VSC Sodba in sklep I Cpg 108/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo pobotni ugovor tožene stranke in ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 2.745,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje do plačila (točka I. izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.918,30 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila dogovorjeno storitev donegovanja vina po ″čips″ metodi, ki jo je zaračunala z vtoževanim računom, ki ga tožena stranka ni nikoli zavrnila. Ker tožena stranka naročene storitve ni plačala, je tožbenemu zahtevku ugodilo in kot materialno pravno podlago navedlo Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 928, ki je v času, ko je tožeča stranka opravila storitev veljala med pravdnima strankama, in določbo 619. člena OZ, ki ureja podjemno pogodbo.

2Pobotni ugovor tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi litispendence, ker je tožena stranka v drugem postopku in sicer v zadevi I Pg 173/2018, ki se je začel pred obravnavanim sporom, uveljavljala v pobot isto terjatev kot v tej zadevi.

3Tožena stranka po pooblaščencu odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno razsojo sodišču prve stopnje ter naloži tožeči stranki v plačilo pritožbene stroške. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru tožena stranka navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi pobotni ugovor v drugi zadevi, to je v zadevi I Pg 173/2018 še obstajal oziroma bil predmet obravnave na dan razsoje 8. 7. 2020. Navaja, da je 7. 6. 2019 pobotni ugovor v navedeni zadevi tožena stranka umaknila za znesek 3.163,12 EUR, od dne umika pobotnega ugovora pa da litispendenca ni bila več ovira za presojo pobotnega ugovora v obravnavani zadevi. Litispendenca zato ni obstajala in je bil ugovor pobotanja neutemeljeno zavržen. Opozarja, da je bil predmetni pobotni ugovor v obravnavani zadevi tudi v pretežni meri umaknjen na naroku 19. 2. 2020. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa sodišče umika ni upoštevalo, saj je ugotovilo litispendenco za znesek 45.879,34 EUR. Sodišče ni upoštevalo stanja na dan odločanja. Ker toženi stranki na naroku 19. 2. 2020 ni dopustilo vložiti vloge glede okoliščin in dokazov, ki so nastali po vložitvi obeh dopustnih vlog v sporu majhne vrednosti, je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP. Odločitev o litispendenci je zato zmotna. Sodišče prve stopnje je z zavrženjem pobotnega ugovora zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da sodišče ni dovolilo toženi stranki vložiti vloge, zlasti dokazov glede sklenjene izvensodne poravnave z dne 14. 3. 2019, s katero sta pravdni stranki na novo uredili medsebojno razmerje, ki je bistveno tudi za obravnavano zadevo, saj da je tožeča stranka dobila poplačano vse in nima do tožene stranke več nobenih zahtevkov. Nadalje navaja, da je tožena stranka šele v marcu 2019 lahko prvič poskusila vino, ki naj bi bilo po zatrjevanju tožeče stranke oplemeniteno in imela šele tedaj možnost ugovarjati, da vino ni bilo dodatno donegovano. Tudi sicer tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena dodatna obdelava vina z metodo ″čips″ in zatrjuje zmotno uporabo določbe 626. člena OZ, ker da sodišče ni ugotovilo, da je bilo delo izvršeno ali izročeno toženi stranki, da ni ugotovilo, da bi imelo vino nove lastnosti. Poleg tega navaja, da je sodišče mimo navedb in dokazov samo zmotno sklepalo, da je z vinom vse v redu in da ima dogovorjene lastnosti, kar pa ne drži. Šlo naj bi za informativni dokaz, ker da so priče potrdile stanje, ki je nastalo po 14. 3. 2020, ko je bilo vino prevzeto po sklenjeni izvensodni poravnavi, česar pa tožeča stranka glede na določbe, ki veljajo v sporu majhne vrednosti niti ni mogla pravočasno zatrjevati. Tožena stranka je pritožbi priložila listine, ki naj bi jih želela vložiti v spis že na naroku 19. 2. 2020, in sicer vlogo z dne 7. 6. 2019 v zadevi I Pg 173/2018 in listine z dne 14. 3. 2019.

4Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, kot neutemeljene, v pretežni meri pa kot nedopustne. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba izdana v takem postopku se sme izpodbijati le zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zato pritožbeno sodišče ni smelo obravnavati.

