VSL Sodba PRp 99/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevi za sodno varstvo ugodilo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po drugem odstavku 98. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), kot je opisan v odločbi o prekršku, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2V pravočasno vloženi pritožbi pritožnik navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in zgrešeno, saj prekrškovni organ s poizvedbo pri bančni uslužbenki, ni pridobil nikakršnih zaupnih podatkov po določilih Zakona o bančništvu, še manj je kršil določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov. Za razjasnitev zadeve in odločanje o alibiju storilca je bil pomemben zgolj časovni redosled dogodkov, ki so si sledili na parkirišču, kjer je dovoljeno ustavljanje in parkiranje za komitente banke, ki se zadržujejo v banki in dejansko nahajanje storilca v banki, ko je bila zaznana kršitev. Ta odločilna okoliščina za odločitev odgovornosti storilca pa je bila tudi izključni razlog, zaradi katerega se je obrnila pooblaščena uradna oseba ustno na bančno uslužbenko na podlagi določbe četrtega odstavka 45. člena ZP-1. Glede na navedeno je prekrškovni organ prepričan, da je sodišče s tako odločitvijo prekršilo materialno določbo četrtega odstavka 45. člena ZP-1 in predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi prekrškovnega organa in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne okrajnemu sodišču zadevo v ponovno odločanje ali samo odloči o zadevi tako, da se zahteva za sodno varstvo storilca zoper odločbo o prekršku zavrne kot neutemeljena.

3V odgovoru na pritožbo pa storilec navaja, da so na spornem parkirišču zamenjali prometni znak in omejili trajanje parkiranja na eno uro, uveljavlja pa tudi „domačinskost“ delovanja redarja in bančne uslužbenke.

4Po pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb prekrškovnega organa in po uradni dolžnosti višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po drugem odstavku 98. člena ZPrCP, kot je opisan v odločbi o prekršku, ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, pravilna. V odločbi o prekršku, je prekrškovni organ storilcu očital, da pri parkiranju osebnega avtomobila na lokaciji Cesta 10, ni ravnal v skladu z omejitvijo oziroma prepovedjo, izraženo s prometno signalizacijo, s čimer je kršil prvi odstavek 98. člena in storil prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP, saj je parkiral na parkirnem prostoru, kjer je pred uvozom postavljen prometni znak za izrecne odredbe II-34 „prepovedana ustavitev in parkiranje“ z dopolnilno tablo IV-5 „dovoljeno za stranke Banke“, saj je ob 9.15 uri pooblaščena uradna oseba na kraju najprej opravila pogovor z uslužbenci navedene banke, prav tako je osebno pri strankah preverila lastništvo vozil, na podlagi zbranih obvestil pa je na vozila, katerih vozniki niso bili prisotni v banki, izdala obvestila in še isti dan na naslove kršiteljev poslala plačilne naloge, kršitelj pa je opravil transakcijo ob 10.07 uri, kar je 40 minut po izdanem obvestilu o prekršku.

5Storilec je že v ugovoru zoper plačilni nalog predložil dokazila, da je komitent Banke in da je 1. 12. 2011 opravil transakcijo v tej banki, kar je uveljavljal tudi v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je še pojasnil, da prometni znak, ki dovoljuje parkiranje strankam Banke, časovno ne omejuje parkiranje strank. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno postopek o prekršku zoper storilca na podlagi petega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker storilcu ni dokazano, da je storil prekršek. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s strani storilca predložena dokaza nedvomno potrjujeta, da je storilec komitent navedene banke in da je kritičnega dne opravil transakcijo. Dejstvo, da je bila ta transakcija opravljena 40 minut po izdaji obvestila o prekršku pa ne vpliva na spremembo odločitve sodišča prve stopnje, saj kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in kot je uveljavljal tudi storilec v zahtevi za sodno varstvo, postavljena prometna signalizacija pred uvozom na navedeno parkirišče, ne omejuje dovoljenega časa parkiranja komitentom Banke.

6Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so podatki o storilcu kot stranki banke pridobljeni nezakonito, s kršitvijo človekove pravice do varstva osebnih podatkov določene v 38. členu Ustave Republike Slovenije in se odločba o prekršku ne more nanje opirati. Prekrškovni organ namreč s poizvedbo pri bančni uslužbenki, ni pridobil nikakršnih zaupnih podatkov po določilih Zakona o bančništvu, prav tako ni kršil določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov, glede na določbo četrtega odstavka 45. člena ZP-1, ki določa, da morajo vsi državni organi in nosilci javnih pooblastil sodišču in prekrškovnim organom v postopku o prekršku dajati potrebno pomoč in podatke brezplačno, upravljalci zbir osebnih podatkov pa brezplačno posredovati osebne podatke, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi s postopkom in za izvršitev sankcij. Glede na navedeno določbo četrtega odstavka 45. člena ZP-1 sme tudi po mnenju višjega sodišča, prekrškovni organ pridobiti osebne podatke o posamezniku na način, kot je bil pridobljen v predmetni zadevi, če jih potrebuje za ugotovitev dejstev v zvezi s postopkom o prekršku, pod pogojem, da kršitelj s pravnim sredstvom, vloženim zoper odločitev prekrškovnega organa dokazuje, da tega prekrška ni storil (prvi odstavek 8. člena ZPrCP), vendar to stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost odločitve kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

7Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.