UPRS Sodba in sklep I U 636/2020-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 84. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s 7. točko 2. člena ZMZ-1 odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... v kraju B., Ljudska demokratična republika Alžirija, omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti ter ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

2V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilca (v nadaljevanju tožnik) 5. 5. 2020 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe D. Iz policijske depeše z istega dne izhaja, da je tožnik 30. 4. 2020 ob 5.00 uri pri kraju C. na nedovoljen način prestopil državno mejo z Republiko Hrvaško in pot peš nadaljeval proti D., kjer ga je 5. 5. 2020 prijela policijska patrulja. Bil je brez dokumentov in je trdil, da je potni list odvrgel v Turčiji. Izvorno državo je zapustil zaradi političnih in verskih razlogov. Policisti so ugotovili, da je bil že predhodno obravnavan v dogodku ILPA št. 312393 z dne 10. 4. 2020 na PP E. Tožnik je v lastnoročni izjavi navedel, da za mednarodno zaščito zaproša, ker izhaja iz manjšine Amazigh, ki v Alžiriji ni dobrodošla.

3V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema tožnikove navedbe ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 22. 5. 2020 in ugotavlja, da tožnik svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da je bila njegova ciljna država katerakoli evropska država in da bo v Sloveniji počakal do konca postopka. V Alžiriji ima še starše ter dva brata in tri sestre. Potni list in osebno izkaznico je izgubil v Turčiji, rojstni list pa bo skušal dobiti iz Alžirije. Alžirijo je zapustil, ker Berberi v Alžiriji nimajo nobenih pravic, so brez vrednosti in vedno pod drobnogledom. Neštetokrat je neuspešno iskal zaposlitev, da je že zasovražil svoje življenje in ni videl drugega izhoda, kot da zapusti Alžirijo. Pri zaposlitvi imajo Arabci prednost oziroma moraš za zaposlitev podkupovati in če jo že dobiš, zaslužiš 100 evrov mesečno. Alžirijo je zapustil tudi, ker je bil kot kristjan v cerkvi napaden s strani policije. Ženske so napadli verbalno, moške pa so napadli s pendreki. Če hočeš obiskovati cerkev, moraš to početi skrivoma. Policija je na pritožbe neodzivna. Po podani prošnji je bil tožnik nastanjen v prostore Azilnega doma, kjer je ostal vse do 1. 6. 2020, ko je Azilni dom samovoljno zapustil, kljub temu, da je bil ob podaji prošnje 22. 5. 2020 izrecno opozorjen, da mu bo, v primeru ugotovitve izrazite begosumnosti, izrečen ukrep omejitve gibanja na Azilni dom ali Center za tujce.

4Nadalje je bil tožnik 3. 6. 2020 obravnavan s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe F., saj je bil istega dne v Republiko Slovenijo vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov. Italijanski organi so prosilca identificirali na podlagi kartice prosilca za mednarodno zaščito št. 16483/20, ki jo je 22. 5. 2020 izdala Republika Slovenija. Tožnik je bil 3. 6. 2020 pripeljan v Center za tujce, kjer mu je pristojni organ istega dne ustno na zapisnik izrekel ukrep omejitve gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na vprašanje uradne osebe, kdaj in kako je zapustil Slovenijo, je tožnik pojasnil, da je z avtobusom odšel v G., proti Italiji pa je nadaljeval peš, v skupini še z dvema osebama. Kot razlog, zaradi katerega je po podaji prošnje za mednarodno zaščito Azilni dom samovoljno zapustil, je tožnik navedel, da je želel videti Italijo, misleč, da lahko z izkaznico prosilca za mednarodno zaščito zapusti državo. Ni pobegnil, saj se je imel namen vrniti v Slovenijo na osebni razgovor, razpisan za 16. 7. 2020. Povedal je še, da je potni list in osebno izkaznico izgubil v Turčiji, domov pa je klical družino in se dogovoril, da mu rojstni list pošljejo k sorodnikom v Francijo, ti pa naj bi mu ga potem prinesli v Slovenijo. Niso ga še odposlali, saj je do osebnega razgovora še dovolj časa. Uradna oseba je tožniku v nadaljevanju obrazložila, da se mu gibanje omejuje, ker je Azilni dom že samovoljno zapustil in ker tam ni primernega varovanja, ki bi lahko preprečilo njegovo ponovno samovoljno zapustitev Azilnega doma še pred odločitvijo, kar je tožnik razumel.

5Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in niti do izdaje tega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je v skladu z navedenim nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakona o tujcih (ZTuj-2), na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožena stranka namreč sama v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj jo prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njihove izvorne države.

