnica dolžna plačevati elektriko, plačala pa je štiri račune, od novembra 2016 pa nobenega več. Tako dolguje že 13.966,47 EUR. Odstop od pogodbe je bil tožnici poslan 20. 2. 2019, brunarico bi morala odstraniti v roku 60 dni. Zato nima pravne podlage za uporabo in koriščenje električnega priključka tožene stranke ter posledično elektrike dobavljene po tem priključku. Zadnje mirne posesti ni imela. Z odstopom od pogodbe je izgubila neposredno posest zemljišča v lasti tožene stranke, na katerem stoji brunarica, s tem pa tudi nad priključkom.

6V dopolnitvi pritožbe tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je ob trditvi tožnice, da je bila posestnica brunarice ugotovilo, da je bila tožnica posredna posestnica. Ponovno poudarja, da je argumentirano prerekala le relevantna dejstva, pavšalne pa zanikala, saj se do njih ni mogla podrobno opredeliti. Tožena stranka je prepričana, da je pravno relevantna dejstva ustrezno prerekala, do pavšalnih pa se ji ni treba opredeljevati. Na toženo stranko tudi ni bilo preloženo ne materialno ne procesno dokazno breme v zvezi z dejansko oblastjo nad stvarjo oziroma posestjo. S svojim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, in sicer 7., 212., 213. in tudi 214. člena ZPP. Sodišče bi moralo zahtevek v celoti zavrniti, ker ga ni, pa je storilo bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kršen pa je tudi 33. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče je tudi zmotno napolnilo navedbe tožene stranke glede odstopa od pogodbe in ravnanje tožnice pred odstopom od pogodbe, s čimer je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče tudi ni zaslišalo tožene stranke in predlaganih prič A. A. in B. B., ki bi izpovedala, da trditve tožene stranke držijo.

7V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP ).

8Sodišče prve stopnje je o predmetnem sporu odločilo na podlagi določb Stvarno pravnega zakonika (SPZ), torej na podlagi materialnega prava, ki se uporablja pri odločanju o sporih zaradi motenja posesti in na katerega se je tožena stranka v postopku tudi sklicevala. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da izpodbijani sklep za toženo stranko predstavlja sklep presenečenja. Sklep bi za stranko lahko pomenil presenečenje le tedaj, če bi sodišče brez ustreznega materialnoprocesnega vodstva spremenilo srž spora tako, da bi odločilo na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišče na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svoja pravna naziranja.

9Tožnica je trdila in sodišče prve stopnje pa ugotovilo, da je imela tožnica brunarico v posesti. Ob tem je v 17. točki obrazložitve zgolj v pojasnilo navedlo, da je imela tožnica v primeru oddaje brunarice, brunarico v posredni posesti. To pa nikakor ne pomeni, da je v nasprotju s trditvijo tožnice o njeni neposredni posesti, ugotovilo njeno posredno posest in je zato neutemeljen očitek pritožbe, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka.

10Tudi pritožbeni očitek, da zahtevek tožnice ni konkretiziran glede načina in časa motenja, ne drži. Tožnica v tožbi trdi, da je imela posest brunarice in da je v njeni posesti motena zaradi odklopa elektrike. Nobenega dvoma ni, da je trditveno breme na tožeči stranki. Tožnica je v tožbi res skopo, a nedvoumno zatrdi, da je posestnica brunarice in da je tožena stranka njeno posest motila s tem, ko je izklopila elektriko. Res pa je, da je najprej navedla, da je do odklopa prišlo 2. 8. 2019, nato pa, da je tožena stranka v ponedeljek, dne 5. 8. 2019 brez obvestila prekinila dobavo električne energije. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navajata stranki, pri tem pa ni pomembno, katera stranka je navedla neko dejstvo. Sodišče mora upoštevati tudi navedbe stranke, ki ji gre v škodo (glej Dragica Vedam Lukič, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik, založba, 1. knjiga, Ljubljana, 2005, stran 67). Sodišče zato s tem, ko je na podlagi dejstev, ki sta jih navajali obe stranki prišlo do zaključka, da je bila tožnica posestnica brunarice in da je do motenja prišlo 2. 8. 2020 z odklopom elektrike s strani tožene stranke, razpravnega načela ni kršilo. S tem zato tudi ni kršilo toženi stranki ustavnih pravice in tudi ne 7., 212., 213. in 214. člena ZPP. Res pa je, da je toženka stranka že v odgovoru na tožbo opozorila, da je zahtevek nesklepčen, a je to izrecno ugovarjala glede zahtevka za določitev denarne kazni, odločitve glede tega dela zahtevka pa pritožnica ne izpodbija.

