VSC Sklep PRp 108/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa na Nizozemskem Centraal Justitieel Incassobureau z dne 4. 4. 2019, ki je postala pravnomočna 6. 9. 2019, s katero je bila pravni osebi K. d. o. o., ... izrečena denarna sankcija v višini 73,00 EUR, prizna in izvrši.

2Zoper tak sklep se pritožuje pravna oseba, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe določb Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da prekrškovni organ Nizozemske o izdaji odločbe o prekršku pravne osebe K. d. o. o. nikoli ni obvestil in je zato izpolnjen pogoj za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1. Ker gre za polpriklopno vozilo (prikolico), ki jo pravna oseba oddaja v najem, bi moral prekrškovni organ Nizozemske opraviti poizvedbe o tem, kdo je vozil vlečno vozilo, s katerim je bil storjen prekršek. Iz previdnosti uveljavlja tudi, da je izpolnjen pogoj iz 6. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 v zvezi s 1. točko 42. člena ZP-1, saj postopka o prekršku zoper varnost cestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in storilec s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve poteče več kot 30 dni, pravna oseba K. d. o. o. pa ni bila seznanjena o uvedbi prekrškovnega postopka in ni imela možnosti pritožbe. Dodaja pa tudi, da je podan razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve po 8. točki 210. člena ZSKZDČEU-1, saj je K. d. o. o. bil le najemodajalec prikolice in pri samem dejanju prometnega prekrška ni sodeloval, zaradi česar bi bila izvršitev sankcije v nasprotju s pravicami dobrovernih tretjih oseb. Predlaga, da pritožbeno sodišče priznanje in izvršitev zavrne oz. zadevo vrne pristojnemu organu države izdaje, ki je dolžan globo naložiti osebi, ki je prekršek dejansko storila oz. pravni osebi K. d. o. o. omogočiti pravico do pritožbe.

3Pritožba je neutemeljena.

4V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa kratko povzelo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Nizozemske.

6V zvezi s samo vročitvijo odločbe o prekršku obdolženi pravni osebi je že sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da potrdilo o vročitvi odločbe obdolženi pravni osebi ne obstaja, v 4. točki obrazložitve pojasnilo, da v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva in da se za priznanje in izvršitev ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve, kar je v konkretnem primeru, ko gre za vročanje pravni osebi, izpolnjeno že s tem, da je pravni osebi pošiljka poslana na naslov, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije in da ima pravna oseba na tem naslovu hišni predalčnik. Tako stališče je zavzelo Višje sodišče v Celju v sklepu PRp 11/2020 z dne 28. 1. 2020 in se opira na razlago člena 7(2)(g) Okvirnega sklepa, ki je vsebinsko enaka določbi 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, ki jo je podalo Sodišče EU je v sodbi C-671/18 z dne 5. 12. 2019. Sodišče EU je z navedeno sodbo razsodilo, da je člen 7(2)(g) in člen 20(3) Okvirnega sklepa treba razlagati tako, da organ države članice izvršiteljice, če je bila odločba o naložitvi denarne kazni vročena – v skladu z nacionalno zakonodajo države članice izdajateljice – z navedbo pravice do vložitve pravnega sredstva in roka za to, ne more zavrniti priznanja in izvršitve te odločbe, če je imela zadevna oseba zadosten rok za vložitev pravnega sredstva zoper to odločbo, kar mora preveriti predložitveno sodišče, in da dejstvo, da je postopek naložitve denarne kazni upravni, v zvezi s tem nima vpliva.

