VSRS Sodba II Ips 115/2000

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pri prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 9.5.1990, nična. Toda pritožbeno sodišče je to sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Med drugim sojenjem je tožnik tožbeni zahtevek preoblikoval in sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 1.000.000 avstrijskih šilingov po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, kot jih priznava NKMB za devizne vloge v avstrijskih šilingih na vpogled, in sicer od 5.9.1990 do plačila. Poleg tega je sklenilo, da mora toženec povrniti 1.559.279,50 SIT pravdnih stroškov.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-tej delno ugodilo, tako da je spremenilo sodbo, ki se nanaša na plačilo obresti, in je tožencu naložilo plačilo 1.000.000 avstrijskih šilingov z obrestmi, kot jih priznava NK MB za devizne vloge v avstrijskih šilingih na vpogled, in sicer od 5.9.1990 do plačila, spremembo tuje valute v tolarsko protivrednost pa je za glavnico in za obresti določilo po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče razveljavilo in sklenilo, naj o njih ponovno odloča sodišče prve stopnje, ki naj tedaj odloči tudi o pritožbenih stroških.

Proti pravnomočni sodbi je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi, oz. podrejeno, naj ju razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zavezalo toženca k izpolnitvi alternativnega zahtevka 1.000.000 avstrijskih šilingov v tolarski protivrednosti, ker je štelo, da mu je bilo izročeno celotno posojilo. Pri tem je sodišče druge stopnje štelo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, ker je tožnik dne 4.2.1998 samo prilagodil tožbeni zahtevek drugemu denarnemu izrazu in ni šlo za alternativni tožbeni zahtevek. S takim stališčem se toženec ne strinja, ker meni, da je tožnik naknadno, v skladu z drugim odstavkom 182. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) postavil nov, alternativni tožbeni zahtevek, saj se je prvotni glasil na plačilo 18.646.334 tolarjev, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1994 dalje. Ker pritožbeno sodišče v zvezi z zahtevkom ni ugotavljalo drugačnega dejanskega stanja, mu revident očita kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Poleg tega poudarja, da je izpolnitev sklenjene pogodbe nična, ker je tožeča stranka izigrala v času sklenitve pogodbe veljavne devizne predpise. Dodaja, da v konkretnem primeru ni šlo za izpolnitev posojilne pogodbe, da je prejel devize v tujini od dveh posojilodajalcev (in ne samo od tožnika) in to kot direkt-or tuje družbe. Zaradi tega meni, da pravna kvalifikacija, ki sta jo storili sodišči, ne ustreza 307. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in da ne gre za posojilno pogodbo.

Po 390. členu člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravdno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977), pri čemer je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka, ki tudi v reviziji trdi, da v Avstriji od tožnika ni prejela milijona avstrijskih šilingov, v bistvu graja oceno izvedenih dokazov, čeprav se sklicuje na bistveno kršitev procesnih predpisov. Toda nezadovoljstvo z dokazno oceno pomeni izpodbijanje dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je bila med pravdnima strankama dne 5.9.1990 sklenjena posojilna pogodba in da je tožnik tožencu v Avstriji izročil 1.000.000 avstrijskih šilingov. Trditvam toženca, češ da je šlo za gospodarski posel pooblaščencev dveh gospodarskih družb, sodišče ni verjelo.

V zvezi s tožbenim zahtevkom je treba ugotoviti, da je tožnik 20.4.1994 vložil tožbo, v kateri je kot tožbeni zahtevek navedel plačilo 18.646.334 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu, in tečejo od vložitve tožbe do plačila. Na glavni obravnavi dne 4.2.1998 je navedel, da "... kolikor bi sodišče presodilo, da je tožbeni zahtevek z dne 20.4.1994 neutemeljen, postavlja tožeča stranka alternativni tožbeni zahtevek, ..." Tedaj niti sodišče, niti pravdni stranki, niso podrobneje analizirali tega dejanja. Nedvomno je tožeča stranka naknadno razpolagala s tožbenim zahtevkom, toda iz vsebine njene izjave ne izhaja, da bi objektivno spremenila tožbo tako, da bi poleg obstoječega tožbenega zahtevka, naknadno postavila še alternativni zahtevek, s katerim bi toženi stranki prepustila pravico izbire predmeta izpolnitve (primerjaj 403. in 409. člen ZOR). Iz vsebine njene izjave namreč izhaja, da je hotela oblikovati drugačen tožbeni zahtevek samo za primer, da bi sodišče, če bi spoznalo, da prvotni tožbeni zahtevek ni utemeljen in bi ga zavrnilo, ugodilo novemu tožbenemu zahtevku (tako imenovana eventualna kumulacija tožbe po drugem odstavku 188. člena ZPP 1977, ki jo vsebinsko navaja tudi revident in ki jo očitno sprejema sodišče druge stopnje, ko na 3. strani utemeljitve sodbe meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku). Ob tem razpolaganju s tožbenim zahtevkom, pa ni mogoče mimo dejstva, da veljajo za naknadno preoblikovanje tožbenega zahtevka hkrati tudi pravila o spremembi tožbe in da je predmet prvotnega in naknadnega konkretnega tožbenega zahtevka denar. Če

preverimo, kako je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek, ki ga je navedla v tožbi, ugotovimo, da je 1.000.000 avstrijskih šilingov prištela 15% obresti, ki so od dneva posojila 5.9.1990 do dneva vložitve tožbe 20.4.1994 znesle 662.754 avstrijskih šilingov, da je vrednost posojila in obresti pretvorila v 18.646.334 tolarjev in da je od izračunane glavnice zahtevala zakonske zamudne obresti. Dne 4.2.1998 oblikovani tožbeni zahtevek se ravno tako glasi na plačilo tolarske protivrednosti, toda izračun vrednosti temelji na plačilu dolga, obresti, ki tečejo od dneva posojila, pa so le tolikšne, kot jih priznava NKMB za devizne vloge na vpogled. Zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno šteli, da je novi tožbeni zahtevek za toženca ugodnejši od prvotnega, in toženec temu ne ugovarja ter v reviziji ne ponuja drugačnega izračuna. Tako se izkaže, da tožnik dne 4.2.1998 ni spremenil tožbenega zahtevka, tako da bi ga povečal ali da bi poleg obstoječega tožbenega zahtevka uveljavljal drugega (191. člen ZPP 1977), marveč ga je zmanjšal, s čimer je sodišče "pooblastil", da zavrne del prvotnega tožbenega zahtevka, kar mora sodišče storiti že po zakonu. Sodišče prve stopnje sicer ni zavrnilo presežnega dela iz prvotnega tožbenega zahtevka, toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije v to ni posegalo, ker v revizijskem postopku odloča le o pravnomočni sodbi.

Iz navedenega sledi, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj od 5.9.1991, ko bi moral toženec vrniti posojilo, do vložitve tožbe dne 20.4.1994, ni potekel splošni, petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, tako da se je tedaj zastaranje pretrgalo (388. člen ZOR).

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje za ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili pravila 557. in zlasti prvega odstavka 562. člena ZOR in toženca obsodili na vrnitev posojila z obrestmi. Posojilna pogodba v tuji valuti je bila ob sklenitvi sicer v nasprotju z veljavnimi predpisi, toda če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena, se po drugem odstavku 107. člena ZOR ne more uveljavljati ničnosti. Kasnejši predpisi so namreč dovolili uporabo tuje valute kot merilo vrednosti, če se izplačilo izvrši v denarni enoti, ki se uporablja v Republiki Sloveniji.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov.