VSL Sklep Cst 38/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom L., d. o. o., matična številka: ..., davčna številka: ....

2Zoper sklep se pritožuje upnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Na pritožbo je odgovoril dolžnik. Pritožbi nasprotuje in pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Procesno legitimacijo vložiti pritožbo ima vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti (prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP). Med sklepe izdane v predhodnem postopku spadajo vsi sklepi v zvezi z obravnavo predloga za začetek postopka, torej tudi sklep o začetku postopka insolventnosti. Procesno legitimacijo za pritožbo proti takemu sklepu v predhodnem postopku, kamor sodi tudi izpodbijani sklep, imajo tisti, ki imajo položaj stranke v predhodnem postopku. Stranka predhodnega postopka je med drugim tudi upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu je vložil predlog za začetek postopka, če prijavi svojo udeležbo v predhodnem postopku (3. točka 55. člena ZFPPIPP).

6Upnik je hkrati z vložitvijo pritožbe prijavil udeležbo v predhodnem postopku in svojo terjatev izkazal s stopnjo verjetnosti, saj izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 9/2019. Poleg tega je terjatev upnika tudi dolžnik sam uvrstil v seznamu navadnih terjatev, ki je del Poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika (3. točka prvega odstavka 142. člena v zvezi z šesto alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Glede na navedeno ima upnik položaj stranke v tem postopku, zato je njegova pritožba dovoljena.

7Ob odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišče ne preizkuša in s tem ne presoja pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu in listinah, ki jih je treba priložiti k predlogu za začetek poenostavljene prisilne poravnave (1. odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kar pomeni, da ne opravi vsebinske presoje, temveč opravi le formalen preizkus predloga in listin torej ali so priložene potrebne listine, ki imajo vse potrebne sestavine, ter obstoj procesnih ovir za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave iz 221.c člena ZFPPIPP. To pa ne pomeni, da je naloga sodišča zgolj v smislu formalnega izdajanja sklepov, brez vsakršne možnosti odkloniti pravno varstvo tudi v primeru, ko na podlagi celotnega dolžnikovega ravnanja oceni, da predlog ni v skladu z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave. Odsotnost vsebinske presoje namreč ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni. Namen postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je postopek zaradi insolventnosti, je v odpravi insolventnosti, s čimer se dolžniku omogoči, da preko izvedbe ustreznih ukrepov finančnega prestrukturiranja postane plačilno sposoben in nadaljuje svoje poslovanje. Zlorabo procesnih pravic predstavlja torej zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti.¹

8Upnik v pritožbi zatrjuje, da dolžnik z vložitvijo predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo zlorablja svoje pravice, kar utemeljuje s tem, da je dolžnik navedel napačne / pomanjkljive podatke o svojem finančnem stanju, ki so ključni za kvalificirano odločanje upnikov o predlogu dolžnika, s čimer je upnikom onemogočil celovito presojo utemeljenosti načrta finančnega prestrukturiranja, s predložitvijo napačnega oziroma nepopolnega poročila oziroma s prikrivanjem ali potvarjanjem podatkov o svojem finančnem položaju pa skuša dolžnik na upnike vplivati tako, da potrdijo dolžnikov predlog poenostavljene prisilne poravnave, česar na podlagi vpogleda v dolžnikovo resnično premoženjsko stanje ne bi storili. Tako upnik v pritožbi trdi, da je dolžnik priredil bilanco stanja na dan 30. 9. 2020, ker naj v njej ne bi navedel določenega premoženja, ki je bilo v bilanci stanja na dan 31. 12. 2019 še navedeno. Bilanca stanja na dan 31. 12. 2019 naj bi še izkazovala kratkoročna posojila v višini 123.305,71 EUR, tega premoženja pa v bilanci na dan 30. 9. 2020 ni več. Dolžnik je to pojasnjeval kot napačno knjiženje, saj naj ne bi šlo za posojila dolžnika tretjim osebam, temveč za posojila zakonite zastopnice dolžnika in njenega sina dolžniku. Upnik v to dvomi in je prepričan, da ima dolžnik terjatve do družbenikov in z njim povezanih oseb, saj dokumentacije o tem ni želel predložiti, zakonita zastopnica in njen sin pa v seznamu terjatev tudi nista navedena med navadnimi upniki dolžnika. Dolžnik po prepričanju upnika noče izterjati terjatev do svoji družbenikov. S tem je podal dolžnik tudi napačno izjavo, da poročilo o dolžnikovem finančnem položaju resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje. Upnik zlorabo vidi tudi v očitku, da je dolžnik v tem poročilu prikril do koga ima terjatve iz naslova gradnje objektov, s tem je prekril identiteto svojega dolžnika in vplival na prikaz svojega premoženja. Prav na teh terjatvah je upnik po lastnih trditvah pridobil ločitveno pravico na svoji terjatvi na podlagi rubeža dolžnikovih terjatev do družbe G., d. o. o., ki je bil izveden po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru I 38/2020 z dne 19. 8. 2020 v zvezi s popravnim sklepom I 38/2020 z dne 21. 9. 2020. Dolžnik je torej upnika arbitrarno navedel med navadnimi upniki, zaradi česar je seznam upnikov napačen, dolžnik pa se je izognil pojasnilu ali obstajajo na njegovih terjatvah ločitvene pravice.