6Nadalje tožena stranka ugotavlja, da se ji v konkretnem primeru poraja dvom v osebne podatke, ki jih je navedel tožnik. Ni namreč pridobil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal resničnost svojih osebnih podatkov, kljub temu, da je zatrdil ob podaji prošnje, da bo dokumente pridobil. Poleg tega je tožnik v različnih fazah postopka podajal izrazito kontradiktorne izjave glede osebnih dokumentov, pri čemer je na policijski postaji izjavil, da je potni list odvrgel v Turčiji. Kontradiktorno in nedosledno tožnikovo navajanje glede osebnih dokumentov je po mnenju tožene stranke izkaz njegove neverodostojnosti, zaradi česar tožena stranka tožnikovim pojasnitvam glede osebnih dokumentov ne more slediti. Navedeno ocenjuje kot njegovo nesodelovanje s toženo stranko, kar kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o upravičenosti do mednarodne zaščite. Ni podal upravičenih razlogov, zaradi katerih dokumentov, s katerimi bi izkazal svojo istovetnost, ni predložil. Če ne bi imel zadržkov razkriti svoje prave identitete, potem bi pri sebi imel osebne dokumente oziroma bi jih toženi stranki tudi predložil, kot je to izrecno zatrdil. Tožnikova neverodostojnost v izjavah glede osebnih dokumentov se izkazuje tudi v navedbah na policijski postaji in pri podaji prošnje, da na območju EU nima ne sorodnikov niti prijateljev, iz zapisnika o seznanitvi z omejitvijo gibanja pa izhaja, da naj bi mu dokumente v Slovenijo prinesli sorodniki iz Francije. Če je tožnik svoje dokumente resnično odvrgel, kakor je v eni izmed svojih izjav glede dokumentov dejal, potem to pomeni namerno prikrivanje identitete. Tožena stranka zato utemeljeno dvomi v tožnikovo istovetnost, zaradi česar mu je gibanje omejeno na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

7V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka opisuje, da je tožnik v podani prošnji zatrdil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil. Kljub temu ter kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je Azilni dom 1. 6. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo. Toženi stranki je onemogočil, da bi preverila dejstva, ki jih je tožnik navajal ob podaji prošnje ter posledično, da bi ugotovila popolno dejansko stanje. Glede na tožnikovo zapustitev Azilnega doma obstaja utemeljena nevarnost, da bi to lahko ponovno storil in iz Azilnega doma pobegnil še pred ugotovitvijo dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojo berbersko narodnostjo in verskim prepričanjem, pa tudi z ekonomsko situacijo, vendar pa je tožnik ob podaji prošnje ter razloge premalo konkretiziral, zaradi česar bo potrebno te razloge natančneje razjasniti. To pa bo tožena stranka storila na osebnem razgovoru. Na podlagi navedenega se tožniku omejuje gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

8Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve opredeljuje še do tega, ali bi bil možen milejši ukrep od izrečenega. Ugotavlja, da v Azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Receptor je ves čas prisoten samo v recepciji Azilnega doma, varnostnika pa opravljata naloge. Meni, da se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje Azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le-ta bil na čisto drugem koncu območja Azilnega doma. Toženka poudarja, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito v RS le-to zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji. Ugotavlja, da tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ponovno samovoljno zapusti Azilni dom in onemogočil toženi stranki, da zaključi postopek mednarodne zaščite. Meni, da je za nadaljevanje postopka zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje. Tožena stranka tako ugotavlja, da bo z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

9V tožbi tožnik navaja, da z dejanskega vidika in vidika zakonodaje z drugih pravnih področij drži, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, vendar pa po mnenju tožnika v azilnem postopku situacija, ko prosilec za azil svoje identitete ne potrdi z nobenim uradnim dokumentom, ne pomeni, da v vsakem takem primeru obstoji dvom o verodostojnosti identitete oziroma sum o lažni identiteti prosilca za azil in da je potrebno nujno ugotavljati istovetnost prosilca z omejevalnimi ukrepi, še posebej ob dejstvu, da tožena stranka v izpodbijani odločbi v ničemer ne navaja, kako bo preverila in ugotovila istovetnost prosilca, sedaj ko mu je omejila gibanje. Tožena stranka v ničemer ne utemelji, zakaj dvomi v izkazano identiteto tožnika oziroma je v tem delu odločitev brez razlogov. Tožena stranka tudi nikjer ne navaja, zakaj sumi v samo identiteto tožeče stranke. Če bi sum o prekrivanju identitete obstajal, bi bilo mogoče ugotavljati identiteto tožeče stranke z predvidenimi ukrepi tožene stranke, v nasprotnem primeru pač ne. Dejstvo, da je prosilec za azil brez uradnih dokumentov o njegovi identiteti, je lahko tudi posledica okoliščin njegovega prisilnega (ilegalnega) bega iz izvorne države. Navaja, da je želel do osebnega razgovora (razpisanega 16. 7. 2020) priskrbeti rojstni list preko sorodnikov. Zatrjuje, da se je res 1. 6. 2020 odpravil raziskat še druge kraje, saj jih je želel videti, vendar je bil premalo poučen, da s kartico prosilca lahko potuje zgolj po Sloveniji. Ni želel zapustiti Slovenije zato, da bi prekinil postopek mednarodne zaščite, želel je samo videti druge kraje. Zavedal se je, da ima osebni razgovor 16. 7. 2020 in je pri sebi imel tudi to vabilo. Prosilec je lahko vsaj tri dni odsoten iz Azilnega doma, preden se začne voditi evidenca in izda sklep o ustavitvi postopka mednarodne zaščite. Meni, da bi lahko še pravočasno prišel nazaj v Slovenijo, ne da bi to vplivalo na potek postopka. Zatrjuje, da si želi pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, vendar zaradi napačnega tolmačenja uporabe same kartice prihaja v nasprotje z zakonom. Tožnik ima namen ostati v Sloveniji in želi počakati na odločitev o njegovi mednarodni zaščiti.

