VDSS Sodba Pdp 400/2020

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki I in II izreka tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku plačati 11.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. V presežku, do 31.000,00 EUR, se tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna drugemu tožniku plačati 11.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. V presežku, do 31.000,00 EUR, se tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožnikov in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 893,06 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati odškodnino v višini 3.750,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka), drugemu tožniku pa plačati odškodnino v višini 5.250,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom (točka III izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, oziroma da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinjata se s stališčem sodišča prve stopnje, da sta sokriva za nastanek škode, prav tako tudi ne z višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je drugi tožnik prekludiran glede predložitve dnevnika prisotnosti, saj je ta dokaz predložil šele na naroku dne 7. 6. 2017, in da ta dokaz za odločitev ni bistven. Dnevnik prisotnosti namreč dokazuje, v nasprotju s trditvami tožene stranke, da tožnik 1. 6. 2013 ni opravljal praktičnega dela izobraževanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri industrijski radiografiji za nevarno dejavnost, prav tako pa je tožena stranka tudi krivdno odgovorna. Tožena stranka tožnikov ni v zadostni meri seznanila z navodili za varno in zdravo delo in ukrepanje ob izrednem dogodku, zato teh navodil tudi nista mogla upoštevati, ker jih nista v zadostni meri poznala. Če sodišče šteje, da tožnika nista bila pravilno in v zadostni meri seznanjena, kako naj bi ravnala v podobnih situacijah, potem jima ni mogoče pripisovati kakršnegakoli soprispevka. Tudi A.A. je pojasnil, da bi napravo tudi sam nekaj sekund potresal oziroma postavljal vir sevanja malo ven in nazaj in jo tako poskušal zapreti. Tožnika torej nista storila nič nerazumnega ali nelogičnega, na eventualno neustreznost takšnega ravnanja pa nista bila ustrezno opozorjena. Dogodek se je zgodil zaradi neustrezno delujoče naprave - defektoskopa, že pred tem dogodkom pa je prišlo do nepravilnega delovanja defektoskopa, o čemer so bili seznanjeni tudi nadrejeni delavci. Tožnikoma se očita le to, da sta predolgo poskušala spraviti vir sevanja, ki se je zataknil pri vračanju v varni položaj v vsebniku. Dejanske nevarnosti se nista zavedala, glede na to, da ni prišlo do oddajanja zvočnega alarma dozimetra pri prekoračitvi doze. Glede na pravilen zaključek sodišča, da prvi tožnik ni mogel takoj vedeti, da prihaja do prekomernega obsevanja, saj dozimeter ni oddajal zvočnega signala, tudi ni pravilen zaključek, da bi se moral prvi tožnik kljub temu po določenem času zavedati, da je defektoskop v okvari in se umakniti. Enako velja tudi glede neustreznega zaključka sodišča o soprispevku drugega tožnika, kateremu sodišče očita, da bi se lahko umaknil že prej, takoj ko so se pojavile težave, ne pa da jih je najprej skušal reševati sam, nato pa je stal za prvim tožnikom in ga opazoval, ko je ta poskušal spraviti vir sevanja v vsebnik. Pritožba obširno navaja posledice, ki sta jih tožnika utrpela zaradi nesreče pri delu, pri čemer posebej izpostavlja, da se tožnika izogibata vsem virom ionizirajočega sevanja (opustitev gledanja televizije, izogibanje nepotrebni oziroma nenujni uporabi računalnika in telefona). Prvi tožnik ne potuje več z letalom, saj bi moral na letališču skozi rentgen. Strah ga je tudi, da se bo moral iz kakršnihkoli zdravstvenih razlogov ponovno izpostaviti ionizirajočem sevanju, kar bi lahko sprožilo kakšno hujšo bolezen. Postal je pretirano pazljiv in bojazljiv in se izogiba praktično vsem dejavnostim, kjer bi se lahko poškodoval oziroma ki predstavljajo določeno, tudi najmanjše tveganje za njegovo zdravje, s katerim je od obravnavane nesreče zelo obremenjen (izleti v gore, vožnja z motorjem, pred škodnim dogodkom je hodil vsaj 4-krat na teden na fitnes, itd.). Tudi v poklicnem življenju ga je nezgoda močno zaznamovala, saj je moral menjati službo in nikoli več ne bo smel opravljati dela, kjer bi bil kakorkoli izpostavljen ionizirajočem sevanju, čeprav je delo opravljal z veseljem, zaradi česar še toliko bolj trpi. Pritožba tudi glede drugega tožnika povzema vtoževano in dosojeno odškodnino po posameznih vrstah škode, pri čemer izpostavlja, da mu je zdravnica po nezgodi svetovala, naj bo še posebno pazljiv, da se ne bo "polomil" in se s tem izpostavljal dodatnemu sevanju. Tudi njega je bilo strah, da se bo njegovo zdravstveno stanje zaradi tolikšne količine sevanja, kot jo je prejel, v prihodnosti poslabšalo in da bo zbolel za rakom ali drugo hudo boleznijo ali da bo prišlo do kakršnekoli oblike abnormnosti. Medicinsko je dokazano, da se posledice izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju ne pojavijo nujno takoj po samem sevanju, ampak kot zapozneli učinek. Imel je hude glavobole, ponoči ni mogel spati, težave je imel z želodcem, pri čemer pa mu je osebna zdravnica dejala, da je to psihičnega izvora in povezano z njegovim strahom glede škodnega dogodka. Tožnik je tudi oče enega mlajšega otroka in je njegov strah zato še toliko večji, saj ne želi, da bi njegov otrok ostal brez očeta, ob tem, da so mu zdravniki tudi odsvetovali nadaljnje očetovstvo, saj je to zelo rizično in bi se lahko otrok rodil s hudimi napakami. Po nezgodi je zapadel v hudo depresijo. Sedaj praktično ne zahaja več v družbo, opustil je tudi športne aktivnosti, pri čemer je bil pred tem zelo aktiven, saj je rad kolesaril, tekel, se ukvarjal z borilnimi veščinami in bil rad naravi. Po nezgodi pa mu je bilo rečeno, naj se ne izpostavlja nevarnostim, da ne bo prišlo do poškodb in potrebe po rentgenskem slikanju in s tem do dodatne izpostavljenosti negativnim učinkom sevanja. Sodišče sicer navede, da sodna izvedenka ne pričakuje morebitnih bodočih posledic (in da naj prejeti odmerek ne bi bil katastrofičen) zaradi višine prejete doze sevanja, kar pa je vprašljiv zaključek sodišča in same izvedenke glede na to, da ne gre za področje njene specialnosti in bi za tovrstne ugotovitve sodišče moralo kvečjemu angažirati specialiste iz drugih področij, kar sta oba tožnika tudi predlagala. Zato bi sodišče moralo, če se je že odločilo, da teh drugih izvedencev ne bo angažiralo, samo ovrednotiti posledice, ki so razvidne iz tožnikovih navedb in izpovedbe. Vse zgoraj naštete okoliščine glede obeh tožnikov, kot tudi tiste, ki jih je v sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, pa nedvomno opravičujejo bistveno višjo odškodnino.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da glede vprašanja, če je mogoče, da je bil izotop zunaj vsebnika, ko je bil indikator zaskočen, verjelo A.A. in ne pričama škodnega dogodka B.B. in C.C., ker ima A.A. višji znanstveni naslov. To je utemeljilo s tem, da "nikakor ni mogoče slediti strojnemu tehniku ali magistru strojništva v primerjavi z doktorjem fizike, ki se ukvarja s sevanji". Uporabilo je argument avtoritete, kar je logično nepravilno, saj pravilnosti trditve ni presojalo z vidika vsebine oziroma verodostojnosti trditev, ampak zgolj na podlagi dejstva, da jo je izrazila neka določena oseba. Višji nivo formalno pridobljene izobrazbe še ne pomeni, da je strokovno mnenje prič B.B. in C.C. brezpredmetno. Priči sta na tem znanstvenem področju prav tako podkovani, imata pa tudi veliko let praktičnih izkušenj. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma kršilo pravila pravdnega postopka glede vprašanja pravilnega delovanja dozimetrov. Navedlo je, da ga v pravilnost delovanja dozimetrov ni prepričal noben dokaz, s tem pa je kršilo pravilo o dokaznem bremenu, saj dokazno breme nosi tisti, ki obstoj določenega dejstva zatrjuje, ne pa tisti, ki ga zanika. Trditev, da dozimetri niso delovali ustrezno, je v prvi vrsti trditev tožnikov. Zato neuspešnost dokaznega postopka glede tega vprašanja ne more iti v škodo toženi stranki. Zaslišane priče so potrdile, da so dozimetri delovali brezhibno. Glede izvedenskih mnenj psihiatrov D.D. in E.E. navaja, da nista izdelani v skladu z doktrino, ugotovitve pa so pomanjkljive. Posledično, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po angažiranju kliničnega psihologa, gre za zaključke, ki ne temeljijo na ustreznem klinično psihološkem pristopu. Oba tožnika sta po dogodku nemoteno hodila v službo, v njunem življenju se na zunaj očitno ni nič spremenilo, sedaj pa se izkazujejo takšne posledice, ki so zgolj in le plod pomanjkljivega dela obeh sodnih izvedencev. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je defektoskop nevarna stvar v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj ob pravilni uporabi ne predstavlja nikakršne nevarnosti za okolje oziroma za uporabnika. Res je, da je pri napravi prisotno radioaktivno sevanje, ki pa je omejeno z varnim ohišjem. Zato je mogoče zadevo presojati po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnika nista bili ustrezno usposobljena za delo z defektoskopom. Podredno poudarja, da je bil soprispevek tožnikov takšen, da je tožena stranka skladno s 153. členom OZ oproščena odgovornosti. Domnevna škoda je namreč nastala izključno zaradi dejanja oškodovancev, temu pa se tožena stranka ni mogla izogniti. Podredno tudi meni, da je sodišče zmotno štelo, da je soprispevek zgolj 25 %. Soprispevek je podan zaradi nepravilne uporabe sicer delujočih in predpisanih dozimetrov, saj tožnika nista vklopila tega varnostnega ukrepa. Ravnanje tožnikov v času škodnega dogodka ni v skladu s predpisanim ravnanjem, še manj pa z "zdravo pametjo". V trenutku škodnega dogodka bi morala takoj zapustiti delovno mesto in obvestiti pristojne organe oziroma osebe, kot je to izpovedal A.A.. Zato je ocenjen soprispevek v višini 25 % bistveno prenizek. Glede škode pritožba navaja, da ista oblika škode ne more rezultirati v dveh različnih postavkah nepremoženjske škode. Zmotno je naziranje sodišča, da tožnika zaradi strahu, ki je samostojna oblika škode, trpita tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnika bi lahko trajanje intenzivnega strahu zmanjšala z obiskom zdravnika na lastno iniciativo, ne pa da sta čakala na pregled do 12. 11. 2013. S tem bi zmanjšala posledično domnevno nastalo škodo, dodatno pa bi se lahko o posledicah delovne nesreče izobrazila tudi pomočjo svetovnega spleta. Tožnika zavračata dodatne preglede, kar bi zelo verjetno omililo strah, čeprav takšno ravnanje ni v skladu z dolžnostjo oškodovancev, da morajo izvesti vse, da se škoda ne poveča oziroma da se ta zmanjša ali celo prepreči. Sevanje, ki sta ga prejela, lahko primerjamo z dvakratnim CT trebuha. V določenih primerih se bolnika pri pregledih izpostavi tudi do 50 mSv.

5Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke ter predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

8Pritožba tožnikov neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza - dnevnika prisotnosti, ki ga je drugi tožnik predložil šele na naroku dne 7. 6. 2017. Pritožbeno sodišče se strinja stališčem sodišča prve stopnje, da navedba drugega tožnika, da je šele sedaj našel dnevnik prisotnosti, ne dokazuje, da ga tožnik brez svoje krivde ni mogel pravočasno predložiti, glede na določbo petega odstavka 286a. člena ZPP. Poleg tega pa bi njegova izvedba podaljšala reševanje spora. Ker je sodišče prve stopnje drugemu tožniku verjelo, da pred škodnim dogodkom ni bil prisoten na delovišču F., njegova vsebina, ki naj bi dokazovala prav to, tudi ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

9Pritožba tožene stranke neutemeljeno očita obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je glede vprašanja, kako je prišlo do škodnega dogodka, verjelo priči A.A., po mnenju pritožbe izključno zato, ker ima ta priča doseženo višjo akademsko stopnjo kot priči B.B. in C.C.. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, tako glede vprašanja, kako je do nesreče pri delu prišlo, niti glede ocene dokazov, ki se nanašajo na druga pravno relevantna vprašanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni namreč le na podlagi dejstva, da je priča A.A. doktor fizike, zaključilo, da je do nezgode prišlo tako, kot sta zatrjevala tožnika, torej zaradi okvare oziroma nepravilnega delovanja defektoskopa. Sodišče je dokazno oceno oprlo tudi na izpovedi tožnikov, predvsem pa na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal G..

10O okvari defektoskopa oziroma o težavah z defektoskopom sta izpovedali tudi priči H.H. in I.I., prav tako pa je tudi B.B. izpovedal, da je po škodnem dogodku preizkusil defektoskop in ugotovil, da je bil problem v zatiču, zato se defektoskopa ni dalo zakleniti. Okvare defektoskopa torej ni potrdil le A.A., ki je tudi izdelal poročilo J. d. d. o oceni prejetih doz med izrednim dogodkom pri izvajanju industrijske radiografije (A 10), kot oseba pooblaščena za izdelavo ocene prejetih doz med izrednim dogodkom pri izvajanju industrijske radiografije. Res je sicer, kar navaja pritožba tožene stranke, da sodišče ne sme ocene o tem, katera priča je bolj prepričljiva, opreti le na njeno akademsko stopnjo, vendar pa v obravnavani zadevi dokazna ocena ne temelji le na tem argumentu. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da ne dvomi v verodostojnost izpovedi A.A., saj je v svojem zaslišanju pojasnil (list. št. 171), da takšne preglede virov sevanja opravlja že od leta 2008 in da vsako leto pregleda približno 500 do 600 virov ter da je izdelal približno 200 ocen varstva izpostavljenih delavcev. Zato ne gre dvomiti v njegovo strokovnost niti ni izkazanih razlogov za dvom v njegovo neodvisnost oziroma objektivnost.

11Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu glede vprašanja pravilnega delovanja dozimetrov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo materialnopravno porazdelitev dokaznega bremena v primeru zatrjevane krivdne odškodninske odgovornosti, kot je določena v 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). V skladu s to določbo mora oškodovanec dokazati, da obstajajo prve tri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost, vzročna zveza in škoda. Odgovorna oseba pa se odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da krivda ni podana. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da dnevna dozimetra nista pravilno delovala in z alarmom opozorila tožnika, da je prišlo do povišanega sevanja, oziroma da tožena stranka ni dokazala, da sta tožnika namenoma dozimetra nastavila tako, da ju ni bilo mogoče slišati, oziroma da sta alarm ignorirala ali da sta nastavila drugačno dozo sevanja, ob kateri se sproži alarm, je mogoče ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede pravilnega delovanja vseh dnevnih dozimetrov sodišča ni prepričal noben dokaz, razumeti tako, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, da za nedelovanje dozimetrov ni kriva. Tožnika sta namreč zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanja tožene stranke s tem, da sta zatrjevala protipravnost ravnanja tožene stranke, ki je v tem, da dozimetra nista delovala, tožena stranka pa se glede na navedeno krivde ni razbremenila.

12Tožnika zoper toženo stranko uveljavljata plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki sta jo utrpela v posledici delovne nesreče dne 31. 10. 2013, ko sta bila na delovišču F. pri izvajanju industrijske radiografije izpostavljena nedopustno visoki dozi radioaktivnega sevanja. Menita, da je tožena stranka odgovorna tako po načelu objektivne odgovornosti, saj gre za nevarno dejavnost oziroma nevarno stvar, kot tudi po načelu krivdne odgovornosti, ker tožena stranka kot delodajalec ni storila vsega, da bi nesrečo preprečila, saj tožnika nista bila ustrezno usposobljena za varno delo, delo pa sta opravljala z okvarjenim defektoskopom in dozimetroma. Vsak tožnik je uveljavljal odškodnino v višini 31.000,00 EUR in sicer za strah 10.000,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenje 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 19.000,00 EUR.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka objektivno in krivdno odgovorna za nastalo škodo, ter da sta tožnika s svojim ravnanjem sokriva za nastanek škode v višini 25 %. Prvemu tožniku je iz naslova strahu dosodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 150,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 2.850,00 EUR. Skupaj mu je dosodilo 5.000,00 EUR, oziroma 3.500,00 EUR ob upoštevanju soprispevka. Drugemu tožniku je iz naslova strahu dosodilo odškodnino v znesku 2.600,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 150,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 4.250,00 EUR. Skupaj mu je dosodilo 7.000,00 EUR, oziroma 5.250,00 EUR ob upoštevanju soprispevka.

14Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nezgode prišlo, ko sta tožnika (prvi tožnik kot operater, drugi tožnik kot njegov pomočnik) končala radiografsko snemanje na delovišču F. in pospravljala radiografsko opremo (zaščitni vsebnik ... z radioaktivnim virom 75Se in povezanim vodilom ter navijalnim mehanizmom). Drugi tožnik je od zaščitnega vsebnika (defektoskopa) poskušal odklopiti vodilni in navijalni kabel, pred tem pa je bilo potrebno zakleniti ključavnico na vsebniku. Ker drugi tožnik, kljub temu da je poskušal, sam tega ni mogel storiti, je na pomoč poklical prvega tožnika. Ta je pristopil k opremi, drugi tožnik je ostal poleg njega. Ker je prvi tožnik vedel, da se oprema zatika oziroma že nekaj časa (približno 3 tedne) ne deluje pravilno, je še sam poskusil s potresavanjem in vlečenjem, nakar mu je uspelo. Oprema je bila tako v celoti pospravljena.

15Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11) v 5. členu določa obveznost delodajalca zagotavljati varnost pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, ki so za to potrebni, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, tudi z ustrezno organizacijo dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka morala izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bi zagotavljale višjo raven varnosti pri delu. Pri izvajanju teh ukrepov bi morala upoštevati temeljno načelo o izogibanju nevarnostim (9. člen ZVZD-1). V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZVZD-1 pa bi moral tožnik spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. OZ v 171. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

16Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja, da izvajanje industrijske radiografije ne predstavlja nevarne dejavnosti, zaradi katere tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, torej ne glede na krivdo. Kot nevarno dejavnost je mogoče šteti dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem tako s skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti okoliščin, v katerih bi bila nevarna dejavnost izvajana. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se delo z defektoskopom izvaja tako, da mora pri ekspoziciji (fotografiranju) radioaktivni izotop (vir) po kablu zapustiti vsebnik, v katerem je bil prej varno shranjen, da se sploh lahko opravi slikanje, ter v tej fazi pomeni visoko tveganje za nastanek škode, saj za okolico in s tem tudi delavce predstavlja direkten vir radioaktivnega sevanja, vse dokler se po kablu ne vrne v vsebnik in varno zapre. Prav v tej fazi dela, ko bi se moral izotop vrniti v vsebnik, je prišlo do zatikanja vira, kar je povzročilo, da sta morala tožnika s potresanjem izotopa oziroma vsebnika ročno, ko sta bila neposredno izpostavljena sevanju, poskusiti spraviti izotop v vsebnik. Glede na sevanje, ki ga predstavlja vir (izotop), ki ga je treba po opravljeni ekspoziciji spraviti v vsebnik, je tudi defektoskop mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ.

17Iz izvedenskega mnenja G. (stran 3, list. št. 303) izhaja, da je rekonstrukcija dogodka pokazala, da je zaradi težav z vgrajenim mehanizmom za avtomatsko zaklepanja vira v vsebniku med poskusi ločitve vodilnega in navijalnega kabla od vsebnika prišlo do začasnega premika vira v vodilni kabel izven vsebnika. Glede na to, da je tudi A.A. pojasnil, da bi tudi sam potresal vsebnik (sicer krajši čas kot tožnika) in poskusil na ta način spraviti izotop nazaj v vsebnik ter ga varno zakleniti, ni mogoče šteti, da ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov delo ne predstavlja povečane nevarnosti, posebej še ob dejstvu, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko dozimetra o prejetem sevanju tožnika nista opozorila na nevarnost predolge izpostavljenosti sevanju. Tveganje torej ni odvisno le od tehničnih lastnosti defektoskopa, temveč tudi od ostalih varnostnih mehanizmov, ki lahko zatajijo, kar dodatno pomeni večje tveganje za nastanek škode kot običajno in dodatno izkazuje, da je defektoskop nevarna stvar.

18Tožena stranka v pritožbi tudi zmotno meni, da ravnaje tožnikov, ki sta po njenem mnenju ravnala v nasprotju z navodili in oziroma celo v nasprotju z "zdravo pametjo", ko sta približno pet minut poskušala vrniti izotop v vsebnik oziroma zapreti zaklopko, pomeni okoliščino, ki bi izključevala objektivno odgovornost tožene stranke. Drugi odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožnika sta poskušala vrniti izotop v vsebnik, kar je pričakovano ravnanje, kot je to pojasnil tudi A.A..

19Pritožba tožnikov pa utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o 25 % sokrivdi tožnikov k nastali škodi v smislu določbe 171. člena OZ.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- Pri toženi stranki obstajajo izjave o seznanjenosti s postopki, iz katerih pa ne izhaja, da so bili delavci seznanjeni s postopki za uporabo virov oziroma merilne opreme in postopkom za primer ukrepanja v primeru nezgode z radiografskimi izvori oziroma navodili za prepoznavanje nevarnosti in ukrepanja ob izrednem dogodku.

- Čeprav obstajajo podpisane izjave tožnikov, ni povsem jasna vsebina, o čem sta bila tožnika seznanjena.

- V navodilih ni navedena potrebna oprema za ukrepanje ob izrednem dogodku, ki bi morala biti vedno na delovišču (prenosni merilnik hitrosti doze, vrvice za označevanje, vreče s svinčenimi zrni, dolge prijemalke, komplet orodja). Ravno tako ni navodil za uporabo prenosnega merilnika hitrosti doze ali elektronskega osebnega dozimetra.

- Ni dokazil o umerjanju opreme pred predmetno delovno nesrečo.

20Nadalje je sodišče ugotovilo kršitve določb Pravilnika o uporabi virov sevanja sevalni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 27/2006), in sicer:

- 14. člen - Tožena stranka ni imela povsem jasnih navodil za varno delo z viri sevanja in ukrepanja v primeru izrednega dogodka, ki se morajo nahajati v pisni obliki na delovnem mestu.

- 17. člen - Niso bili izvedeni vsi ukrepi za zmanjšanje izpostavljenosti delavcev, saj ni zapisov o usposabljanju za prepoznavanje in ukrepanje ob izrednih dogodkih, razen izjave (ta po ugotovitvah strokovne institucije pač ne zadostuje).

- 19. člen - Uporabljal se je poškodovani vir sevanja - defektoskop.

- 32. člen - Tožnika nista uporabljala merilnika hitrosti doze ali bila za to usposobljena.

- 35. člen - Tožena stranka ni izvajala rednega pregledovanja defektoskopa in kalibracije merilnika.

- 37. člen - Tožnika sta opravljala delo, za katero nista imela ustreznega znanja in izkušenj; eden od dvočlanske ekipe bi moral imeti 80 ur usposabljanja in 9 mesecev prakse, drugi pa 40 ur usposabljanja in 3 mesece prakse. Tožnika sta delo opravljala preko študentskega servisa, kar prav tako potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da nista bila ustrezno usposobljena in nista imela dovolj prakse.

