221.c člen ZFPPIPP

Upnik meni, da ravnanje dolžnika ni v skladu z načelom dobre vere in poštenja, saj se želi s tem postopkom zgolj izogniti poplačilu njegovih terjatev.

Predlog za PPP je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2021 z dne 23. 12. 2021 v zvezi s sklepom VSL Cst 85/2022 z dne 22. 3. 2022 nad dolžnikom pravnomočno zavrnjen. Razloga za sprejeto odločitev Okrožnega sodišča v Celju je v 2. točki šestega odstavka 221.f člena ZFPPIPP, ker dolžnik ni ustrezno dopolnil zahteve za potrditev PPP.

Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.

Res je, kot opozarja pritožnik, da bi bila vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, ki zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Vendar po oceni višjega sodišča to ne velja za konkretni primer. Dolžnik je namreč že 22. 3. 2018 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, šele 24. 5. 2018 pa je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Že pojmovno tako dolžniku ni mogoče očitati, da je s svojim predlogom oviral upnika v zvezi z njegovim (kasnejšim) predlogom za začetek stečajnega postopka.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsebina dopolnjenega načrta finančnega prestrukturiranja glede na poročilo o finančnem poslovanju in poslovanju dolžnika do te mere protislovna, da ne zadostuje kriterijem iz 145. člena ZFPPIPP, sodi še v okvir formalnega preizkusa, ki ga je dolžno opraviti sodišče. V postopku poenostavljene prisilne poravnave mora dolžnik vsem upnikom ponuditi enak delež poplačila njihovih terjatev, iz predloga dolžnika pa ne izhaja, da tudi upnici, ki naj bi imela po njegovih trditvah večinski delež v terjatvah upnikov (v višini razlike med 1.059.752,00 EUR in 210.918 EUR), za vse njene terjatve ponuja enak delež plačila kot ostalim upnikom. Že na podlagi navedenega dejstva je pritrditi sodišču prve stopnje, da načrt finančnega prestrukturiranja zakonskim zahtevam po dopolnitvi načrta finančnega prestrukturiranja še vedno ni zadostil.

Dolžnik kot prevzemna družba je še pred izpolnitvijo obveznosti prevzete družbe na podlagi potrjene prisilne poravnave vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Procesna ovira za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave po 221.c členu ZFPPIPP je tudi ovira iz 1. točke prvega odstavka 140. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da postopek poenostavljene prisilne poravnave ni dovoljen, če je vložen pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave. S statusno spremembo pripojitve si prevzemna družba tej zakonski procesni oviri ne more izogniti.

Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni. Če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi. V kolikor ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo dolžnikova insolventnost odpravljena, potem namena poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče doseči.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je namenjen odpravi insolventnosti. To pomeni, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in posledično ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave sodišče preverja zgolj obstoj ovir za vodenje tega postopka iz 221.c člena ZFPPIPP in ali je dolžnik predložil vse potrebne listine iz prvega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Terjatev pa ne preverja niti se ta v tem postopku ne preizkušajo. Prav tako tudi ni naloga sodišča, da bi preverjalo, ali predložene listine resnično in pošteno prikazujejo dolžnikov finančni položaj in poslovanje - tega niti ne sme preverjati.

Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka oziroma, da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene listine iz 1., 3. in 5. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je poseben postopek, ki ga je dopustno voditi le nad določenimi osebami, v konkretnem primeru nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe (1. točka 221.a člena ZFPPIPP). To je torej ena od procesnih predpostavk za vodenje tega postopka, zato je potrebno, da predlagatelj (posebno) procesno predpostavko utemelji, sodišče pa presoja.

Zakon sodišču nalaga postopanje po 236. členom ZFPPIPP, ne glede na tek postopka poenostavljene prisilne poravnave in tako tudi ne glede na vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sporne določbe ZFPPIPP. Vprašanje uporabe določbe 221.v člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave, katero je nameraval izpeljati dolžnik, za postopanje sodišča po 236. členu ZFPPIPP ni relevantnega pomena. Dolžnik mora namreč v vsakem primeru zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka predložiti listine, navedene v drugem odstavku 236. člena ZFPPIPP, sodišče pa ga mora k temu pozvati, kar je v danem primeru tudi storilo.