10Kot do nezadostnih za izrek tega ukrepa se tožnik opredeljuje tudi do obrazložitve tožene stranke (z obširnim opisom razmer v azilnem domu), zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti, da bo tožnik do zaključka postopka o mednarodni zaščiti ostal v Sloveniji. Tožena stranka namreč ne garantira, da bo postopek mednarodne zaščite res zaključen pred časovnim okvirjem omejevalnih ukrepov. Če bi tožnik zapustil območje Slovenije, so predvideni drugi "ustavitveni" ukrepi postopka mednarodne zaščite, prav tako pa lahko sam izrazi, da ne želi več biti prosilec za mednarodno zaščito. S tovrstnimi ukrepi pa tožena stranka z omejitvijo svobode v bistvu prisiljuje tožnika do zaključka postopka in se postavlja v vlogo njegovega pooblaščenca in ne nasprotne stranke. Meni še, da zaprtje tožnika v Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v osnovno človekovo pravico, zaradi česar je dolžnost tožene stranke natančno in v skladu z zakonom pojasniti izpodbijani ukrep, kar pa ni bilo storjeno. Ukrep pridržanja tudi ni nujen in sorazmeren ukrep, prav tako niso pojasnjeni primerni razlogi po zakonu in s tem niso izpolnjeni pogoji pridržanja tožnika. Glede utemeljevanja sorazmernosti, ko se tožena stranka sklicuje le na razmere v Azilnem domu, poudarja, da zanje ni odgovoren tožnik, saj gre za pomanjkljivosti na strani države. Meni, da samo zato, ker je tožnik po pomoti zapustil državo, mu ni odpustno odvzeti osebne svobode in ga za več mesecev zapreti v zapor, kar je popolnoma nesorazmerno. Ukrep pridržanja tožene stranke ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v Azilnem domu. Da gre za prekomeren poseg, je mogoče sklepati tudi iz razmer v Centru za tujce, kjer hrana in higiena trenutno ni dobra, težave se pojavljajo glede komuniciranja in pri aktivnostih. Po mnenju tožeče stranke je potrebno takšen sklep odpraviti. V tožbi od tožene stranke uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

11V postopku tožnik predlaga še izdajo začasne odredbe. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek). Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Do pravnomočne rešitve primerov glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, omejitev gibanja namreč vedno lahko traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce (in to kljub kratkim rokom, ki jih za odločanje določa zakon in trudu sodišč - npr. I U 1624/2014 in I Up 346/2014). Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

12V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na izpodbijani sklep kot pravilen in zakonit ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah pridržanja v Centru za tujce (Postojna) sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Upravno-sodna in ustavno-sodna praksa v Sloveniji sta v tovrstnih zadevah implementirali prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri pride pravica do svobode gibanja v poštev v drugačnem kontekstu, kot je obravnavani spor, in sicer v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje¹, na področje določenega dela države², na kraj (mesto) prebivanja³, na ozemlje ene države,⁴ in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.⁵ V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.⁶ Zato in tudi zaradi številnih sodb v zvezi s pridržanji prosilcev za azil ali nezakonitih migrantov pred ESČP, je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)⁷ in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave.

15Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode v zvezi z določilom 5. člena EKČP upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.⁸

16S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča.⁹ Dejstvo, da zakonodajalec EU uporablja pojem odvzem „svobode gibanja,“¹⁰ kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov. Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito po določilih člena 8(3)(a) in (b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,¹¹ ki sta relevantni določbi tudi v obravnavanem upravnem sporu, in tudi pri pridržanju po določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,¹² za odvzem osebne svobode, ki ga je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne gre zgolj za omejitev gibanja.

17V konkretni zadevi je Upravno sodišče preko zaslišanja tožnika preverilo, kakšne so razmere v Centru za tujce in kakšen je režim, kjer je tožniku odvzeta prostost z vidika standardov iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da so razmere v režimu pridržanja za tožnika v Centru za tujce v H. znotraj obvezujočih standardov iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil iz 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah,¹³ in da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti oziroma osebne svobode in ne za omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Ta sistemska napaka v nespoštovanju sodne prakse Upravnega sodišča, s čimer sodišče ponovno opozarja, da je treba stvari, ki so predmet odločanja v upravnih zadevah imenovati s pravimi izrazi, ker je (nenazadnje) od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov, pa ni razlog za ugoditev tožbi. Kajti napačno poimenovanje ukrepa v izpodbijanem aktu ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

18Sodišče je tožnika zaslišalo na glavni obravnavi med drugim tudi iz razloga, ker mora v tovrstnih upravnih sporih preveriti zakonitost odločitve tožene stranke o pridržanju v času izreka izpodbijanega akta, vendar mora ob tem zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah presoditi tudi, ali so pogoji za pridržanje podani v času glavne obravnave oziroma v času sodne presoje pred Upravnim sodiščem,¹⁴ saj se okoliščine zlasti glede izkazovanja identitete lahko spremenijo od časa ustnega izreka pridržanja do dneva zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. V zadevi Mahdi, kjer je šlo za presojo zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES, je Sodišče EU namreč odločilo, da mora biti sodnemu organu, ki odloča o predlogu za podaljšanje pridržanja, omogočeno, da odloča o vseh dejanskih in pravnih elementih, pomembnih za ugotovitev, ali je podaljšanje pridržanja upravičeno, za kar je treba temeljito preučiti dejansko stanje vsakega primera. Če začetno pridržanje z vidika zahtev ni več upravičeno, mora biti pristojnemu sodnemu organu omogočeno, da odločitev upravnega organa, ali pa v ustreznem primeru, sodnega organa, ki je odredil začetno pridržanje, nadomesti s svojo odločitvijo, in da odloči o možnosti odreditve nadomestnega ukrepa ali izpustitve zadevnega državljana tretje države. Sodišče mora imeti možnost, da poleg dejstev in dokazov, na katere se sklicuje upravni organ, upošteva tudi morebitne pripombe zadevnega državljana ter mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so pomembni za odločitev, če meni, da je to potrebno.¹⁵ Brez tega bi bila namreč pravica do pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neučinkovita. Določbo člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki govori o preučitvi zakonitosti pridržanja s strani sodišča, je namreč treba razlagati v skladu temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.¹⁶