- 38. člen - Nadzorovano območje ni bilo ustrezno označeno in preverjeno z merilnikom hitrosti doz.

21Glede na ugotovljeno, da je bil defektoskop okvarjen, da tožnika nista bila ustrezno usposobljena za ravnanje z njim, da tožena stranka ni izvajala rednega pregledovana defektoskopa in ni skrbela za kalibracijo merilnika, da je tožena stranka tudi kršila določbe dolžnega nadzorstva po 5., 7. in 8. točki 23. člena Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (ZVISJV, Ur. l. RS, št. 102/04 – UPB in nasl.) in zgoraj navedene določbe Pravilnika o uporabi virov sevanja sevalni dejavnosti, tožnikoma ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo. Odločilno je, da nista bila nedvomno seznanjena o pravilnem ravnanju v primeru, ko vira ni mogoče zakleniti v vsebnik, prav tako pa tudi to, da nista delovala dozimetra, ki bi ju morala opozoriti na prejeto sevanje. Pritožba tožnikov torej utemeljeno izpostavlja, da se nista zavedala nevarnosti, ki sta ji bila izpostavljena, ko sta poskušala sama zapreti vsebnik. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče meni, da tožnikoma ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo, zato je glede temelja odškodninske odgovornosti ugodilo pritožbi tožnikov.

22Glede na takšno stališče pritožbenega sodišča, da ob pravilni uporabi materialnega prava tožnika nista sokriva za nastalo škodo, je neutemeljena pritožba tožene stranke, ki si prizadeva za zaključek, da sta tožnika izključno sama kriva za nastalo škodo oziroma da bi moralo sodišče določiti bistveno večji soprispevek tožnikov k nastali škodi.

23Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

24Tožnika v pritožbi utemeljeno navajata, da jima je sodišče prve stopnje glede vseh vrst negmotne škode, za katero uveljavljata odškodnino, dosodilo prenizke zneske odškodnine. Pritožbeno sodišče glede odločitve o višini odškodnine najprej poudarja, da pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje za isto obliko škode (strah) dosodilo odškodnino po dveh različnih postavkah nepremoženjske škode, torej za pretrpljeni strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ločilo med strahom, ki sta ga tožnika utrpela potem, ko sta bila obveščena o prejetih dozah sevanja, ter o zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnikov, ki je posledica dejstva, da sta tožnika (zaradi strahu pred dodatno okvaro zdravja) opustila tiste dejavnosti, pri katerih lahko pride do poškodb in ponovne potrebe po rentgenskem slikanju oziroma izpostavljenosti sevanju. Dejstvo, da sta prejela visoke doze sevanja, vpliva na njuno življenje tako, da drugi tožnik ne potuje z letalom, ker mora pri nadzoru skozi rentgen. Tožnika sicer res nimata nekih fizičnih okvar zdravja, ki bi vplivale na njune življenjske aktivnosti, vendar so njune življenjske aktivnosti kljub temu okrnjene zaradi dejstva, da dodatna izpostavljenost sevanju zanju lahko pomeni večje tveganje za zdravje. Strah, da bi predvsem poškodbe zaradi fizične oziroma športno-rekreativne aktivnosti, pa tudi zaradi druge izpostavljenosti raznim sevanjem (mobilni telefon, računalnik, sevanje na delovnem mestu, rentgen na letališču) lahko okvarile njuno zdravje, zaradi česar se tem aktivnostim izogibata, ter duševno trpita, pomeni pravno priznano obliko škode (čeprav temelji na strahu). S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je agencija K. v svojem dokumentu ... industrijsko gama radiologijo, kamor sodi delo, ki sta ga opravljala tožnika z navedeno opremo, razvrstila v 2. skupino z zelo nevarnim tveganjem (možnost trajnih poškodb ali smrti ob neustreznem ravnanju), zato je posledično pravilno štelo, da njuna zaskrbljenost za zdravje ni namišljena oziroma neresnična.

25Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za področje psihiatrije E.E., saj ga je ocenilo kot strokovnega in povsem verodostojnega. Neutemeljene so povsem pavšalne navedbe tožene stranke, da mnenje ni utemeljeno na znanstveni doktrini, oziroma da bi moralo sodišče angažirati izvedenca s področja klinične psihologije. Izvedenec psihiater je nedvomno kvalificiran za podajo mnenja o psihičnem doživljanju obeh tožnikov po delovni nezgodi, posebej ob dejstvu, ker se je zaradi strahu pri obema tožnikoma razvila akutna stresna motnja. Glede na to, da je mnenje logično, metodologija v njem pa ustrezno opisana, da je izvedenka upoštevala vse relevantne okoliščine in opravila osebni pregled tožnikov ter svoje ugotovitve dopolnila v svojem zaslišanju, ni nobene potrebe, da bi se v zadevi imenovalo drugega izvedenca.