Določilo 221v. člena ZFPPIPP je umeščeno v oddelek ZFPPIPP 4.8 – Posebna pravila za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo. Pravila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave so urejena v oddelku 4.7. ZFPPIPP in v 221a. členu ZFPPIPP je določeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave dovoljeno voditi nad mikro in majhno družbo (kar je pritožnik) ter nad podjetnikom posameznikom. V 221b. členu ZFPPIPP so tudi določena pravila, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo iz splošnih določb o prisilni poravnavi. Med njimi ni določbe 221v. člena ZFPPIPP, kar je tudi sistemsko logično, saj pravila od 221h. do 221z. člena ZFPPIPP veljajo le za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, kar pa pritožnik ni.

Namen postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki ima enake učinke kot redna prisilna poravnava, je omogočiti dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi insolventnost in postane plačilno sposoben, kar mu omogoča nadaljnje poslovanje. Ker sta namena obeh postopkov identična, ni dopustno, da bi nad istim dolžnikom hkrati tekla dva glavna postopka prisilne poravnave. V ravnanju dolžnika, ki je po že uvedenem postopku (redne) prisilne poravnave vložil tudi obravnavani predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave, je zaznati namen zavlačevanja z odločanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, kar pomeni zlorabo postopka prisilne poravnave za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka.

Sodišče je dolžnika sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zgolj opozorilo na obveznosti dolžnika po določbi 238. člena ZFPPIPP, da opraviči zahtevo za odložitev odločanja o upnikove predlogu za začetek stečajnega postopka, brez da bi prejudiciralo odločitev. Na dolžniku pa je bilo, da izbere zase pravno dopustno pot (od več možnih). Če namreč v njegovem primeru (ponoven) predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave po samem zakonu ni dopusten, ker od prehodne zavrnitve le-tega še ni poteklo dve leti, mu tudi sodišče ne more dati več pravic, kot mu jih pripada po zakonu. Še vedno pa je imel dolžnik možnost opravičitve po 2. točki 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP. Procesno oviro za (ponoven) predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo določa v dolžnikovem primeru 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Po določilu 2. točke 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP pa sodišče zavrže predlog za začetek postopka prisilne poravnave, če obstajajo ovire iz 140. člena tega zakona. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da niso podane procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP, saj se glede na 2. odstavek 221.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave ni ugovornega postopka proti vodenju postopka prisilne poravnave, temveč lahko upniki proti dolžniku neposredno vložijo predlog za začetek stečajnega postopka. Navedeno pomeni, da upnik s pritožbo ne more izpodbijati sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave z razlogi, ki po svoji vsebini pomenijo razloge za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave. Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka oziroma da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene listine iz 1., 3. in 5. točke 2. odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa, da poročilo iz 1. točke 2. odstavka 141. člena tega zakona resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje.

Upnik s pritožbo ne more izpodbijati sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave z razlogi, ki po svoji vsebini pomenijo razloge za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave. Namen zahteve po obličnosti izjave, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju resnično in pošteno prikazuje dolžnikov finančni položaj in poslovanje, je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju. Roka za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dovoljeno podaljšati.

Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka oziroma, da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene potrebne listine ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa, da poročilo iz 1. točke drugega odstavka 141. člena tega zakona resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje.

Za postopek poenostavljene prisilne poravnave je značilno, da se dolžnik z upniki sam zunajsodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti. Temu so prilagojene zakonske določbe: v postopku poenostavljene prisilne poravnave ni sodelovanja upravitelja in ni nadzora nad poslovanjem insolventnega dolžnika. Zaradi tega tudi ni ugovornega postopka proti vodenju postopka prisilne poravnave.