19Zato je v predmetni zadevi pomembno pravno vprašanje ne samo, ali so bili v času izreka ukrepa pridržanja izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep, ampak je relevantno pravno vprašanje tudi, ali so (tudi) v času presoje sodišča (še vedno) izpolnjeni pogoji za pridržanje.

20Kar zadeva izpolnjevanje pogojev iz prve in druge alineje 1. (in 2. odstavka) 84. člena ZMZ-1 za pridržanje v času izdaje izpodbijanega akta, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ravnala prav, ko je obravnavala okoliščine za pridržanje individualno in je v ta namen ravnala pravilno, ko je pred izrekom pridržanja tožnika tudi zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi lahko pridržanje ocenjevala tudi z vidika nujnosti oziroma sorazmernosti. To procesno dejanje je potekalo tako, da je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in je dobil možnost, da se brani; dobil je tudi vprašanje, če razume, zakaj mu je odvzeta prostost. Zato sodišče ne vidi dejanske podlage v podatkih v spisu, da bi bil ugovor tožnika glede pravice do izjave utemeljen niti ni tožnik konkretiziral, česa iz objektivnih razlogov ni mogel povedati oziroma o čem se ni mogel braniti ob seznanitvi z razlogi za pridržanje.¹⁷

21Iz izreka izpodbijanega akta je razvidno, da je tožena stranka ukrep predvidela tako, da bo trajal čim krajši čas in le tako dolgo, dokler veljajo razlogi.¹⁸ Ob tem sodišče tudi ugotavlja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil postopek z zaslišanjem prosilca v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito predviden ustrezno hitro po tem, ko mu je bil izrečen ukrep pridržanja, saj je osebni razgovor predviden za dne 16. 7. 2020. Zaradi nujnosti čim hitrejšega odločanja v zadevah, ko je prosilec pridržan, mora tožena stranka osebni razgovor s prosilcem oziroma tožnikom opraviti prioritetno glede na ostale primere, kjer ne gre za pridržanje, vendar pa tožnik temu vidiku spora niti ne oporeka.

22Glede razloga oziroma pravne podlage za pridržanje iz prve alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1¹⁹sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve sklepa mogoče zaključiti, da se tožena stranka ob izdaji izpodbijanega akta ni oprla izključno na argument, da tožnik v postopku ni predložil listine, ki bi ustrezala določilu 1. odstavka 97. člena ZTuj-2 (v zvezi z 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1),²⁰ kar bi sicer bilo narobe. Ob tem mora sodišče vendarle ponovno opozoriti, zakaj je zakonodajalec moral uporabiti pojmovno zvezo “smiselna“ uporaba ZTuj-2.

23Če je oseba resnično preganjana v izvorni državi, potem skoraj nikoli ni mogoče pričakovati, da bi taka oseba lahko zapustila izvorno državo na legalen način, pri čemer mora predhodno pridobiti tudi vizo za državo članico EU; v nekaterih nevarnih državah potovalnih dokumentov sploh ne izdajajo oziroma begunci prihajajo iz odročnih predelov, kjer nimajo osebnih dokumentov; v drugih primerih se lahko dogaja, da organizatorji nezakonitih prehodov poberejo osebne dokumente tistim, ki jih imajo; nekateri pa te dokumente tudi sami odvržejo, vendar ne vsi iz razloga, da bi se v državi članici EU, kjer zaprosijo za mednarodno zaščito, predstavljali pod lažnim imenom in z lažnim državljanstvom. Zaradi teh, primeroma navedenih in drugih specifičnih razlogov, ki se nanašajo na tiste tujce, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito, je zakonodajalec v 4. odstavku 34. člena ZMZ-1 moral predpisati, da se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca glede izkazovanja istovetnosti zgolj “smiselno“ uporabljajo določbe ZTuj-2, ne pa da se določbe ZTuj-2 uporabljajo brez upoštevanja teh specifičnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Brez “smiselne“ uporabe določila 97. člena ZTuj-2 ni mogoče pravilno implementirati pravil EU o pridržanju, kjer je ta ukrep v pravu EU predviden le kot skrajni ukrep, ki se izreka v izjemnih okoliščinah in je strogo omejen, kot bo razvidno iz nadaljevanja te sodbe, in se izreka samo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.²¹

24Tožena stranka je sicer v izpodbijanem aktu ugotovila in izpostavila, da tožnik listine, ki jo zahteva 92. člen ZTuj-2, ni predložil. Vendar je brez dvoma mogoče njeno argumentacijo v izpodbijanem aktu razumeti tudi na pravilen način, in sicer, da je tožena stranka s tem ugotovila samo to, da istovetnost ni “nesporno“ ugotovljena,²² kar pa še ne pomeni, da obstaja “očiten dvom“ v istovetnost prosilca, kot to zahteva določilo 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZTuj-2. Da je obrazložitev tožene stranke mogoče razumeti na pravilen način, izhaja iz tretjega odstavka na strani 3 izpodbijanega akta, kjer tožena stranka začne utemeljevati dvom v istovetnost tožnikove identitete brez sklicevanja na določbo 97. člena ZTuj-2.

