VSC Sklep EPVDp 76/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb tega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je začela teči 2. 4. 2020 in bi se iztekla 2. 8. 2021, storil hujši prekršek, saj mu je bilo s plačilnim nalogom Policijske postaje S. B. z dne 17. 7. 2020, ki je postal pravnomočen 28. 7. 2020, za prekršek storjen 17. 7. 2020 z motornim vozilom B kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 8 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202. e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je odločitev sodišča prve stopnje ob zgoraj povzetih ugotovitvah pravilna in zakonita.

5Iz povzetega besedila drugega odstavka 202. e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, ki se ga v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 šteje za hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Tako sodišče v okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe ne more upoštevati okoliščin naštetih v sedmem odstavku 202. d člena ZP-1. Stališče zagovornice, da je tudi pri preklicu odložitve potrebno smiselno uporabiti sedmi odstavek 202.d člena ZP-1 in upoštevati okoliščine kot so osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti in okoliščine, v katerih je prekršek storjen ter oceniti, ali je sploh mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov, je zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč z izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja že izrazilo pričakovanje, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov, storilec pa je s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe izkazal, da je to pričakovanje bilo neutemeljeno. Zato je že zakonodajalec ocenil, da v takem primeru ni smiselno nobeno tehtanje več in da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obvezen.

6Tako so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih zagovornica pojasnjuje, da storilec obžaluje storitev zadnjega prekrška in obljublja, da je šlo za izjemen in neponovljiv dogodek v njegovem življenju (pri čemer je iz izpisa iz skupne evidence kazenskih točk razvidno, da je storilec 19. 8. 2020 storil še en hujši prekršek, za katerega mu je bilo s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 19. 8. 2020, ki je postal pravnomočen 28. 8. 2020, poleg globe izrečenih še 9 kazenskih točk), da vozniško dovoljenje potrebuje za opravljanje svojega dela v okviru funkcije, ki jo ima pri podjetju G. d. o. o. in da bo preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zanj imel nepopravljive posledice ter bo ogroženo njegovo preživljanje ter morebiti celo obstoj njegovega podjetja. Nič od navedenega namreč ne daje podlage za spremembo izpodbijane odločitve.

7Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.