403. člen ZOR

Tožeča stranka je objektivno spremenila tožbo tako, da je poleg dotedanjega zahtevka na ugotovitev neučinkovitosti izpodbijanega pravnega dejanja za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njenih terjatev, alternativno uveljavljala zahtevek na plačilo menične terjatve. Pri opisani spremembi gre vsebinsko za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, za naknadno kumulacijo zahtevkov in to za njihovo alternativno kumulacijo, ki pa ni imela podlage v materialnem pravu. Tožeča stranka ne more uveljavljati alternativnega združevanja zahtevkov v primeru, ko sama ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičena (za takšne primere pride v poštev eventualna kumulacija zahtevkov). Prav tako ne more postaviti dveh zahtevkov alternativno in sodišču prepustiti izbiro, na kaj (na katerega od dveh zahtevkov) naj obsodi toženo stranko.

Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta. Uveljavljanje garancije ne more pomeniti za kupca izgubo pravice do izbire sankcij iz naslova jamčevanja - da zato, ker je uveljavljal garancijo, nima pravice do izbire med sankcijami iz 488. člena ZOR.

Stanovanje, ki naj bo predmet prodajne pogodbe, v izvršilnem naslovu ni določno opredeljeno, zaradi česar ima samo dolžnik kot prodajalec možnost, da določi primerno stanovanje, ki naj bo predmet pogodbe. Upnica kot kupec namreč nima možnosti zahtevati prodaje točno določenega stanovanja, saj ne more vedeti s katerimi stanovanji dolžnik razpolaga. Poleg tega je dolžnikova obveznost po 2. odst. 129. členu SZ alternativna (403. člen ZOR oziroma 384. člen OZ).

Izpolnitev zaveze, ki je primarno bila dogovorjena za izročitev nadomestnega zemljišča ni bila možna, zato so stranke v pogodbi predvidele možnost, da se servis zgradi v sklopu ostalih objektov v kompleksu. Stranki sta se dogovorili za alternativno obveznost.

Dolžnik ima pravico izbire vse do izročitve enega od dolgovanih predmetov v izvršilnem postopku (405. člen ZOR) samo takrat kadar med strankami ni dogovorjeno kaj drugega. V vseh ostalih primerih pa je treba izhajati iz pogodbene volje strank.

Udeležba na tečaju (za katero je bila tožencu odobrena plačana odsotnost) ni bila obvezni del študijskega programa toženčevega podiplomskega študija na Pravni fakulteti v Mariboru. Pogodba o pomoči pri študiju ob delu ne predstavlja pravne podlage za uveljavitev vračila nadomestila plače za čas udeležbe na tej samostojni obliki izobraževanja, ker v 6. čl. izrecno določa, da je toženec (tj. delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo po lastni izjavi in mora zato delodajalcu povrniti stroške izobraževanja) dolžan vrniti le stroške v zvezi z izobraževanjem, ki so opredeljeni v pogodbi (2. čl.). Za povračilo stroškov drugih izobraževanj (tudi, če bi šlo za izobraževanja v zvezi s podiplomskim študijem toženca) bi morala tožeča stranka skleniti novo pogodbo, v kateri bi opredelila tudi obveznost toženca, da mora vrniti nadomestilo plače za čas udeležbe na teh izobraževanjih.

Obveznost izpolnitve vtoževane terjatve je pravilno naložena alternativno: v tuji valuti in v njeni tolarski protivrednosti. Toženi stranki je prepuščena izbira, v kateri valuti bo poravnala svojo obveznost vse dotlej, dokler tožeča stranka ne izbere enega načina poravnave terjatve. Napačno je mnenje tožene stranke, da gre za kumulacijo tožbenih zahtevkov.

Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.

Lastnik ni dolžan prodati stanovanja,namenjenega osebi za opravljanje službenih dolžnosti (40. čl. ZSR), neodvisno od tega, ali ima tisti, ki v njem stanuje, stanovanjsko pravico ali pa le pravico začasne uporabe, temveč je nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice na tem stanovanju dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji 8 poglavja SZ. V navedenem primeru ne gre za alternativno obveznost, saj lastnik nima izbire. Alternativna kumulacija tožbenih zahtevkov je v pravdi dovoljena le tedaj, kadar temelj tožbenega zahtevka predstavlja alternativna obligacija materialnega prava, torej obligacija, pri kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev (čl. 403-408 ZOR).

Če je podjetje izdalo obveznice kot alternativno obligacijo, ki je predvidevala tudi možnost konverzije v delnice ob lastninskem preoblikovanju podjetja in je podjetje kot dolžnik opravilo izbiro, tožnik ne more z uveljavljanjem drugačnega zahtevka izpodbijati lastninskega preoblikovanja.

Alternativne obveznosti so urejene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v členih 403 do 408. Iz navedenih določb izhaja, da gre za obveznost, ki ima dva ali več predmetov. Če izbire ni, ne gre za alternativno obveznost. Kakšne vrste je postavljeni zahtevek tožeče stranke, je materialnopravno vprašanje in ne procesnopravno, kot trdi tožeča stranka. Prodaja drugega primernega stanovanja po privatizacijskih pogojih SZ je vezana na obveznost tistega, ki mora prodati določeno stanovanje, pa tega zaradi v zakonu določenih razlogov ne more storiti.

Toženec je med postopkom postavil nasprotni zahtevek s sledečo vsebino: tožeča stranka je dolžna istočasno ob izselitvi toženca iz dvoinpolsobnega stanovanja v L., dati tožencu - nasprotnemu tožniku v uporabo prazno od oseb in stvari stanovanje št. 13 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka št. ali mu dodeliti v uporabo drugo primerno dvoinpolsobno stanovanje v L.. Del zahtevka, ki se je nanašal na drugo primerno stanovanje, je sodišče druge stopnje ocenjevalo za alternativni zahtevek, ki mu je mogoče v celoti ugoditi ali pa ga le v celoti zavrniti, pri čemer je menilo, da ima toženec kot dolžnik pravico ponuditi fakultativno obveznost. Tako stališče nima opore v določbah zakona v obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), niti ne v določbah zakona o pravdnem postopku. Namreč tako alternativna obveznost (po 503. členu ZOR) kot fakultativna (po 409. členu ZOR) mora imeti podlago v pogodbi. Tako mora biti že v pogodbi dogovorjeno, da ima dolžnik pravico namesto dolgovane stvari ponuditi v izpolnitev neko drugo. Za alternativno upravičenje v smislu določb 327. člena ZPP pa tudi ne gre. Za tako upravičenje gre samo v primerih, kadar tožnik izjavi, da je pripravljen namesto ut