25Po stališčih Sodišča EU mora biti namreč ukrep pridržanja “strogo omejen“ celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda,²³ in da mora biti tak ukrep izrečen v “izjemnih okoliščinah“²⁴, če je to “nujno, razumno in sorazmerno“²⁵ in da gre za “skrajno sredstvo“.²⁶ Dvom v tožnikovo identiteto je tožena stranka ugotovila - poleg tega, da v tej zvezi omenja v 97. člen ZTuj-2 - tudi iz razloga, ker je ob podaji prošnje dne 22. 5. 2020 povedal, da bo poskusil pridobiti dokumente, pa jih ni v času od 22. 5. 2020 do 3. 6. 2020, ko je bil še na prostosti in jih tudi ni predložil na glavni obravnavi dne 15. 6. 2020, pri čemer na glavni obravnavi ni navedel, da ima zaradi dejstva, da je pridržan v Centru za tujce objektivne ovire v komunikaciji z domačimi v Alžiriji in da zaradi teh omejitev ne more pridobiti rojstnega lista iz Alžiriji. V zadevi ni sporno, da ima tožnik tam starše, brate in sestre. Tožena stranka ima namreč prav, ko iz njene obrazložitve izhaja, da je za uporabo pogoja pridržanja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pomembno, ali je tožnik izpolnil svojo sodelovalno dolžnost pri ugotavljanju njegove identitete.²⁷ Tožnik svoje sodelovalne obveznosti v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete ni izpolnil, čeprav za to ni imel objektivnih ovir niti ni tega storil do zaslišanja na glavni obravnavi.

26Nadalje se je tožena stranka pri utemeljevanju dvoma v identiteto tožnika oprla na kontradiktornost, ker je na policijski postaji izjavil, da je potni list odvrgel v Turčiji,²⁸ v prošnji pa je navedel, da je potni list in osebno izkaznico izgubil v Turčiji, kar je potrdil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Sodišče dopušča možnost, da je tožnik že policistom povedal, da je dokumenta izgubil, ne da ju je odvrgel, kot je pojasnil na zaslišanju na glavni obravnavi, ker je slednja informacija na listini z dne 5. 5. 2020 napisana na posebnem mestu in ne tam, kjer je povzeta izjava tožnika. Vendar pa je tožnik, kot je sam povedal na zaslišanju na glavni obravnavi, potoval legalno v Turčijo. Zato so možnosti, da bi osebne dokumente izgubil, manjše, kot če bi potoval nezakonito, ker v slednjih primerih organizatorji velikokrat poberejo prebežnikom osebne dokumente. Sodišče ocenjuje, da je bil tožnik glede tega zelo neprepričljiv in zato neverodostojen v pojasnilu, da je dokumente izgubil. Tega pojasnila ni konkretiziral, in sicer, v kakšnih okoliščinah je izgubil dokumente. Sodišče meni, da je bolj verjetno, da jih je namenoma odvrgel, da bi skril svojo identiteto oziroma izvorno državo, pri čemer pa je njegovo pojasnilo o razlogih, zaradi katerih je zapustil Alžirijo, šibko z vidika pogojev za status begunca in subsidiarne zaščite. Ta element v primerih, ko prosilec trdi, da je izgubil osebne dokumente na poti v Evropo, namreč ni neznatnega pomena.

27Poleg tega je sodišče ob tem upoštevalo tudi, da je bil tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi zelo neprepričljiv, ko je navedel, da bo rojstni list poskusil pridobiti iz Alžirije. Že ob prošnji dne 22. 5. 2020 je povedal, da bo poskušal dobiti rojstni iz Alžirije, na razgovoru dne 3. 6. 2020 ob seznanitvi z ukrepom je povedal, da bo staršem rekel, naj ga pošljejo sorodnikom v Francijo. Zakaj bi ta dokument starši pošiljali v Francijo in ne neposredno v Azilni dom v D., tožnik ni znal pojasniti na zaslišanju na glavni obravnavi. Ob podaji prošnje ni bilo zabeleženo, da ima tožnik sorodnike v Franciji, kar je morda pomanjkljivost vodenja postopka in ne tožnikove šibke verodostojnosti.

28To samo po sebi sicer še ne dosega dokaznega standarda „očitnega dvoma“ (iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), zaradi katerega bi bilo treba tožnikovo identiteto nujno preveriti v okoliščinah, ko je tožniku odvzeta prostost. Vendar pa po drugi strani tudi ne drži tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep neobrazložen glede dvoma v identiteto in zato nezakonit.