7Ob takem stališču se obdolžena pravna oseba neutemeljeno sklicuje na 9. točko 186. člena ZSKZDČEU-1, saj v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je pristojni organ Nizozemske o izdaji odločbe o prekršku ni obvestil, ne da bi podrobneje pojasnila in predložila kakršnakoli dokazila o tem, zakaj naj kljub pošiljanju poštne pošiljke na njen naslov, naveden v Poslovnem registru Slovenije, kjer bi morala imeti izpostavljen hišni predalčnik, s pošiljko ni mogla biti seznanjena. Tudi iz dopisa Pošte Slovenije d. o. o. z dne 27. 7. 2020 (list. št. 25) izhaja, da dostava obravnavani pravni osebi poteka nemoteno, da ne beležijo nobenih reklamacij ali motenj dostave na njenem naslovu in da se navadne pošiljke vlagajo v hišni predalčnik, ki je ustrezno označen in se redno izpraznjuje. Tudi zakoniti zastopnik pravne osebe je na zaslišanju 7. 10. 2020 povedal, da težav s sprejemanjem pošiljk nimajo, da vročanje poteka normalno v hišni predalčnik, da je slednji urejen in da tudi on tam dejansko živi, zatrjevanj, da ravno tega plačilnega naloga oz. odločbe nizozemskega prekrškovnega organa ni dobil, pa ni znal pojasniti. Pojasnila Pošte Slovenije d. o. o. in izpovedbe zakonitega zastopnika pravne osebe tako niso vzbudile dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je pravna oseba imela možnost dejanske seznanitve z odločbo pristojnega organa države izdaje, saj je le-ta bila poslana na naslov, ki ga ima pravna oseba navedenega v Poslovnem registru Slovenije in na katerem vročanje poteka nemoteno.

8Prav tako ni podan razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve po 6. točki 186. člena ZSKZDČEU-1, kot zmotno meni pritožnica. V skladu z omenjeno točko se priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje zavrne, če je zastarala izvršitev denarne sankcije za dejanje, ki je kaznivo dejanje ali prekršek po pravu Republike Slovenije. Ker gre za vprašanje zastaranja izvršitve sankcije, ki ga ureja 44. člen ZP-1, in ne za vprašanje zastaranja pregona za prekršek, ki je urejeno v 42. členu ZP-1, je sklicevanje pritožnice na četrti odstavek 42. člen ZP-1 neutemeljeno. Pregon za ta prekršek je bil zaključen s pravnomočnostjo odločbe o prekršku tj. 6. 9. 2019 in takrat je začel teči rok za izvršitev sankcije. Prvi odstavek 44. člena ZP-1 namreč določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna, v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije in po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Ker je odločba nizozemskega organa postala pravnomočna 6. 9. 2019, predlog za priznanje in izvrševanje pa je bil vložen že 17. 2. 2020 in je s tem dejanjem zastaranje izvršitve pretrgano, rok za zastaranje izvršitve sankcije ni potekel.

9Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 8. točko 210. člena ZSKZDČEU-1, v skladu s katero domače sodišče ne izvrši odločbe pristojnega sodišča druge države članice o odvzemu predmetov oziroma premoženjske koristi, če je izvrševanje v nasprotju s pravicami dobrovernih tretjih oseb. Kot jasno izhaja iz samega besedila, se ta določba nanaša na priznanje in izvršitev odvzema predmetov oz. premoženjske koristi, v obravnavani zadevi pa je sodišče odločalo o priznanju in izvršitvi denarne sankcije, ki je bila obdolženi pravni osebi izrečena v postopku o prekršku.

10Pritožbeno pojasnjevanje, da obdolžena pravna oseba ni mogla storiti prekrška z vozilom, ki se ga omenja v odločbi pristojnega organa države izdaje, ker gre za tovorno prikolico, ki jo je dala v najem drugi pravni osebi, in bi zato prekrškovno organ Nizozemske moral opraviti poizvedbe o tem, kdo je vozil vlečno vozilo, je za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantno, ker se ne nanaša na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve. S takimi navedbami obdolžena pravna oseba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku, o katerem je bilo pravnomočno odločeno. Ne glede na to, ali so te navedbe resnične ali ne, sodišče v okviru predmetnega postopka ne more spremeniti odločitve pristojnega organa države izdaje, saj je odločba pristojnega organa države izdaje pravnomočna in izvršljiva.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).