11V okviru posestnega varstva se varuje sama dejanska oblast nad stvarjo, zato mora sodišče, ko daje varstvo, upoštevati samo zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Bistvena je torej ugotovitev kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest motena. Pri tem sodišče ne sme upoštevati niti pravice do posesti in tudi ne dobrovernosti posestnika. Zato v posestni pravdi ni dopustno postavljati ugovorov, ki temeljijo na pravici do posesti, dopustno je postavljati le tiste ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje posesti.

12V predmetnem sporu je zato najprej bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v relevantnem obdobju posestnica brunarice. Ob tem sodišče druge stopnje, tako kot je to storilo že sodišče prve stopnje, poudarja, da posest zemljišča in elektro priključka ni predmet tega spora in se zato sodišče s tem vprašanjem ni treba ukvarjati, vse navedbe tožene stranke v zvezi s tem pa so irelevantne in ne spregledane, kot neutemeljeno trdi tožena stranka. Trditev tožnice, da je posestnica brunarice, ob zanikanju tega tožene stranke, a ob njenih nadaljnjih navedbah, da tožnica elektrike, ki jo porabi v brunarici ne plačuje in iz tega naslova dolguje že skoraj 14.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ni moglo priti do drugačnega zaključka kot, da trditev tožnice o njeni posesti brunarice drži. Iz izpisa dolga tožnice je namreč razvidno, da dolg iz naslova pavšalnega nadomestila in porabe elektrike sega vse do obdobja, ko je do odklopa elektrike prišlo. Če je tožnica elektriko v brunarici uporabljala, je uporabljala tudi brunarico, torej jo je imela v posesti. Ob tem ni relevantno ali je imela tožnica pravico elektriko uporabljati, ker je ni plačevala. Na posest brunarice pravica uporabljati elektriko ne vpliva. Prav tako na posest brunarice ne vpliva prekinitev pogodbe o zakupu in zahteva tožene stranke, da tožnica brunarico odstrani, ker se, kot že pojasnjeno, v posestnem sporu pravica do posesti ne ugotavlja. Irelevantno je tudi, da tožnica živi v drugem kraju. Bistveno je, da tožnica brunarico uporabljala, pri čemer ni potrebno, da med posestnikom in stvarjo obstaja fizični kontakt oziroma se ne zahteva kontinuirana uporaba stvari, v konkretnem primeru prebivanje tožnice v brunarici. Bistveno je, da je imela tožnica, kadar je to hotela, možnost brunarico uporabljati.

13Nadalje je bistvena ugotovitev v predmetnem sporu, da je bila tožničina posest brunarice motena. Tožnica trdi, da je bila v posesti brunarice motena z odklopom elektrike, ker brunarice ni mogoče uporabljati brez elektrike. Trdi, da brez elektrike ni mogoče uporabljati gospodinjskih aparatov v brunarici, luč, gretje in klima ne delajo. Tožena stranka priznava, da je elektriko odklopila. Drugačno njeno stališče, da je brunarico možno uporabljati tudi brez luči in ob uporabi baterij, je lahko sprejemljivo, vendar na tak način tožnica brunarice ni uporabljala, uporabljala jo je z elektriko in je bila zato v dotedanjem načinu uporabe brunarice motena. Ob tem so povsem nerelevantne navedbe obeh strank o tem ali je tožena stranka elektriko priklopila na brunarico brez dovoljenja elektrodistributerja ali z njegovim dovoljenjem. Prav tako nerelevantna je tudi trditev tožnice, da je lastnica zemljišča, kar je zapisala v odgovoru na vabilo na pripravljalni in prvi narok v januarju 2020, ker zemljišče ni predmet tega spora. Zapis v tem odgovoru, da vztraja pri zahtevkih in poudarku, da se ji zaradi odklopa elektrike dela škoda, da v brunarici ni mogoče bivati in je oddajati in zato prosi sodišče, da pozove odgovorne pri toženi stranki, da ji izdajo soglasje za priključitev električne energije na njeno ime, kjer želi imeti svoj priključek, pa brez dvoma izkazuje tudi tožničin dejanski in ekonomski interes za predmetni postopek.

14Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ugotovilo, da je tožena stranka elektriko iz tožničine brunarice odklopila 2. 8. 2019. Tega tožena stranka izrecno res ni priznala, sodišče prve stopnje pa je iz njenih navedb v odgovoru na tožbo, ko je v zadnjem odstavku na tretji strani zapisala: "Tožena stranka poudarja, da z ničemer ni ravnala protipravno, torej tudi na dan 2. 8. 2019 ne, temveč je ravnala v skladu s predhodnim soglasjem tožnice in pogodbenim odnosom med pravdnima strankama in je zaradi večmesečnega neplačila pavšala in elektrike v skladu s tem predhodnimi soglasjem tožnice prekinila dovod elektrike do počitniške hišice št. 1 po električnem priključku v lasti in na zemljišču tožene stranke" in navedeno še podkrepila z navedbo v zadnjem odstavku na peti strani odgovora na tožbo: "Dejstvo je, da je tožena stranka dne 2. 8. 2019 izvedela, da namerava tožnica v počitniški objekt št. 1 v začetku avgusta 2019 namestiti brez pravne podlage svoje goste in zato je tožena stranka, da bi preprečila škodo s tem, ko bi gostje koristili električni priključek v lasti tožene stranke na nepremičnini parc. št. 111/11 k.o. ... v lasti tožene stranke in elektriko v počitniški hišici št. 1 na škodo tožene stranke, saj tožnica ne bi plačala ničesar iz tega naslova in bi morala plačati tožena stranka dobavitelju električne energije porabo električne energije s strani gostov, preprečila takšno škodo s tem, da je izklopila električni priključek do objekta št. 1, katerega na njeni nepremičnini sploh ne bi smelo več biti, saj bi ga morala tožena stranka odstraniti.", utemeljeno prišlo do zaključka, da je tožena stranka elektriko odklopila prav tega dne, torej 2. 8. 2019.

15Neutemeljen pa je tudi ugovor tožene stranke, da ni šlo za neupravičen poseg v posest. Tožena stranka zmotno meni, da je mogoče izključiti protipravnost posega v posest s pravnim poslom, v konkretni primeru s pogodbo o zakupu, ki sta jo v letu 2016 sklenili pravdni stranki. V 33. členu SPZ je določeno, da posestnik nima pravnega varstva le, če motenje posesti temelji na zakonu. Zakon je tu strog, citirana določba pa poudarja predvsem to, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest, kar pomeni, da s pravnim poslom to ni mogoče. Tožena stranka zato ni upravičeno posegla v tožničino posest brunarice in za kaj takega tudi ni imela tožničinega predhodnega soglasja. Prav tako je neutemeljen tudi ugovor tožene stranke glede samopomoči, saj ne izpolnjuje pogojev iz 31. člena SPZ, kar je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje. Pridružuje pa se tudi prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da odklop elektrike 2. 8. 2019 ni bil nujen za preprečitev škode. Tožnica elektrike ne plačuje že daljše obdobje, kar pomeni, da toženi stranki tudi škoda nastaja že daljše obdobje in ne zaradi namestitve tožničinih gostov v začetku avgusta 2019. Sodišče druge stopnje ob tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje logično povezalo navedbe obeh strank glede tožničinih gostov iz A. in ugotovilo, da je ob njihovem prihodu tožnica imela težave, ker v brunarici ni bilo elektrike. Zato je nerelevantno, da tožena stranka izrecno ni priznala, da so k tožnici gostje iz A. prišli in tudi, da tožnica nima pravice brunarico oddajati, ker to ni relevanten ugovor v posestnem sporu. Vsekakor pa navedbe kažejo na to, da tožnica brunarico tudi oddaja. Ob tem je tudi neutemeljeno pritožničino sklicevanje na odločbi II Cp 1994/2017 in II Cp 165/2001, ker gre v teh dveh zadevah za neprimerljivi dejanski stanji glede na dejansko stanje predmetnega postopka.

16Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tako pravilno ugotovilo, upoštevalo samo zadnje stanje posesti in nastalo motenje, torej, da je bila tožnica v relevantnem obdobju posestnica brunarice, da je tožena stranka njeno posest motila s tem, ko je elektriko odklopila in da za to ni imela pooblastila v zakonu. Ob tem sodišče pravilno ni upoštevalo niti pravice do posesti in tudi ne dobrovernosti posestnice. Prav tako ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, ki temeljijo na pravici do posesti, temveč je upoštevalo le ugovore, ki so za toženo stranko v posestnem sporu dopustni. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo kljub temu, da ni zaslišalo pravdnih strank in prič. Sodišče tožene stranke utemeljeno ni zaslišalo, ker tožena stranka ni pojasnila, o čem bi tožena stranka izpovedovala, obeh predlaganih prič A. A. in B. B., pa utemeljeno ni zaslišalo, ker bi ti dve priči že po navedbah tožene stranke izpovedovali o pravno nerelevantnih dejstvih za ta spor ali pa o dejstvih, ki niso sporna.

17Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, skrbno in natančno obrazložena, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Glede na vse navedeno in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).