190. člen ZSKZDČEU-1

Odločilno dejstvo za priznanje odločbe tujega organa je namreč ugotovitev, ali se je obdolženec lahko dejansko seznanil s sodno odločbo nemškega sodišča in ali je imel zadosten rok za pripravo svoje obrambe oziroma vložitev pravnega sredstva, kar bi moralo sodišče prve stopnje presojati v okviru 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1.

Po vpogledu v potrdilo o plačilu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo plačilo izvedeno s strani storilca na TRR tujega prekrškovnega organa v zahtevani višini (240,00 EUR), vendar že dne 10.2.2022, ko pa, glede na podatke spisa, storilec še sploh ni prejel odločbe tujega prekrškovnega organa. Ta mu je bila namreč vročena šele 10.08.2022 (l. št. 8 v spisu). Zato (zgolj) iz k pritožbi predloženega potrdila o plačilu ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da se plačilo zneska 240,00 EUR nanaša na odločbo pod opr. št. VL9-STR-460/2022. Brez dopolnitve dokaznega postopka tako pritožbeno sodišče ne more presoditi zakonitosti in pravilnosti sklepa o priznanju ter izvršitvi odločbe prekrškovnega organa v Avstriji št. VL9-STR-460/2022 z dne 24.1.2022.

Če potrdilo o vročitvi odločbe storilcu ne obstaja, v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se celo ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve. Storilec je na zaslišanju z dne 20.3.2025 sicer zatrjeval, da ni prejel nobene listine iz Nizozemske v tej zadevi. Vendar pa iz odgovora nizozemskega organa z dne 3.2.2025 izhaja, da so mu pisanje vročali skladno z nacionalnim pravom, in sicer so prvič pisanje poslali dne 22.8.2023, dva opomina pa so poslali dne 6.11.2023 in 25.12.2023, pri čemer se nobeno od pisanj ni vrnilo kot nevročeno. Tovrstnim navedbam o načinu vročitve organa države članice EU pa sodišče v celoti sledi.

Storilec v pritožbi zatrjuje, da bi globo že zdavnaj poravnal, ampak je zaradi zdravstvenih težav izgubil službo, zato nima finančnih sredstev za plačilo globe. Pritožbeno sodišče glede teh navedb ugotavlja, da storilčeva nezmožnost plačila globe (v enkratnem znesku) ne predstavlja razloga za zavrnitev priznanja in izvršitve odločbe pristojnega organa države izdaje, zaradi česar je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, o dopustnosti priznanja in izvršitve utemeljeno odločilo, da se odločba pristojnega organa države izdaje prizna in izvrši. Prav tako pa je bil storilec že v izpodbijanem sklepu v točki 8 poučen, da lahko prošnjo za obročno plačilo vloži po poteku roka za plačilo te denarne sankcije (ki izteče 15 dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa) pri Finančni upravi Republike Slovenije. Sodišče namreč samo ne more odobriti obročnega plačila globe, zato je to možno potrebno preveriti pri FURS.

Nenazadnje pa storilec v pritožbi navaja, da je v postopku pred avstrijskim organom predložil dokaz - videoposnetek - s katerim je dokazoval, da policist ni mogel najti domnevne poškodbe pnevmatike. To pomeni, da že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da je bil seznanjen s postopkom, v katerem je imel možnosti sodelovati, bil pa je tudi seznanjen z določitvijo sodišča glede predloženega dokaza, saj sam pove, da ga sodišče ni upoštevalo (s čimer je zatrjeval kršitev pravice do obrambe ter 6. člena EKČP in 22. člena USRS). Ker je torej očitno bil seznanjen s postopkom in odločitvami sodišča, ob tem, ko je v spisu tudi obvestilo avstrijskega organa o vročitvi odvetniku in storilcu po elektronski pošti, kar je izkazano z vročilnico in listinami v spisu, ne more uspeti s kontradiktornimi navedbami, da mu sodba iz Avstrije nikoli ni bila vročena.

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da je tujemu prekrškovnemu organu sporočila podatke o vozniku. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Te navedbe bi storilka morala uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj ji je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva ter v prevodu v slovenski jezik, osebno vročena dne 31. 8. 2023.

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da je v času prekrška vozila druga oseba, katere podatke sporoča. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali lahko storilec, zoper katerega je bila tuja prekrškovna odločba predložena v priznanje in izvršitev, v izvršitev priznano višino globe in stroškov postopka plača brez, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Zato storilec s pritožbenimi trditvami, da je v težki življenjski in finančni situaciji ter da mu je hudo zbolela partnerka in mu k preživljanju prispeva tudi njegova mati, v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more biti uspešen.

Iz priloženega dokazila je razvidno, da je bil znesek 300,00 EUR s strani storilca plačan na račun, naveden na odločbi tujega prekrškovnega organa z dne 16. 9. 2022. Vendar pa iz navedenega potrdila o plačilu z dne 23. 4. 2024 izhaja, da je bilo omenjeni znesek plačan dne 22. 8. 2022. Ker je bila z izpodbijanim sklepom priznana odločba tujega prekrkovnega organa izdana dne 16. 9. 2022 in storilcu vročena dne 2. 11. 2022, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi z dne 16. 9. 2022.