29Vendar pa pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (ki odgovarja določilu člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu) v zvezi s tožnikovo begosumnostjo ter nujnostjo, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Ta dva pogoja se v konkretnem primeru namreč močno medsebojno dopolnjujeta in ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno. Sodišče EU v tej zadevi govori o „sklopu pogojev, ki so navedeni v členih 8 in 9. Direktive o sprejemu“²⁹ in jih tudi v sodbi v zadevi K, ko interpretira določbi člena 8(3)(a) in (b) Direktive o sprejemu, obravnava medsebojno povezano,³⁰ četudi sta formalno-pravno to samostojna razloga za pridržanje.³¹ Dvom v identiteto tožnika namreč postane očiten, ko se ta razlog poveže z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

30Določba druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot razlog pridržanja opredeljuje naslednje: /.../ da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa, ne bi bilo mogoče pridobiti, in „obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.“ Ta določba ima namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu, ki pa ta razlog opredeljuje na naslednji način: /.../ da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, „zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil.“

31Slovenski zakonodajalec je torej pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati „nevarnost pobega“, prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega „utemeljena“, dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da „nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče „utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.“ S tem je slovenski zakonodajalec skušal slediti določbi drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu, ki pravi, da se „razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.“ Ti razlogi so v določilu prvega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu po stališču Sodišča EU „izčrpno“ našteti, vsak od njih ustreza določeni potrebi in je samostojen.³² To pomeni, da zakonodajalec države članice ne sme določiti še kakšnega drugega razloga za pridržanje ali razloga za pridržanje, ki je urejen v Direktivi o sprejemu, predrugačiti; morajo pa biti ti razlogi opredeljeni v nacionalni zakonodaji. Kaj in kako morajo biti določeni vidiki razlogov za pridržanje ter pravila (dodatno) opredeljeni v nacionalni zakonodaji, upoštevajoč polje proste presoje, izhaja iz odstavkov 43-45 v sodbi v zadevi K..

32V okoliščinah očitne begosumnosti konkretnega tožnika po oceni sodišča opisani prenos relevantnih pravil iz prava EU v notranji pravni red ne vzbuja dvoma o tem, ali je določba o razlogu za pridržanje iz druge alineje v povezavi z razlogom iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 dovolj kakovostna z vidika pravne varnosti v zvezi z varstvom osebne svobode. Begosumnost tožnika v konkretnem primeru povezavi z že ugotovljenimi spornimi okoliščinami glede zatrjevanja in ugotavljanje njegove identitete je namreč do tolikšne mere izkazana, da se v tem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), vprašanje skladnosti določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s pravom EU (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) sodišču ni postavilo v takšni meri, da bi tožbi ugodilo zaradi sistemskega problema slabe kakovosti pravne regulacije iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.³³ Očitna begosumnost tožnika se namreč kaže v naslednjem:

33Tožnik je formalno podal prošnjo za mednarodno zaščito 22. 5. 2020. Pred podajo prošnje je bil ob prisotnosti in tolmačenju obveščen o tem, da če bo begosumen, mu bo odvzeta prostost. Obveščen je bil o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma,³⁴ s čimer je bila odpravljena slabost v izvedbi konkretnega postopka glede na to, da je na drugi strani prošnje za mednarodno zaščito navedeno, da je tožnik odgovoril, da ni dobil brošure o informiranju prosilcev za mednarodno zaščito o njegovih pravicah in dolžnostih. Poleg tega se je na zaslišanju na glavni obravnavi izkazalo, da je tožnik bil prisoten, ko so mu (skupaj z drugimi prosilci) predvajali film v arabskem jeziku o njegovih pravicah in dolžnostih v Azilnem domu. Kljub temu je tožnik že 10 dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito kot „turist“, kot je sam povedal na zaslišanju na glavni obravnavi, zapustil Azilni dom v skupini še z dvema prosilcema in z avtobusom odšel proti italijanski meji. Tožnik o tem ni obvestil nikogar v Azilnem domu, kar ne kaže na to, da tja ni odšel samo začasno oziroma zgolj na ogled mesta G. Iz odgovorov na vprašanje sodišča izhaja, da niso šli čez uradni mejni prehod, ampak so mejo prečkali na nekem mostu, kjer ni bilo kontrole. Tožnik se je na zaslišanju branil, da ni vedel, da ne sme prečkati meje, mislil je, da z izkaznico prosilca za azil lahko potuje čez države EU; po drugi strani pa je tožnik pred tem zaključnim delom zaslišanja na glavni obravnavi povedal, da je Grčijo zapustil, ko je dal prstne odtise in ni dobil nobenega potrdila in je pojasnil, da je imel tam veliko prijateljev, ki so imeli določene izkušnje s postopki v Grčiji, ki jih je tudi dokaj prepričljivo opisal na zaslišanju. Iz dopisa grškega organa z dne 5. 6. 2020 izhaja, da je šlo za „formalno“ prošnjo za azil (št. GR1ATH20191205417640). Sodišče dvomi, da je bil tožnik z razliko od situacije v Grčiji do tolikšne mere neobveščen v Sloveniji, da je odšel v Italijo samo na kratek obisk in da bi se do osebnega razgovora oziroma v roku 3 dni, ko je samovoljno zapustil Azilni dom, vrnil, če ga ne bi prijeli policisti v Italiji. Ko je tožnik na obravnavi govoril o tem, da so si samo želeli ogledati G., ni omenil, da so šli tudi ven iz mesta glede na to, da iz kopije zaznamka italijanske policije, ki je spisu, z dne 3. 6. 2020, izhaja, da so tožnika policisti prijeli, ko je z drugima tujcema hodil po cesti H. v kraju I. kar pa je približno 9 kilometrov iz G. v smeri proti J. Druga stran kopije tega zaznamka v italijanščini je uradni zaznamek slovenske policije z dne 3. 6. 2020 (policijske uprave F.), ki tudi izkazuje, da je bil tožnik prijet v kraju I. v Italiji in ne v sami G. Vse te okoliščine skupaj nedvomno kažejo, da je za ukrep pridržanja potrebna begosumnost izkazana oziroma je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik pobegnil, če ne bi bil pridržan.