9Upnik v pritožbi torej trdi, da dolžnik v poročilu ni resnično, pošteno in celovito predstavil svojega finančnega položaja in poslovanja, s čimer naj bi upnikom onemogočil celovito presojo utemeljenosti načrta finančnega prestrukturiranja in s tem predloga dolžnika za poenostavljeno prisilno poravnavo, saj če bi poznali pravo premoženjsko stanje dolžnika, se za potrditev poenostavljene prisilne poravnave ne bi odločili. Pri tem pa upnik ne trdi, da zaradi ravnanj dolžnika ne bo mogoče doseči namena poenostavljene prisilne poravnave in da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo dolžnikova insolventnost odpravljena. Po presoji višjega sodišča sodišče upnik s takimi pritožbenimi trditvami ne more uspeti.

10Pri ugotavljanju zlorabe opravi sodišče le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ne spušča v presojo vsakega konkretnega ravnanja dolžnik, ki mu ga očita upnik, saj bi sicer sodišče dejansko prešlo na vsebinsko presojo tako poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika kot tudi načrta finančnega prestrukturiranja, za kar pa ob odločanju o predlogu za poenostavljeno prisilno poravnavo ni nobene zakonske podlage. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju². Tudi v konkretnem primeru je dolžnik predložil notarski zapis take izjave, pri tem pa sodišče nima nobene zakonske podlage, da v fazi preizkusa pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, ali so podatki v poročilu dejansko pravilni in resnični. Nedvomno pa lahko nudijo podatki, ki jih navaja upnik v pritožbi (in tudi dolžnik nato v odgovoru na pritožbo) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.

11Ob presoji upnikovih pritožbenih trditev se tudi pokaže, da če bi sodišče sledilo takim trditvam, bi moralo dejansko preverjati celotno ekonomsko sliko dolžnika, čemur pa ta postopek ni namenjen, zato tega niti ne more storiti. Sodišče namreč izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem pravilnosti navedb o premoženjskem stanju, o utemeljenosti terjatev ter obstoju ločitvenih pravic pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Sploh pa ne v primeru, kot je obravnavani, ko upnik v pritožbi niti ne ponudi nobenih trditev o tem, kako bi vse to sploh vplivalo na (ne)dosego namena postopka poenostavljene prisilne poravnave.

12V obravnavanem primeru gre za postopek poenostavljene prisilne poravnave, po presoji pritožbenega sodišča pa skuša upnik preko svojih pritožbenih trditev o zlorabi, dejansko uveljaviti ugovorne razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.

13Višje sodišče je s tem odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

¹ Prim. tudi sklepe VSL Cst 168/2015, Cst 796/2016, Cst 4/2017 idr.

² Prim. dr. Nina Plavšak, Poenostavljena prisilna poravnava. Pravna praksa 2013, št. 23. Tako tudi sklep VSL Cst 234/2017 z dne 9. 5. 2017.