VSL Sklep II Cp 1444/2020

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Predlagateljica je vložila predlog za priznanje tuje sodne odločbe, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom I R 276/2019 z dne 10. 1. 2020 zavrglo. Zoper sklep se je pritožila predlagateljica. Sodišče prve stopnje je predlagateljici poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo z dne 5. 2. 2020, ki ga je pooblaščenka predlagateljice prejela 14. 2. 2020. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz evidence ne izhaja, da bi bila taksa plačana, je predlagateljico s pozivom z dne 5. 6. 2020 pozvalo, da predloži potrdilo o pravočasnem plačilu sodne takse. Predlagateljica je 15. 6. 2020 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2V petem odstavku 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je določeno, da je proti sklepu, s katerim sodišče predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, in proti sklepu, s katerim sodišče odloči o ugovoru, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrglo, predmet pritožbenega odločanja je utemeljenost pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za vrnitev v prejšnje stanje, zato je podana pristojnost višjega sodišča (104. člen Zakona o sodiščih; v nadaljevanju ZS).¹

3Predlagateljica izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zamude roka prišlo zaradi napake, ki je izven sfere predlagateljice oziroma njene pooblaščenke. Pooblaščenka predlagateljice je v nedeljo 16. 2. 2020 ob 21.30 po navadni pošti poslala ugovor zoper plačilni nalog, ta pa je bil oddan in vložen v poštni nabiralnik Pošte Slovenije na ..., ki se nahaja v neposredni bližini pisarne pooblaščenke predlagateljice. Poslan je bil po redni pošti, ker dežurna pošta zvečer ni bila več odprta, pozneje, v času do izteka roka za vložitev ugovora, pa je bila pooblaščenka predlagateljice službeno odsotna v tujini. Ugovor je poslala osem dni pred iztekom roka, zato je upravičeno pričakovala, da bo ugovor preko Pošte Slovenije, ki je ponudnik univerzalne poštne storitve, pravočasno dostavljen naslovnemu sodišču v Ljubljani. Pri dostavi pošiljke je prišlo do napake bodisi na strani pošte bodisi naslovnega sodišča. Pooblaščenka predlagateljica je 12. 6. 2020, po pozivu sodišča, da dostavi potrdilo o pravočasnem plačilu sodne takse, ugotovila, da sodišče vloženega ugovora najverjetneje ni prejelo. Dne 15. 6. 2020 je naredila po telefonu poizvedbe na sodišču, kjer so ji pojasnili, da niso prejeli ugovora, zato je pooblaščenka predlagateljice 16. 6. 2020 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je odločitev oprlo na selektivno izbrane dele komentarja Zakona o pravdnem postopku, pri tem pa ni argumentirano obrazložilo, kako je prišlo do teh zaključkov. Komentar zakona ni pravni vir, zlasti ne takrat, ko pojasnjuje ravnanja, ki v zakonu niso določno predpisana. Sodišče ni upoštevalo posebnih okoliščin konkretnega primera. Sodišče je z odločitvijo vzpostavilo obveznost, da morajo odvetniki pošiljke na sodišče pošiljati priporočeno in da je kakršno koli nasprotno ravnanje avtomatično ocenjeno kot krivdno ravnanje, ki ima za posledico neutemeljenost zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. V konkretnem primeru je vzrok za zamudo roka napaka bodisi na strani Pošte Slovenije bodisi na strani naslovnega sodišča. Gre za napako, ki je predlagateljica ni zakrivila s svojim ravnanjem. Pooblaščenka predlagateljice je procesno dejanje opravila pravočasno, z dolžno skrbnostjo in v okviru zakonsko dopustnih možnostih. Sodišče je pavšalno navedlo, da se pogoj nekrivde pri odvetnikih presoja strožje, ne da bi obrazložilo, kateri kriteriji se pri tem uporabijo in brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera. Neživljenjsko je zahtevati, da bi pooblaščenka predlagateljica morala računati na vse še tako malo verjetne dogodke kot je izguba pošiljke. Obveznost odvetnika, da mora ravnati vestno in skrbno ter po načelu odvetniške poklicne etike ne pomeni, da odvetnik odgovarja za napake drugih profesionalnih oseb.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pooblaščenka predlagateljice zatrjuje, da je ugovor zoper taksni nalog kot navadno pošto oddala v nedeljo 16. 2. 2020 ob 21. 30 v poštni nabiralnik Pošte Slovenije na ..., ki je v bližini njenih poslovnih prostorov, kar je bilo drugi dan roka za vložitev ugovora. Tako je ravnala iz razloga, ker je bila do izteka roka službeno odsotna v okviru predvidenih obveznosti v tujini. Meni, da je v konkretnem primeru vzrok za zamudo roka napaka bodisi na strani Pošte Slovenije bodisi na strani sodišča prve stopnje.