34Drži tudi ugotovitev tožene stranke v njeni dokazni oceni, da je v prošnji poleg stvari, ki nimajo zveze z mednarodno zaščito, navrgel tudi, da naj bi bil preganjan, ker je bil kristjan in je hodil v cerkev. Ko je dobil vprašanje, naj podrobneje opiše napad, je bil zelo kratek v pojasnilu. Gre za elemente v zvezi z mednarodno zaščito, ki bi jih bilo treba razčistiti natančneje. Upravno sodišče je v zvezi s to podlago za pridržanje že zavzelo stališče, da zakonski pogoj za pridržanje iz druge alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak samo, če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih “ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“.³⁵ Razumljivo je, kadar se ta razlog povezuje z utemeljeno begosumnostjo, kot velja v konkretnem primeru, potem je pridržanje lahko nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, saj le-teh ni mogoče ugotavljati brez tožnika.

35Vse te okoliščine skupaj v zvezi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izkazujejo, da je nujno, da je tožena stranka tožniku izrekla ukrep pridržanja, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, ker z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči legitimnega cilja (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah).³⁶ V okviru načela sorazmernosti morajo namreč države članice EU upoštevati, da je v skladu s členom 13(1) Direktiv o sprejemu „obveznost prosilcev za mednarodno zaščito sodelovanje s pristojnimi organi, zlasti da se ugotovijo njihova identiteta, njihovo državljanstvo ter razlogi, ki upravičujejo njihovo prošnjo, kar pomeni, da je treba predložiti, kadar je mogoče, zahtevana dokazila in, po potrebi, zahtevana pojasnila in informacije.“

36Tožnik tega ni storil v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete, čeprav za to ni imel objektivnih ovir oziroma tehtnega opravičila niti ni tega storil do zaslišanja na glavni obravnavi. Njegovo nesodelovanje v postopku pa se kaže tudi v samovoljni zapustitvi Azilnega doma, pri čemer iz okoliščin tega dogodka ni razvidno oziroma tožnik ni uspel izkazati, da je šlo zgolj za njegovo nevednost in kratek obisk sosednje države. Tožnik lahko priskrbi dokaze o svoji identiteti v nadaljevanju postopka mednarodne zaščite in s tem sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kakšen drug dokaz, da ni imel namena zapustiti Slovenije in se ne udeleževati postopka za mednarodno zaščito v Sloveniji, s čimer bo prispeval k morebitni odpravi izrečenega ukrepa, ki lahko traja samo toliko časa, dokler so podani za to razlogi. To pomeni, da tožnik nima prav, ko v tožbi navaja, in kakor je to izpostavil pooblaščenec tudi na glavni obravnavi, da tožena stranka ne more prisiliti tožnika k sodelovanju v postopku z aktom pridržanja, če tožnik sodelovanja ne sprejema, kot da gre za njegove zakonske obveznosti v postopku mednarodne zaščite.

37V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti pa spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. Ob tem sodišče ponovno, kot že tolikokrat poprej, pripominja, da slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.³⁷ Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno. Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju.

38Edina alternativa pridržanju v Centru za tujce, ki pomeni, odvzem osebne svobode (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), je po ZMZ-1 zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep glede na okoliščine izvrševanja tega ukrepa in v uvodu te sodbe obrazloženo sodno prakso ESČP še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. To je sistemska pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posamičnem primeru, vendar pa to ne velja v danih okoliščinah primera. Zaradi očitne begosumnosti tožnika v tem primeru bi bil po mnenju sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju), pri čemer se je tudi tožena stranka opredelila, da ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit.

39Ker sodišče v Upravnem sporu podaja razlago in uporablja pravo v posamičnem primeru in ne na splošno in ker lahko v tem primeru zagotovi učinkovito uporabo prava EU v povezavi z ZMZ-1, ne da bi nesorazmerno poseglo v pravico tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik s svojimi ravnanji „nesodelovanja“ ne samo pomembno prispeval, ampak je sam v celoti povzročil (tako z vidika prve kot tudi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), da je podvržen ukrepu pridržanja, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZMZ-1).

40Sodišče ni posebej v izreku odločalo še o zahtevku za povrnitev stroškov postopka saj imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1, pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki na upravnem in vrhovnem sodišču po posebnem postopku, ki je v praksi ustaljen in svetovalcem za begunce poznan. V predmetni zadevi gre za postopek o odločitvi pridržanja prosilca za mednarodno zaščito po ZMZ-1. Merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1) v podzakonskem aktu, ki tudi ureja postopek in pristojnost za odločanje na prvi stopnji ter pravna sredstvo v sodnem postopku. Po teh pravilih pa Upravno sodišče ne odloča o stroških postopka na prvi stopnji (upravnega) odločanja, ampak šele v morebitnem upravnem sporu zoper akt, ki ga izda pristojni organ v upravnem postopku.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

