VSRS Sodba I Up 771/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper sklep tožene stranke z dne 14.11.2000, s katerim je tožena stranka pod točko A izreka pokojnemu M.B. priznala status bivšega političnega zapornika za čas odvzema prostosti od 10.9.1947 do 18.1.1950 na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947; pod točko B izreka pa je zahtevo tožečih strank za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine zavrnila. Tožena stranka zavrnilni del zahtevka pojasnjuje z določbo 4. odstavka 10. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri, Uradni list RS, št. 59/96), po katerem je upravičena oseba tista oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli osebi. Po mnenju tožene stranke v spornem primeru predlagatelji niso z ničemer zatrjevali in dokazovali, da lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po pokojnem očetu M.B. in zato po ZPKri niso upravičene osebe za vložitev zahteve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka sicer pravilno odločila, da se tožečim strankam ne more priznati statusa svojca pokojnega političnega zapornika, vendar po mnenju sodišča prve stopnje te odločitve ni utemeljila s pravilno razlago določb ZPKri. Ne glede na to, da takšna razlaga zakonske določbe 2. odstavka 4. člena ZPKri, da bi morale tožeče stranke za priznanje tega statusa dokazovati, da lahko zahtevajo pokojnino po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ni pravilna, ker po presoji sodišča prve stopnje zadošča za priznanje statusa svojca po vojni pobite osebe (za kar pa v spornem primeru ne gre), zgolj sorodstvo z osebo, kateri je takšen status po ZPKri priznan, tudi sicer priznanje zahtevanega statusa (svojcev nekdanjega političnega zapornika, ki je umrl) nima zakonske podlage. Navedeni zakon namreč ureja pravico do povrnitve škode in pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb (1. člen). Po vojni pobite osebe so po tem zakonu vse osebe, ki so bile neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih in ideoloških razlogov obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena (2. odstavek 2. člena). Po 3. odstavku 4. člena tega zakona se za osebo, pobito po vojni, šteje tudi oseba, ki je bila usmrčena brez obsodbe sodišča. Na podlagi 4. odstavka 2. člena navedenega zakona pa so svojci po vojni pobitih oseb tiste osebe, ki so po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju po teh osebah upravičene do družinske pokojnine. Iz navedenih opredelitev v citiranih členih torej izhaja, da ZPKri statusa svojca pokojnega političnega zapornika sploh ne določa. Takšno razlago pa utemeljujeta tudi določbi 10. in 5. člena ZPKri. V skladu s 3. odstavkom 10. člena tega zakona lahko namreč zahteve za priznanje statusa vlagajo nekdanji politični zaporniki in svojci po vojni pobite osebe, prav tako pa ima oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status nekdanjega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, pravico do odškodnine, kot to določa 5. člen tega zakona. Iz vseh navedenih določb ZPKri, ki vsebinsko opredeljujejo osebe, ki jim gre status bivšega političnega zapornika ali status po vojni pobite osebe ter določb, ki določajo upravičence za vložitev zahteve, kot tudi iz zakonske določbe, ki določa tiste osebe, ki so upravičene do odškodnine, je po mnenju sodišča prve stopnje torej mogoče sklepati, da tožeče stranke nimajo zakonske podlage za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank, ker je izpodbijani upravni akt (sklep tožene stranke) utemeljen na podlagi zakona, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v tem upravnem aktu.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo svoje tožbene navedbe, s katerimi so izpodbijale zavrnilni del zahteve za priznanje statusa svojca po pokojnem političnem zaporniku oziroma njihovem očetu in uveljavljajo pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Zatrjujejo, da je bila smrtna obsodba nad njihovim očetom M.B. izvršena, čeprav je bilo v pisnem izreku sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.10.1947, to zapisano le med vrsticami. Dokaze o tem je možno razbrati iz dokumentacije, ki se nahaja v več spisih. Nesreča se je zgodila v nikoli pojasnjenih okoliščinah pri gradnji hidrocentrale M.-Ž. Za nesrečo so izvedeli iz uradne dopisnice s poštnim žigom "D." z dne 1.2.1949. Točne ure kot tudi dneva pa niso zvedeli nikoli. Po očetovem pripovedovanju so ga šefi hoteli pustiti umreti pod zvrnjenim "huntom zemljine", kar bi se tudi zgodilo, če mu ne bi sojetniki priskočili na pomoč. Imel je zlomljene obe stegnenici, poškodovane ledvice, dobil je kilo na obeh straneh, prizadeti so bili srce, hrbtenica ter rebra in do smrti je imel omejeno gibljivost kolen. Nato je bil do svoje smrti več po bolnicah kot doma. To smiselno razlagajo kot smrt osebnosti, ki je bila prisilno usmrčena po vojni brez sodbe sodišča (3. odstavek 4. člena ZPKri). Zahtevajo priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vštetje časa v pokojninsko dobo in odmero pokojnine ter priznanje pravice do povrnitve škode na podlagi uveljavljanja družinske pokojnine po pokojnem očetu M.B. Zatrjujejo torej, da so upravičene osebe po ZPKri. Smiselno predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo določbe ZPKri (1., 2., 4., 5. in 10. člena). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz teh določb izhaja, da navedeni zakon statusa svojca pokojnega političnega zapornika sploh ne določa. Iz vseh določb tega zakona, ki vsebinsko opredeljujejo osebe, ki jim gre status bivšega političnega zapornika ali status po vojni pobite osebe, ter določb, ki določajo upravičence za vložitev zahteve, kot tudi iz zakonske določbe, ki določa tiste osebe, ki so upravičene do odškodnine, je torej mogoče tudi po presoji pritožbenega sodišča sklepati, da v ZPKri ni zakonske podlage za priznanje statusa svojca pokojnega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine iz tega naslova.

Po presoji pritožbenega sodišča na odločitev ne vpliva pritožbena navedba, da je bila smrtna obsodba nad njihovim očetom izvršena in da je v zvezi s tem podan dejanski stan določbe 3. odstavka 4. člena navedenega zakona, da gre za osebo, pobito po vojni ob pogojih iz 2. člena tega zakona, to je osebo, ki je bila usmrčena brez obsodbe sodišča. Tožnikov oče namreč po podatkih spisov ni bil usmrčen, temveč je umrl naravne smrti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.