Storilec v pritožbi zatrjuje, da je tujemu prekrškovnemu organu že plačal znesek 530,00 EUR ter v zvezi s temi trditvami prilaga potrdilo o plačilu. Sodišče prve stopnje je z dopisom pristojni organ države izdaje pozvalo, da v roku 15 dni od vročitve tega dopisa sporoči, ali je storilec denarno sankcijo že poravnal. Ob dejstvu, da pristojni organ države izdaje kljub pozivu na izjasnitev, na dopis(a) sodišča prve stopnje ni odgovoril, je na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU-1.

Pritožbeno sodišče je štelo, da je storilec s predloženim potrdilom o plačilu izkazal, da je globo in stroške opomina že poravnal. Ob dejstvu, da pristojni organ države izdaje kljub pozivu na izjasnitev, na dopis(a) sodišča prve stopnje ni odgovoril, je na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU-1

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec zanika storitev prekrška in pojasnjuje, da naj bi pregon za prekršek zastaral, ter da krivda za očitani prekršek storilcu ni bila dokazana. Te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška.

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje le dejanske okoliščine storjenega prekrška.

Direktiva (EU) 2015/413 ureja čezmejno izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu ter strankam v takih postopkih daje le pravico, da tuji državni organi z njo komunicirajo v jeziku, ki ga razume (glej 15. točko preambule navedene Direktive ter tretji odstavek 5. člena te Direktive), ne pa tudi, da stranka z njimi komunicira v lastnem jeziku, saj državni organ oziroma sodišče posluje v uradnem jeziku svoje države, in nemščina je uradni jezik Republike Avstrije (8. člen Zveznega ustavnega zakona).

Sklepu, s katerim sodišče odloči, da se odločba prizna in izvrši, se priloži prepis odločbe in prevoda. Glede na navedeno pritožnik utemeljeno opozarja, da se do očitkov izpodbijanega sklepa ne more opredeliti, ker mu sodišče odločbe, ki je bila z izpodbijanim sklepom priznana v izvrševanje, ni vročilo, kot to zahteva drugi odstavek 192. člena ZSKZDČEU.

Storilec je k pritožbi predložil potrdilo, da je dne 15. 12. 2021 tujemu prekrškovnemu organu na račun, naveden na odločbi z dne 9. 11. 2021, plačal 320,00 EUR. Sodišče prve stopnje je skladno s 3. točko četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU glede na k pritožbi predloženo dokazilo o plačilu, pri prekrškovnemu organu Republike Avstrije opravilo poizvedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevanim plačilom prejelo odgovor, da je bila z zatrjevanim plačilom plačana kazen po drugi odločbi, ne pa po odločbi, ki je bila predložena v priznanje in izvršitev. Sodišče prve stopnje je odgovor tujega prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023 poslalo storilcu v izjavo, vendar se le ta do izdaje izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenim odgovorom tujega prekrškovnega organa ni izjavil. Ker iz priloženega dokazila izhaja zgolj račun prejemnika nakazila, ne pa tudi odločba, na katero se plačilo nanaša, storilec pa se, kljub vročitvi odgovora prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023, v zvezi z njim ni izjavil in trditvam prekrškovnega organa, da se v pritožbi zatrjevano plačilo nanaša na drugo odločbo, ni nasprotoval, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal pla

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da očitanega dne ni vozila ona, temveč B. B. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.

Ko torej iz trditev in dokazov, priloženih k pritožbi izhaja, da je storilec servisnemu centru A. poslal določene dokumente, pri čemer je prvo sporočilo bilo poslano dne 27. 1. 2022, iz s strani tujega prekrškovnega organa priložene odločbe z dne 20. 7. 2022 pa izhaja, da bi te podatke moral posredovati do dne 22. 2. 2022, pri tem pa iz potrdila z dne 2. 3. 2023 ni jasno, na koga se potrdilo nanaša oziroma kateri osebi (pravni ali fizični) je bila izrečena denarna kazen, je pritožnik uspel vzbuditi dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

Storilec je k pritožbi predložil potrdilo, da je tujemu prekrškovnemu organu na račun, naveden na odločbi plačal 85,00 EUR. Sodišče prve stopnje je skladno s 3. točko četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU glede na k pritožbi predloženo dokazilo o plačilu, pri prekrškovnemu organu Republike Avstrije opravilo poizvedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevanim plačilom.

Tako potrdilo z dne 13. 12. 2022, kot v priznanje in izvršitev predložena odločba tujega prekrškovnega organa z dne 13. 10. 2021, se nanašata na osebo A. A. Pritožba utemeljeno opozarja, da se izpodbijani sklep glasi na napačno osebo.