VSRS Sklep I Up 150/2020

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v skladu s četrtim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovi vlogi, prejeti 6. 7. 2020 in 8. 7. 2020, ker ta niti po pozivu sodišča ni pojasnil, ali naj se navedeni vlogi obravnavata kot pritožba.

2Tožnik v pritožbi predlaga pregled spisa z dne 10. 10. 2019 in navaja, da še do danes ni prejel sodne odločbe. Je odvetnik in ima opravljen državni pravosodni izpit. Predlaga, da mu sodišče prizna vtoževani znesek.

3Pritožba ni dovoljena.

4V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko dejanja v postopku s pritožbo opravlja stranka samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. V skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZPP (po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se njegove določbe primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1) sme dejanja v postopku opravljati tudi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če imata opravljen pravniški državni izpit.

5V obravnavanem primeru je pritožbo vložil tožnik sam in v njej zatrjuje, da je odvetnik in da ima opravljen državni pravosodni izpit. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje z vlogo z dne 24. 8. 2019 kot dokaz teh navedb predložil listini v tujem jeziku in v tuji pisavi (A6 in A7). V skladu z 226. členom ZPP pa mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, na katero se stranka sklicuje, priložen overjen prevod. Glede na navedeno, ker sta priloženi listini v tujem jeziku in ni priložen njun overjen prevod, obstoj zgoraj zatrjevanih dejstev ni izkazan.

6Ne glede na zgoraj pojasnjeno, pa določa Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pod kakšnimi pogoji lahko tuj odvetnik opravlja odvetniški poklic oziroma zastopanje strank pred državnimi organi v Republiki Sloveniji. V 2. a členu ZOdv določa, da lahko tuj odvetnik, ki je v matični državi pridobil pravico do opravljanja odvetniškega poklica, opravlja ta poklic v Republiki Sloveniji pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Tako kot velja za domače odvetnike, da pridobijo pravico opravljati odvetniški poklic z vpisom v imenik odvetnikov (1. člen ZOdv), velja tudi za tuje odvetnike, da pridobijo pravico do opravljanja odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji z vpisom v imenik tujih odvetnikov. To izhaja med drugim iz drugega odstavka 30. člena ZOdv, ki določa, da se tuj odvetnik, ki ima v Republiki Sloveniji pravico opravljati poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države, izbriše iz imenika odvetnikov tudi, če v svoji matični državi nima več pravice opravljati odvetniškega poklica, ter iz drugega odstavka 31. člena istega zakona, ki določa, da je imenik odvetnikov sestavljen iz 1. imenika odvetnikov, državljanov Republike Slovenije, 2. imenika tujih odvetnikov, ki imajo v Republiki Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom "odvetnik" in 3. iz imenika tujih odvetnikov, ki imajo v Republiki Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države. Pogoji za vpis tujih odvetnikov v imenik tujih odvetnikov pa so določeni v poglavju III.A Opravljanje storitev in odvetniškega poklica tujih odvetnikov v Republiki Sloveniji. ZOdv posebej določa pogoje za odvetnike iz drugih držav, ki so članice Evropske unije, ter posebej za odvetnike iz drugih držav, ki niso članice Evropske unije. Pri slednjih zahteva tudi izpolnjen pogoj dejanske vzajemnosti. Za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, so tako določeni enaki pogoji kot za odvetnike v novem 34. a členu, z dodatnim pogojem dejanske vzajemnosti.

7Glede na pojasnjeno, tožnik torej ni izkazal obstoja predpostavk, ki jih določa ZOdv za zastopanje tujih odvetnikov pred sodišči v Republiki Sloveniji, zato Vrhovno sodišče ni moglo zaključiti, da je pritožbo vložil tožnik kot odvetnik.

8Kot že navedeno, lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.¹ Kot pojasnjeno zgoraj, pa tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit po Zakonu o pravniškem državnem izpitu.

9Ker torej tožnik sam ne izpolnjuje pogojev za vložitev pritožbe (četrti odstavek 86. člena ZPP), saj niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je Vrhovno sodišče zaključilo, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice ni imela.

10V skladu s 336. členom ZPP se v postopkih s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, zato Vrhovno sodišče tožnika ni pozivalo k dopolnitvi pritožbe, v kateri bi lahko tožnik izkazal sposobnost za vložitev pritožbe, ampak je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

11O zadevi je odločal sodnik posameznik na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ta določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

¹ Odločbe Vrhovnega sodišča I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in druge.