6Sodišče na podlagi 116. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno procesno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka, pooblaščenec) ni ravnala tako, kot bi bilo od nje pričakovati. Nobenega dvoma tudi ni, da se pogoj nekrivde presoja strožje, ko gre za zamudo odvetnika, kot v primeru, ko gre za zamudo stranke.²

7Odvetnik mora zagotovi zanesljivo vložitev pisanj sodišču, ki so vezane na rok. Pooblaščenka predlagateljice je glede na okoliščine primera ravnala neskrbno. Od pooblaščenke predlagateljice, ki je odvetnica, bi se pričakovalo, da bo priporočeno poslala ugovor po pošti iz tujine, tudi iz razloga, ker bi na ta način razpolagala z dokazom, da je vlogo (dejansko) poslala sodišču prve stopnje, hkrati pa bi se štelo, da je dan oddaje na pošti dan izročitve pošte sodišču (drugi odstavek 112. člena ZPP). Pooblaščenka predlagateljice je imela tudi druge možnosti. Lahko bi na primer zaprosila drugega odvetnika, da izpolni navedeno procesno dejanje, kar je sicer običajna praksa med odvetniki. Tak način postopanja je običajen in se pričakuje od vsakega odvetnika, ki ima načrtovano službeno potovanje v tujino in ima še osem dni do izteka roka. Navedena (pričakovana) skrbnost ni prestroga in je v okviru profesionalne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika v (ne)pravdnem postopku in kot mu to nalaga drugi odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu.³

8Zmotne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje vzpostavilo splošno obveznost oddajanja pošiljk na določen način (priporočeno po pošti ali vročanje osebno na sodišču), ko je navedlo, da se to pričakuje od vsakega odvetnika. Sodišče prve stopnje je navedlo alternative pošiljanja z namenom, da prikaže razliko v primerih izgube ali zamude pošiljk. Pravilno sodišče prve stopnje tudi pojasnjuje, da se od vsakega odvetnika pričakuje, da bo pravno sredstvo, ki je vezano na rok, oddal na način, ki mu zagotavlja potrditev vložitve.

9Pritožba navaja statistične podatke, iz katerih izhaja, da je delež izgubljenih pošiljk po pošti majhen, pa vendar tudi ta statistika in že opisana ravnanja pooblaščenke predlagateljice le dodatno potrjujejo, da je pooblaščenka predlagateljice ravnala neskrbno. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da pritožba ne navaja nobenih posebnih okoliščin, ki bi opravičevale (dopuščale) ravnanje, kot ga je izbrala pooblaščenka predlagateljice pri pošiljanju ugovora sodišču.

10Sodno prakso, ki jo navaja pritožba,⁴ pritožbeno sodišče sprejema, vendar opisano ravnanje pooblaščenke predlagateljice, ni moč subsumirati kot opravičljivo ravnanje, ki se lahko pripiše naključju. Pritožbene navedbe, da predlagateljica »ne more vedeti, kaj se je zgodilo s pošiljko, utemeljeno pa je pričakovala, da bo dejansko pošiljka dostavljena v enem do dveh dneh,« pritožnici pravzaprav niso v korist: očitno je, da je za oddajo sodnega pisanja, vezanega na rok (zamuda katerega ima lahko za stranko hude posledice) izbrala nezanesljivo metodo (oddajo pisanja v nabiralnik za navadne pošiljke), ki ne zagotavlja dokazila o pravočasnosti oddaje pošiljke. V konkretnem primeru bi bilo zamudo roka mogoče enostavno preprečiti z vložitvijo priporočene pošiljke. Prav standard dobrega strokovnjaka (ki zahteva večjo skrbnost kot npr. standard dobrega gospodarstvenika ali dobrega gospodarja) odvetniku nalaga, da ukrene vse, kar je potrebno in kar je razumno storiti, da se zavaruje pravice strank.⁵

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je navedlo vsa odločilna dejstva in argumentirano pojasnilo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da do zamude roka ni prišlo iz opravičljivega razloga, pri tem pa se je pravilno sklicevalo na komentar Zakon o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo drugih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo slep sodišča prve stopnje (2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

13Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). S tem, ko je bila njena pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

¹ Glej tudi 106. člen ZS in smiselno primerjaj s sklepom VSL I Cp 2090/2012 ter s sklepoma VSRS Cp 11/2016 in Cp 4/2017.
² V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na materialnopravne predpise, ki jih je navedlo in citiralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa (glej 6. točko).
³ Ki določa: “Pri zastopanju stranke je odvetnik dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.“
⁴ Pritožba se sklicuje na odločbe: I Cp 2544/2014, I Cpg 47/2019, I Cp 1522/2019, II Cp 28/2019 in Pdp 66/2020.
⁵ VSL I Cp 1441/2020.