26Sodišče prve stopnje je glede prvega tožnika ugotovilo, da je bil v hudem šoku, ko je izvedel, kakšen odmerek sevanja je prejel. Zelo se je ustrašil za zdravje kot tudi za življenje, saj ni vedel, kaj ga čaka. Pri toženi stranki so mu rekli, da o dogodku ne sme govoriti. Od takrat dalje je zaskrbljen, strah ga je, da bi v prihodnosti zbolel za kakšno hudo boleznijo, slabo se je počutil, imel glavobole, težave z želodcem, bil je živčen, nemiren, napet in brez energije. Imej je težave s spanjem, mučile so ga nočne more, kar je vse po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vplivalo na kvaliteto njegovega življenja in tudi na odločitev, da ne bi imel otroka. Osebna zdravnica je udi potrdila njegovo bojazen, da se lahko posledice obsevanja pojavijo šele čez vrsto let.

27Navedbe prvega tožnika o zelo hudem intenzivnem strahu je v svojem mnenju potrdila sodna izvedenka E.E.. Strah je po njenih ugotovitvah trajal do pregleda pri specialistu medicine dela dne 12. 11. 2013. Pri tožniku je bila ta psihična stiska tako huda, da je povzročila duševno motnjo: akutno stresno reakcijo. Prvi tožnik je imel več vrst psihičnih simptomov: občutek strahu, tesnobe, napetosti, motnje spanja, socialno se je izoliral, imel motnje volje in občutek negotovosti. Po pregledu pri specialistki medicine dela se je intenziteta psihične stiske postopoma manjšala in je bila od maja 2014, ko je prvi tožnik začel delati v novi službi, zmerne intenzitete. Nato se je v roku enega leta po škodnem dogodku znižala do blage stopnje, pri pregledu pri osebni zdravnici julija 2015 pa je bilo ugotovljeno, da ga ne skrbi.

28Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu, ki je imelo za posledico tudi akutno stresno reakcijo, pritožbeno sodišče šteje, da je prvi tožnik upravičen do odškodnine za strah v višini 3.000,00 EUR, in ne 2.000,00 EUR, kolikor mu je dosodilo sodišče prve stopnje.

29Glede nevšečnosti v času zdravljenja pa je treba upoštevati okoliščino, da je tožnik v času zdravljenja opravil pregled pri specialistki medicine dela ter pri osebni zdravnici, da je moral na pregled pri specialistki medicine dela čakati do do 12. 11. 2013, kar glede na okoliščine primera, ko je čakanje na informacije o predvsem bodočem zdravstvenem stanju za prvega tožnika bistveno, vsekakor predstavlja nevšečnost med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče meni, da je dosojena odškodnina iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem v višini 150,00 EUR bistveno prenizka, in jo je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zvišalo na 1.000,00 EUR.

30Prvi tožnik je glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti navedel, da se te kažejo predvsem v dejstvu, da zaradi prejete doze ne more več izvajati tistih aktivnosti, ki bi lahko potencialno pomenile novo izpostavljenost rentgenskemu sevanju, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno povzelo, da se boji imeti otroka, zaradi strahu, da bi otrok imel okvare v razvoju. Posledice, ki so se razvile pri tožniku zaradi izpostavljenosti sevanju, utemeljujejo zvišanje odškodnine iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z 2.850,00 EUR na 7.000,00 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi lahko prvi tožnik s samoplačniškem pregledu pri specialistki medicine dela prej zvedel za posledice nezgode oziroma da bi lahko z dodatnimi pregledi vplival na zmanjšanje bojazni o možnih bodočih zdravstvenih težavah. Reakcija prvega tožnika, tudi če je z vidika delodajalca pretirana ali v določeni meri celo nelogična in nerazumna, je v okoliščinah tega primera upravičena, glede na ugotovitve o prejemu visoke doze sevanja. V zvezi z osebnimi lastnostmi oškodovanca, ki tudi lahko prispevajo k nastanku škode, je potrebno upoštevati tako imenovano teorijo jajčne lupine (egg skull rule), po kateri mora povzročitelj škode oškodovanca vzeti takšnega kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti (v konkretnem primeru izrazite bojazni za zdravje v prihodnosti in zaradi strahu pred ponovno izpostavljenostjo sevanju). Glede na navedeno torej tudi ni odločilna pritožbena navedba tožene stranke, da že iz sodnega mnenja izvedenke izhaja, da ne gre za katastrofično dozo, temveč primerljivo s prejetimi dozami v nekaterih radioloških preiskavah. Tožena stranka tudi ne pojasni, kakšne raziskave bi lahko pri prvem tožniku v celoti odklonile dvom v možnost bodočega poslabšanja zdravstvenega stanja, zato ni utemeljeno tožniku očitati, da sam prispeva k nastali škodi. Prvi tožnik pa glede na obrazloženo neutemeljeno uveljavlja višji znesek odškodnine, saj to ni v skladu z določbo drugega odstavka 179. člena OZ, ki določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