7Kot je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje na naroku dne 19. 2. 2020 in kot to pravilno v odgovoru na tožbo navaja tudi tožeča stranka, smeta pravdni stranki v sporu majhne vrednosti navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog (glej 451. – 453. člen ZPP). V teh postopkih namreč velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi. Povedano bolj nazorno: položaj, ki v sporu majhne vrednosti nastane po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog je podoben kot položaj, ki nastane v rednem postopku z zaključkom glavne obravnave¹. Tožena stranka na naroku za glavno obravnavo tako ne more in ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vključno z dejstvi in dokazi nastalimi po izteku roka za vložitev pripravljalnih vlog. Navedbe in dokazi, ki jih je tožena stranka zatrjevala oziroma poskušala navajati na naroku 19. 2. 2020 z vložitvijo pripravljalne vloge in jih podaja tudi v pritožbi skupaj s priloženimi dokazi so zato prepozne in pravno neupoštevne. Navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka zatrjevala oziroma predlagala na naroku, sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo. V posledici ureditve kot je navedena zgoraj so nepomembne in za odločitev o pritožbi nerelevantne navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče neupravičeno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, ker naj bi ta v zadevi I Pg 173/2018 z dne 7. 6. 2019 delno umaknila pobotni ugovor in delno umaknila pobotni ugovor tudi v tej zadevi, na naroku 19. 2. 2020. Prav tako so brez pomena pritožbene navedbe, da ji sodišče ni dopustilo na naroku 19. 2. 2020 vložiti vloge glede dejstva in okoliščin nastalih po vložitvi obeh vlog dopuščenih v sporu majhne vrednosti in da naj bi pravdni stranki v izvensodni poravnavi sklenjeni 14. 3. 2019 domnevno dogovorili novacijo skladno s kateto naj bi prenehala terjatev, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v tem postopku. V zvezi s tem podane pritožbene navedbe so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337/I ZPP).

8Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku I Pg 173/2018, ki se je začel pred obravnavanim sporom, uveljavljala v pobot isto terjatev, kot v tej zadevi, je sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 189. člena ZPP utemeljeno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke. Da bi bilo o terjatvi tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot v obeh postopkih kakorkoli že pravnomočno odločeno, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila. Pritožbeno sodišče pa ne more soglašati s stališčem pritožnice, da glede umika obrambnega sredstva sodišče ni dolžno storiti ničesar in tudi ne izdati sklepa o umiku oziroma ustavitvi postopka. Res gre pri pobotnem ugovoru za obrambno sredstvo, ki pa ima obliko zahtevka, saj tožena stranka z njim uveljavlja svojo terjatev enako kot tožeča stranka. Je pa to vsekakor vedno pogojen ugovor, saj je odvisen od usode vtoževane terjatve².

9V pritožbi podane navedbe glede sklenitve izvensodne poravnave z dne 14. 3. 2019, s katero naj bi pravdni stranki na novo uredili medsebojno razmerje in po kateri naj tožeča stranka dobila plačano vse za kar se je dogovorila s toženo stranko in posledično naj ne bi imela drugih zahtevkov do tožene stranke, so v tem postopku v sporu majhne vrednosti pritožbena novota in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožena stranka kot je bilo navedeno že zgoraj, teh trditev ni pravočasno podala v postopku na prvi stopnji. Poleg tega pa pritožbeno sodišče pripominja, da tudi vsebina listin, ki jih prilaga, ne potrjuje utemeljenosti njenih pritožbenih trditev.

10Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da je bila storitev opravljena, temeljilo na informativnem dokazu, ker da trditev o tem, da je bila storitev opravljena, tožeča stranka ni podala. Vse navedeno ne drži. Tožeča stranka je vseskozi zatrjevala, da je storitev do negovanja po dogovorjeni ″čips″ metodi opravila, da je to zaračunala, da je račun tožena stranka prejela in tega ni zavrnila, da je bila tožena stranka večkrat pozvana, da vino prevzame, pri čemer bi ga lahko tudi preizkusila, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje pa je iz izvedenega dokaznega postopka in sicer ne samo iz izpovedb prič, da je bilo vino nato izvoženo na Kitajsko in da reklamacij ni bilo, temveč tudi iz listinskih dokazov zaključilo, da je bila storitev donegovanja po ″čips″ metodi pravilno izvedena in da ugovori tožene stranke glede kvalitete opravljene storitve niso utemeljeni. Tožeča stranka je, kot izhaja iz spisovnega gradiva, že v vlogi z dne 28. 11. 2018 izrecno predlagala, da se zaslišita priči V. in K. tako v zvezi z vsebino sklenjenega dogovora o donegovanju (četrti odstavek V. točke navedene vloge), kot tudi v zvezi s tem, da je bila navedena storitve izvršena (peti odstavek V. točke navedene vloge). Zato njune izpovedbe, ko sta potrdila obstoj dogovora ter opravo storitve, kar sta v nadaljevanju samoiniciativno podkrepila s pojasnilom, da je bilo to kasneje potrjeno s strani tožene stranke, ki je vino preizkusila in ga tudi prevzela ter izvozila na Kitajsko, ni mogoče opredeliti kot informativni dokaz, kot v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožena stranka.

11Ob dejanskih ugotovitvah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih je to sodišče v bistvenem povzelo že zgoraj je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

12Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od drugih postopkovnih kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi s členom 442 ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške ter tožeči stranki povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke v višini 279,99 EUR (sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife v višini 375 točk, povečano za 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, vse povečano za 22 % DDV, upoštevaje vrednost točke 0.60 EUR). Te stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni kot je tega postavila tožeča stranka v odgovoru na tožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

¹ Glej VSL sodba II Cp 2445/2018, VSL sodba II Cp 906/2020, VSL sodba I Cp 421/2019 (vse že v spisu).
² Tako tudi v članku Tadeje Zima Jenul, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, stran 117, na katerega se sklicuje tožena stranka.