VSM Sodba in sklep I Cp 840/2020

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora v roku 15 dni tožniku plačati denarni znesek v višini 14.995,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice od 2. 6. 2009 do plačila (točka I. izreka), v presežku zahtevek tožnika zavrnilo (točka II. izreka) ter sklenilo, da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom (točka III. izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki z navedbo pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlagata spremembo oziroma razveljavitev ter opredeljujeta svoje pritožbene razloge in priglašata pritožbene stroške.

Tožnik izpodbija sodbo iz razloga zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, kjer sta ugotovili, da je najemna pogodba za poslovni prostor odpovedana z dnem 2. 6. 2009, da je lokal izpraznjen ter da ta sodna poravnava ne vpliva na druge sodne postopke ter da v njej ni bilo določeno ali je bila najemna pogodba odpovedana enostransko ali sporazumno, pri čemer je toženec najemno pogodbo odpovedal enostransko, zato je zmotna presoja, da tožnik ni upravičen do plačila pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR. Dodatno opisuje kakšna je bila višina najemnine za poslovni prostor, način in rok njenega plačila, navaja plačilo varščine ter da je bil toženec tisti, ki je tožniku onemogočal opravljanje gostinske dejavnosti. V nadaljevanju tožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec zagotovil ves material in potrebno opremo oziroma financiral nakup potrebnega materiala za izvajanje gradbeno obrtniških del v poslovnem objektu. Izpostavlja, da toženec tega z ničemer ni izkazal, prav tako ni predložil naročilnic niti potrdil o gotovinskem plačilu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zneska računov za material, ki pa ni bil dobavljen pri podjetju M. d. o. o. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere priči A.S., s. p. in Š.G., saj prvi za svoje domnevno opravljene storitve ni izstavil niti računa, drugi pa je dobavitelj 80% mariborskih vodovodarjev, zato je povsem možno, da je glede na časovno oddaljenost nakupov, zmotno menil, da je račune plačeval toženec takrat, ko je le-ta obnavljal drug lokal. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj ne verjame pričam tožnika, glede premičnin pa navaja, da novi najemnik lokala še vedno uporablja celoten točilni pult, ki je last tožeče stranke ter tako koristi njegovo investicijo.

Toženec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zaključilo, da znaša višina vlaganj tožnika v sorazmernem delu vrednosti gradbenih in obrtniških del v neamortizirani vrednosti 14.995,75 EUR. Ta znesek namreč ne izhaja iz izvedenskega mnenja dr. M.D. niti ostale spisovne dokumentacije, sodba v tem delu pa je pomanjkljiva, nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do davčno računovodskih izkazov tožnika iz katerih je razvidno, da je skupna vrednost celotnega premoženja tožnika v letu 2003 znašala zgolj 5.467,00 EUR, prav tako ni pojasnjeno kako je bil ugotovljen in ocenjen obseg ter vrednost del oziroma storitev, ki bi jih naj izvajal tožnik. Izvedenec namreč ni pojasnil in razmejil, koliko od zatrjevane vrednosti investicij predstavlja material in koliko delo, niti ni pojasnil kako je določil obseg domnevno potrebnega dela. Pri oceni vrednosti del bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati amortizirano vrednost gradbeno obrtniških del ter dejstvo, da cene v času cenitve niso identične cenam v času izvedbe del leta 2003. V nadaljevanju toženec izpodbija dejansko stanje glede premičnega premoženja tožnika ter navaja, da nepojmljiv zaključek, da je ista oprema oziroma premično premoženje po 15 letih od dneva nakupa vredno več od njegove nove nabavne vrednosti. Pa tudi sicer imenovani izvedenec dr. M.D. ni sodni izvedenec s področja ocenjevanja premičnin, zato ni mogel podati ustrezne izvedenske ocene. Dodatno navaja, da tožnik v spornem lokalu ni izvajal nobenih del, ki bi omogočale uporabo 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), prav tako materialno podlago predstavlja najemna pogodba zato predpostavke verzijskega zahtevka na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niso podane, zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska pa bi smele teči šele od dne vložitve nasprotne tožbe.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.. Toženec odgovora na pritožbo ni podal.

4Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

5V predmetni zadevi gre za ponovljeni postopek, kjer je v prvem postopku sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika in tožencu naložilo plačilo zneska v višini 18.621,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2009 dalje ter vrnitev točno določenih premičnin. V presežku je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, njunima pritožbama je tukajšnje sodišče delno ugodilo, razveljavilo točko I. in III. izreka in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje, v točki II. izreka spremenilo odločitev o zahtevku za vrnitev premičnin tako da je izvzelo vitrino za pijačo s steklom, v točki IV. pa izrek spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo pogodbene kazni in vračilo varščine. Glede razveljavljenega dela je pojasnilo v čem se kažejo kršitve ter sodišču prve stopnje podalo napotke za njihovo odpravo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verzijski zahtevek tožnika in zaključilo, da je tožnik upravičen do zneska v višini 14.995,75 EUR, v presežku pa je njegov zahtevek zavrnilo.

6ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede II. točke izreka izpodbijane sodbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana sodba pa ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so vsa tožnikova pritožbena navajanja, ki se nanašajo na sodno poravnavo in v njej določeno prenehanje najemne pogodbe, na pogodbeno kazen, vplačilo varščine, premičnin in neupoštevanje njegovih prič, neutemeljena, saj je o navedenem že bilo razsojeno v odločbi tukajšnjega sodišča I Cp 493/2019 z dne 30. 7. 2019. Povsem enako velja tudi za toženčeve pritožbene navedbe glede davčno-računovodskih izkazov tožnika, vrednosti njegovega celotnega premoženja v letu 2003, glede premičnega premoženja (in njegove vrednosti), neusposobljenosti izvedenca dr. M.D., glede (ne)obstoja predpostavk za uporabo verzijskega zahtevka na podlagi 190. člena OZ ter začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Zato je pritožbo toženca bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

8Utemeljena pa je pritožba tožnika, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ves material in potrebno opremo za opravo del v gostinskem lokalu zagotovil oziroma financiral toženec. Prepričljivih razlogov za takšno odločitev sodišče prve stopnje ni podalo, saj je kljub jasnim navodilom tukajšnjega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 493/2019 z dne 30. 7. 2019, da se je potrebno opredeliti do vseh dokaznih listin ter tudi trditev tožnika, koliko računov je dejansko sam poravnal, zgolj prepisalo svojo obrazložitev, ki jo je podalo v prvi razveljavljeni sodbi (točka 11). Po delni vrnitvi zadeve v ponovno sojenje je sodišče prve stopnje sicer izvedlo narok za glavno obravnavo 5. 3. 2020, vendar na njem ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza za popolno ugotovitev dejanskega stanja, torej koliko od predloženih 38 računov je tožnik dejansko sam poravnal. Sodišče druge stopnje ponovno opozarja, da pisna izjava priče S.A., s. p. (l. št. 27 spisa) ter izpovedba priče G.Š. – direktorja podjetja M., d. o. o. (l. št. 61 spisa) smiselno potrjujeta zgolj, da je bilo skupno šest računov¹ poravnanih s strani toženca, za preostale predložene račune pa tega ni mogoče trditi. Tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da naj bi toženec na zadnji glavni obravnavi 5. 3. 2020 vztraja,l da je on plačal vse račune, ne more predstavljati argumentirane in prepričljive presoje, ki bi vodila do pravilnosti izpodbijanega zaključka. Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene glede številnih preostalih predloženih računov (pod prilogo A10), je takšno njegovo postopanje vodilo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predstavlja pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9Neutemeljena pa je pritožba toženca, da višina vlaganj tožnika v sporni gostinski lokal v sorazmerni vrednosti gradbeno-obrtniških del v neamortizirani vrednosti 14.995,75 EUR ne izhaja iz izvedenskega mnenja, saj je ta razvidna tako iz izvedenskega mnenja z dne 27. 9. 2017 ter 1. dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9. 1. 2018. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ter obeh njegovih dopolnitev, ki jih tudi sodišče druge stopnje sprejema kot jasne in popolne ter v katerih je bilo odgovorjeno na vsa vprašanja in pripombe pravdnih strank, pojasnilo način ugotovitve in oceno obsega vrednosti del oziroma storitve, ki so bila izvedene s strani tožnika, zato je neutemeljeno polemiziranje toženca, da izvedenec ni pojasnil, kako je določil obseg potrebnega dela.

10Zgoraj navedene ugotovitve sodišča druge stopnje so narekovale ugoditev tožnikovi pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe v II. točki izreka ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vendar pred drugega sodnika (355. in 356. člen ZPP), saj sodišče druge stopnje ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti. Zadevo je potrebno v zgoraj pojasnjenem obsegu ter upoštevajoč vsa navodila, ki jih je tukajšnje sodišče že podalo v odločbi I Cp 493/2019 z dne 30. 7. 2019, obravnavati celovito, prav tako bo z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje pravdnim strankam zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS) ter jim ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11Upoštevaje, da razpravljajoča sodnica ni sledila navodilom sodišča druge stopnje in je v zadevi zavzela (dokončno) stališče ne da bi opravila dokazno oceno glede že zgoraj omenjenega plačila računov, je pa slednje brez dvoma pomembno za dokončno pravilno odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, je potrebno zadevo dodeliti drugemu zakonitemu sodniku (356. člen ZPP).

12V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti, upoštevajoč napotke iz te odločbe ter odločbe višjega sodišča z dne 30. 7. 2019, se opredeli do vseh dokaznih listin ter kolikor bo ocenilo kot potrebno ponovno izvede dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in predlaganih prič, nato pa sprejme dokazno oceno koliko računov je poravnal tudi tožnik ter posledično znova odloči o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka (354. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ En račun S.A., s. p. z dne 15. 7. 2003 ter pet računov podjetja M., d. o. o. z dne 17. 7. 2003, 26. 8. 2003, 9. 10. 2003, 19. 8. 2003 ter 21. 11. 2003, vse pod prilogo A10 spisa.