562. člen ZOR

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Za začetek teka zastaranja je praviloma odločilna dospelost terjatve, obstajajo pa izjeme. Ena izmed izjem je, ko je dospelost vezana na aktivnost upnika, na primer na njegov opomin, poziv ali tako kot v obravnavanem primeru na odpoklic kredita. V navedenem primeru bi bil namreč zaradi upnikove neaktivnosti izničen pomen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, saj bi bila začetek teka zastaranja in posledično zastaranje negotova.

Ker je bila posojilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama, toženka pa ni zatrjevala, da bi se s tožnikom kot posojilodajalcem dogovorila, da posojilo vrača tretjemu ali prek tretjega, njene trditve, da je posojilo vrnila posredniku, ne morejo vplivati na odločitev o zahtevku za izpolnitev obveznosti iz naslova danega posojila.

Opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, začetek teka zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).

Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imela veljavo pripoznave dolge z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika.

Pritožbeno sodišče ni dolžno izrecno in natančno v obrazložitvi obravnavati vsakega strankinega argumenta posebej, pač pa le tiste, ki so za odločitev pravno relevantni in niso očitno neutemeljeni. Ni nujno, da je opredelitev do navedbe v pritožbi izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev sodišča nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna.

Bistveno za navidezno pogodbo je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti. Za simulirano pogodbo je torej bistveno, da obstaja razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah.

ZPP stranki nalaga odgovornost, da (substancirano, obrazloženo) prereka navedbe nasprotne stranke. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.

Zadolžnica je dokazna listina o obstoju dolga, katero pravno podlago je potrebno ugotoviti, da bi se lahko ugotovilo, ali je bila ta za takšno zavezo veljavna ali ne. Zato sodišče zadolžnico upošteva kot dokazno sredstvo, v zvezi z dokaznim ocenjevanjem katerega veljajo pravila o prosti oceni dokazov.

Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče poleg zaslišanja revidenta kot stranke ni zaslišalo tudi nasprotne stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu.

Prvotoženca pa vrnitve posojila tožniku tudi ne more razbremeniti dejstvo, da je bil drugotoženec s kazensko sodbo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnika in prvotoženca ravno v zvezi z navedenim posojilom, ker je v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pa v danem primeru pomeni, da je drugotoženec odškodninsko odgovoren tako tožniku kot prvotožencu. Na prvotoženčevo pogodbeno obveznost (vrnitev posojila) do tožnika pa navedena kazenska sodba izhajajoč iz določbe 14. člena ZPP nima prav nobenega učinka.

Ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na določilo 2.odst.562. čl. ZOR, saj se ta zakonska določba uporablja le v tistih primerih, ko pogodbeniki roka za vrnitev posojila ne določijo.

Stranki sta s posojilno pogodbo uredili razmerja med tremi subjekti. Toženka je zaradi tožnikovega plačila njene obveznosti iz kupne pogodbe sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe. Izročitve posojilnega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila.

Tožnik je v tožbi kot podlago tožbenega zahtevka navedel neupravičeno obogatitev tožene stranke, ker je tožnik opustil dejanja, predpisana za ohranitev meničnih pravic V tožbi je le pojasnil, da je bila menica izdana za zavarovanje posojila, ki bi ga morala vrniti tožniku najkasneje do 1.1.1996. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in oporekala le navedbam v zvezi s posojili. Navedla je, da tožnik za zatrjevana posojila ni predložil nobenih dokazov, ko pa bo predložil ustrezne dokaze, bo postavila ugovor pobota. Tako je tožnik takoj v naslednjem pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. V tem delu je res napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da se identiteta tožbenega zahtevka ni spremenila. Vendar zaradi tega sodišče ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v prvem pripravljalnem spisu z dne 10.5.2005 nasprotovala trditvam tožnika, da so bile sklenjene posojilne pogodbe. S tem se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotova

O razmerju z mednarodnim elementom govorimo vselej, ko okoliščine pravnega razmerja segajo na različna pravna področja. Ker so kolizijske norme formalno pravo, je za presojo časovne veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila, odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje do vložitve tožbe. Igra na srečo, imenovana fair-play, ki je bila podlaga, da je tožnik tožencu posodil denarni znesek, katerega vračilo sedaj zahteva s tožbo, do uveljavitve Zakona o igrah na srečo ni bila izrecno prepovedana, zato ni mogoče pritrditi materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je posojilna poogodba nična zaradi nedopustne podlage.

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da je druga toženka podpisala pogodbo kot solidarna dolžnica, zato se v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti obveznosti plačila celotnega dolga. Tisti, ki je v zavezi solidarnosti, pri vračilu take obveznosti ne bo mogel sklicevati, da je odplačeval svoj delež oziroma prevalil breme odplačevanja na drugega posojilojemalca.

Če so določila pogodbe jasna, ni treba iskati namena strank ob njeni sklenitvi.

Posojilna pogodba je bila veljavno sklenjena že v aprilu 1999 ob izročitvi denarja, saj gre za realen kontrakt, toženčeva neizpolnitev v kasnejšem zapisu posojilne pogodbe sprejete obveznosti glede svoje in ženine jamstvene izjave pa ne vpliva na veljavnost že sklenjene posojilne pogodbe.

Če je posojilo dano "na odpoklic", pomeni, da pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila. Če roka ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.