31Glede drugega tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prav tako v hudem šoku, ko je izvedel, kakšen odmerek sevanja je prejel. Groza je bila še toliko večja, ker mu je nadrejeni zabičali, da o dogodku ne sme govoriti. Utrpel je zelo hud strah, od takrat dalje je bil zaskrbljen, saj ga je bilo strah, da bi v prihodnosti zbolel za kakšno hudo boleznijo. Bal se za svoje oči, da ne bi oslepel, bil je živčen, nemiren, razdražen in obseden s svojim zdravstvenim stanjem in ves čas v strahu. Občasno je jemal pomirjevala. Trpel je glavobole in nespečnost, pa tudi težave z želodcem zaradi živčnosti. Prav tako kot prvi tožnik se ne upa odločiti za še enega otroka, čeprav si jih je želel več. Opravil je pregled pri specialistki medicine dela, kjer posledic niso ugotovili, njegova osebna zdravnica pa je zaznala želodčne težave, ki jih je povezala z večjo psihično obremenitvijo in potrdila, da ga je strah morebitnih hudih bolezni in ponovnega očetovstva ter da ga skrbi za zdravje.

32Njegove navedbe je potrdila sodna izvedenka E.E.. Drugi tožnik je po njenih ugotovitvah ob informaciji o prejeti dozi ionizirajočega sevanja doživel izrazito hud intenziven strah za življenje in zdravje, ki je trajal do pregleda pri specialistki medicine dela dne 12. 11. 2013. Tudi pri njem, enako kot pri prvem tožniku, je strah oziroma duševna stiska povzročila duševno motnjo: akutno stresno reakcijo. Drugi tožnik je imel občutke panike in napetosti, motnje spanja, motnje apetita (shujšal je do 7 kg), motnje volje, bil je razdražljivost ter imel občutke negotovosti. Nato se je v nekaj mesecih intenziteta psihične stiske znižala do blage stopnje, ki je trajala najdlje do pregledu pri osebni zdravnici julija 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima še občasno prisotno nelagodje, vendar v tako rahli obliki, kot je bilo pred škodnim dogodkom, ko je že bil prisoten strah pred ionizirajočim sevanjem.

33Glede na ugotovljeno trajanje strahu, ki je imel za posledice tudi akutno stresno reakcijo, pritožbeno sodišče šteje, da je drugi tožnik upravičen do odškodnine za strah v višini 3.600,00 EUR, in ne 2.600,00 EUR, kolikor mu je dosodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upravičen do višjega zneska odškodnine, ker je prejel višjo dozo sevanja.

34Glede nevšečnosti v času zdravljenja pa je treba tudi pri drugem tožniku, enako kot pri prvem, upoštevati okoliščino, da je drugi tožnik v času zdravljenja opravil pregled pri specialistki medicine dela ter pri osebni zdravnici, da je moral na pregled pri specialistki medicine dela čakati do 12. 11. 2013, kar glede na okoliščine primera, ko je čakanje na informacije o predvsem bodočem zdravstvenem stanju za drugega tožnika bistveno, vsekakor predstavlja nevšečnost med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče meni, da je dosojena odškodnina iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem v višini 150,00 EUR tudi glede drugega tožnika prenizka, zato jo je pritožbeno sodišče zvišalo na 1.000,00 EUR.

35Smiselno enako kot glede prvega tožnika velja tudi za drugega tožnika glede dosojenega zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kažejo predvsem v dejstvu, da je zaradi prejete doze opustil tiste aktivnosti, ki bi lahko potencialno pomenile novo izpostavljenost rentgenskemu sevanju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo, da se boji imeti več otrok zaradi možnih posledic sevanja. Vse navedeno utemeljuje zvišanje odškodnine iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z 4.250,00 EUR na 7.000,00EUR.

36Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prvemu tožniku dosodilo skupni znesek odškodnine za negmotno škodo v višini 11.000,00 EUR, drugemu tožniku pa v višini 11.600,00 EUR, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, deloma zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP).

37Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

38Tožnika sta deloma uspela v pritožbenem postopku. Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (53.000,00 EUR) znaša njun uspeh s pritožbo 42,64 %. V tem obsegu jima je pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Tako sta po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) upravičena do nagrade za pritožbo v višin 1.237,50 točke (zastopanje dveh strank - dodatek 10 % po tretjem odstavku 7. člena OT), do materialnih stroškov v znesku 22,37 točke, do 250,00 EUR sodne takse za pritožbo, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 1.172,22 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 499,83 EUR. Za odgovor na pritožbo sta tožnika upravičena do nagrade v višini 922,22 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 393,23 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna tožnikoma plačati 893,06 EUR.

39V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).