41Sodišče lahko v zadevi, kot je obravnavana, izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Sodba pa v tej zadevi postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam glede na to, da pritožba ni dovoljena (1. odstavek 73. člena ZUS-1 ter 84. člen ZMZ-1). Odločitev o začasni odredbi stranki prejmeta istočasno z (raz)sodbo o zakonitosti izpodbijanega akta. Sodišče mora v treh delovnih dneh odločiti v tožbi, med tem ko je rok za odločanje o začasni odredbi 7 dni. Sodišče se je v tem primeru lahko držalo zakonsko postavljenih rokov za odločanje, zato v konkretni zadevi tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe niti ne more izkazati, da bi sodišče do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi lahko preprečilo nastanek kakršne koli težko popravljive škode z izdajo začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (5. odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001.
² Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003.
³ Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008.
⁴ Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001.
⁵ Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.
⁶ Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985.
⁷ Pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP je člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah; glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU.
⁸ Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, odst. 64.
⁹ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.
¹⁰ Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
¹¹ C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40.
¹² C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52.
¹³ Ti standardi so na primer opredeljeni v sodbi ESČP v zadevi Aden Ahmed v. Malta iz leta 2013.
¹⁴ Mutatis mutandis glej člen 9(5) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ter sodbo ESČP v zadevi Aziomov v. Russia, odst. 151-152.
¹⁵ C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 62, 64.
¹⁶ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 60; C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 32.
¹⁷ Zapisnik o seznanitvi prosilca z dne 3. 6. 2020.
¹⁸ Peti odstavek 84. člena ZMZ-1; člen 9(1) Direktive o sprejemu.
¹⁹ Po tem določilu lahko pristojni organ odredi ukrep omejitve gibanja oziroma osebne svobode na Center za tujce, da se v primeru obstoja “očitnega dvoma“ preveri, ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.
²⁰ Po določilu 4. odstavka 34. člena ZTuj-2 se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca “smiselno“ uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji, to pa je ZTuj-2.
²¹ Člen 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
²² Prvi in drugi odstavek na strani 3 izpodbijanega sklepa.
²³ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41), kjer je šlo za odvzem prostosti na isti podlagi, kot v tem upravnem sporu.
²⁴ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52.
²⁵ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.
²⁶ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.
²⁷ Ibid. odst. 38, 42; mutatis mutandis: C-146/PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, 4. točka izreka odločbe.
²⁸ Podpisana izjava o nedovoljenem prehodu državne meje z dne 5. 5. 2020, dana ob prisotnosti tolmača.
²⁹ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 51-52. V zadevi Mahdi, kjer je šlo sicer za uporabo drugega sekundarnega pravnega vira EU v zvezi s pogoji za pridržanje, je Sodišče EU odločilo, da to, da zadevni državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo še ne more upravičevati podaljšanja pridržanja iz člena 15(6) Direktive o vračanju 2008/115/ES.“ Iz te sodbe Sodišča EU tudi izhaja, da lahko pristojni organ okoliščino, da oseba nima osebnih dokumentov, upošteva skupaj z okoliščino, da je oseba begosumna v smislu člena 15(1)(a) Direktive o vračanju 2008/115/ES (C-145/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 72-74, točka 3 izreka odločbe).
³⁰ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 39.
³¹ Ibid. odst. 42.
³² Ibid. odst. 42.
³³ V zadevi K je namreč Sodišče EU presojalo abstraktno pravno vprašanje, ali je člen 8(3), prvi odstavek, (a) in (b) Direktive o sprejemu skladen s členom 6 Listine EU o temeljnih pravicah in je razsodilo, da je skladen s primarnim pravom (glej odstavka 49 in 53 ter izrek sodne odločbe), pri čemer je v že omenjenih odstavkih 43-45 opredelilo, kaj morajo države članice urediti v nacionalni zakonodaji. Direktiva o sprejemu ne vsebuje določbe, kot je določba člena 2(n) Uredbe EU 604/2013, po kateri morajo biti objektivni kriteriji begosumnosti določeni v zakonu, poleg tega je pogoj znatne begosumnosti po Uredbi EU 604/2013 drugače umeščen v sistem možnih razlogov za pridržanje, in sicer je to popolnoma samostojen in edini razlog za pridržanje, med tem ko je po Direktivi o sprejemu ta razlog postavljen kot dopolnjujoč razlog določitvi elementov za mednarodno zaščito, ki jih drugače ne bi bilo mogoče pridobiti, kot s pridržanjem iz člena 8(3)(b) Direktiva o sprejemu, poleg tega pa so v Direktivi o sprejemu še štirje drugi razlogi za pridržanje. Zaradi tega in ker je Upravno sodišče v tej konkretni zadevi ugotovilo, da ni dvoma, da je tudi v času sodne presoje v tem upravnem sporu utemeljeno sklepati, da bi tožnik pobegnil, če ne bi bil pridržan, sodišče v tem upravnem sporu ni vleklo vzporednic z sodno presojo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 882/2018-14 z dne 24. 4. 2018, kjer pa tožena stranka niti ni ugotovila nobenih elementov begosumnosti pri tožniku.
³⁴ Stran 5 in 6 prošnje za mednarodno zaščito z dne 22. 5. 2020.
³⁵ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 882/2018-14, 25. 4. 2018, odst. 27.
³⁶ Na načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti so države članice EU posebej opozorjene v sodbi Sodišča EU v zadevi: C-18/16, K, 14. 9. 2017, odst. 34, 37.
³⁷ Direktiva o sprejemu ima namreč posebno določbo (čelna 8(4)) po katerem, „države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“