VSL Sodba I Cp 2134/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan prvemu tožniku, drugi in četrti tožnici, petemu tožniku ter šesti in sedmi tožnici plačati 609,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v višini po 46,90 EUR dalje do plačila ter jim povrniti pravdne stroške v višini 187,70 EUR. Tožbeni zahtevek prvega in tretjega tožnika je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je izpodbijana sodba nesklepčna, neutemeljena, protipravna in da jo je treba šteti za nično. Navaja, da je temelj, povod in razlog za tožbo v tej zadevi v postopku izročitve stanovanja na naslovu ..., opr. št. In 000/2005. Navaja, da je že v letu 2005 zahteval od sodišča izročitev navedenega stanovanja. Njegova pravica do sodnega varstva oziroma izročitve stanovanja še vedno ni bila zagotovljena na podlagi dejanj sodišča. Nad stanovanjem še ni pridobil ne lastninske pravice ne uporabne pravice, ne pravno ne fizično. Stanovanja ne more ne koristiti, ne oddati, prodati, nima ključev stanovanja, ne od same stavbe. Sodišče mu nasilno želi zaračunati stroške uporabe in bivanja v stanovanju.

3Tožniki so v odgovoru na pritožbo navedli, da se toženčevo lastništvo nad nepremičnino do danes ni spremenilo, zato je dolžan izpolniti vtoževano obveznost. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V teh sporih pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen. To pomeni, da je dejanska podlaga izpodbijane sodbe tudi dejanska podlaga pritožbene odločitve. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec lastnik stanovanja na naslovu ..., saj je kot tak vpisan v zemljiški knjigi z deležem 960/10000 na celotni stanovanjski stavbi, da predstavljajo vtoževani zneski stroške vplačil v rezervni sklad, ki odpadejo na toženca kot posameznega etažnega lastnika in v sorazmerju z njegovim deležem in da toženec teh stroškov ni plačal. Glede na navedena dejstva je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju toženčeve obveznosti plačila vtoževanih terjatev. Zavezanci za plačilo v rezervni sklad so namreč etažni lastniki (119. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ in četrti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1). V skladu s prvim odstavkom 107. člena SPZ se etažna lastnina pridobi na podlagi pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo. V zemljiški knjigi pa je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča kot zemljiškoknjižni lastnik vpisan toženec. On je zato dolžnik terjatev iz naslova vplačil sredstev v rezervni sklad. Na obstoj te njegove obveznosti ne vpliva, ali dejansko uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu stanovanja ne izroči, ne morejo pa biti pomembne v razmerju do ostalih etažnih lastnikov, ki zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad. Glede na navedeno toženec ne more uspeti s svojimi pritožbenimi trditvami, da stanovanja ne uporablja in da mu ni izročeno v posest.

6Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).