VSC Sodba Cp 51/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v zavrnilnem delu v toliko, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki ob že prisojenem znesku plačati še 595,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2015 dalje do plačila,

- v stroškovnem delu pa tako, da se znesek 3.704,35 EUR nadomesti z zneskom 4.075,95 EUR.

II. Pritožbi, tožeče stranke v preostalem delu, tožene stranke pa v celoti, se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 327,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 8.567,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.555,00 EUR za čas od 4. 2. 2015 dalje do plačila in od zneska 12,78 EUR za čas od 8. 1. 2015 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v znesku 3.704,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za še zahtevanih 4.947,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.945,00 EUR od 4. 2. 2015 dalje do plačila in od zneska 2,25 EUR za čas od dne 8. 1. 2015 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata tožnik in toženka. Tožnik uvodoma kot pritožbeno sporno vrednost spornega predmeta označi 3.200,00 EUR, v zaključku pritožbe pa predlaga prisojo nadaljnjih 3.700,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Oba pritožnika uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnika predlagata spremembo oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnik se v odgovoru na toženkino pritožbo zavzema za zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5Toženka se v pritožbi zavzema za spremembo oziroma razveljavitev celotne sodbe. Ker bi to lahko pomenilo, da izpodbija tudi zavrnilni del sodbe, s katerim je v sporu uspela, velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da se obseg izpodbijanja pokriva s pritožbenim interesom pritožnice, torej da izpodbija zgolj prisodilni del sodbe (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6Glede na nejasno opredelitev v tožnikovi pritožbi, da izpodbija 3.200,00 EUR oziroma 3.700,00 EUR, je pritožbeno sodišče v dvomu štelo, da tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija glede zavrnjenih 3.700,00 EUR s pripadki.

7Toženka se v pritožbi sklicuje na navedbe, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na glavnih obravnavah. Zgolj sklicevanje na navedbe in navajanje, da gre za del pritožbenih navedb, ni dopustno. Pritožba je namreč samostojna vloga, namenjena samostojni fazi postopka, zaradi česar mora vsebovati tudi konkretno opredeljene razloge, na podlagi katerih naj pritožbeno sodišče preizkuša prvostopno sodbo (335. člen ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP).

8Toženka uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v obrazložitvi pritožbe ne utemeljuje. Zato je na tako posplošen pritožbeni očitek moč odgovoriti le, da ni podana kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Tožnik zatrjuje kršitev 2. in 7. člena ZPP iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago toženke z ugotovitvijo, da je tožnik k nastali nezgodi soprispeval s tem, ko ni hodil po levi strani stopnic ter se držal za ograjo. Ta očitek ni utemeljen, saj je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da je vzrok za nastalo škodo (med drugim) v ravnanju tožnika, ki bi lahko hodil po strani z ograjo in se je ustrezno oprijel.

10Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik utemeljuje s trditvijo, o neobrazloženosti prvostopnega zaključka sodišča o tožnikovem soprispevku. Meni, da bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj šteje, da bi držanje za ograjo preprečilo tožnikov padec. Očitana postopkovna kršitev je podana, kadar ima sodba takšne napake, zaradi katerih je objektivno ni mogoče preizkusiti. Ker ima izpodbijana sodba s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, jasne in razumljive razloge, s katerimi je moč polemizirati, je preizkus sodbe mogoč. Ta pritožbeni očitek zato ni utemeljen.

11Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja kritizirata obe pritožbi. Tožnik jim očita zmotnost iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstoji zgolj verjetnost, da pri hkratnem sestopanju po levi strani stopnic ter uporabi na tej strani stopnic nameščene ograje do padca ne bi prišlo. Trdi, da zgolj ugibanje, da bi tožnik lahko na tak način preprečil nezgodo, ne more predstavljati podlage za prisojo kakršnegakoli prispevka.

12Seveda ima pritožba prav, ko trdi, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da do padca ne bi prišlo, če bi tožnik za sestopanje po stopnicah uporabil njihov levi del in se pri tem držal za ograjo. Gotovo pa je, da je funkcija ograje tudi v tem, da nudi oporo pri sestopanju in na tak način zmanjšuje možnost izgube ravnotežja pri zdrsu na stopnicah ter posledični padec. Ker tožnik realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj za njeno zmanjšanje ni uporabil, ampak je sestopal po strani stopnic, na kateri ni bilo ograje, se za pravilnega izkaže prvostopni zaključek o tem, da do padca verjetno ne bi prišlo, v kolikor bi dano možnost za preprečitev padca uporabil, torej v kolikor bi se držal za ograjo.

13Toženka izpodbija pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sprva glede zavarovalnega kraja. Meni, da je kraj, za katerega velja zavarovanje, na naslovu ..., ki je bil določen v polici kot zavarovalni kraj. Trdi, da tožnik ni dokazal, da bi bila z zavarovalno pogodbo zavarovana hiša na naslovu ..., ker zavarovanec v času škodnega dogodka ni živel v hiši na tem naslovu, ker ta naslov ni bil predhodno naslov ... in ker tožnik svojih trditev ni podkrepil z verodostojnimi dokazi, tudi ne s predlogom za ogled hiš, pri katerem bi se lahko sodišče prepričalo, ali gre za stanovanjsko hišo, o kateri izhajajo podatki iz zavarovalne police. V kolikor hiša dejansko ni imela naslova, potem bi bili v zavarovalno polico vpisani podatki, ki takrat obstajajo glede nepremičnine (npr. parcelna številka, izmere, fotografije...) kot je to izpovedala priča M. A. Glede tega zavarovalnega zastopnika je tožnik neresnično trdil, da je sklepal zavarovanje in delal popravke na polici oziroma prostorov v tej. Poleg tega je zavarovanec v času veljave obravnavane zavarovalne police uveljavljal tudi drugo škodo, ki je nastala na lokaciji ..., ter prejel izplačilo. Zato meni, da je bilo zavarovanje nedvoumno sklenjeno za objekt na naslovu ...

14Z gornjimi pritožbenimi argumenti pritožba pravilnosti in popolnosti prvostopne ugotovitve, da je bila zavarovana hiša na naslovu ..., ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedbe zavarovanca ter zavarovalnih zastopnikov A. M. in M. Z., predvsem pa na podlagi opisa objekta v zavarovalni polici in fotografij, iz katerih izhaja, da opis objekta v zavarovalni polici lahko ustreza le objektu na naslovu ..., nikakor pa ne objektu na naslovu ...

15Nadalje toženka napada ugotovitve glede nastanka škodnega dogodka in vzroka tožnikovega padca. Meni, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do ključnih dokazov, saj je tožnik prirejal okoliščine dogodka, izpovedbe so si nasprotovale glede okoliščin dogodka in krajev, kjer so se posamezniki v času poškodovanja nahajali, v ambulantni kartoteki pa so bili narejeni popravki o kraju poškodovanja. Pri tem izpostavlja, da so bile stopnice povsem ustrezne, saj je bilo ugotovljeno zgolj minimalno odstopanje od gradbenega standarda, mokrota pa je imela na konkretni talni oblogi le manjši vpliv na nevarnost zdrsa.

16Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi izvedenega previsa stopnice ne ustrezajo zahtevam standarda DIN 18065, da je bila drsnost podlage na stopnišču zaradi mokrote povečana, da je zaradi padca vznak na stopnicah lahko prišlo do poškodb, ki jih je utrpel tožnik, da je zdravnica popravila zapis v ambulantnem kartonu zato, da je ustrezal tistemu, kar ji je tožnik kot njen pacient povedal o načinu padca ter da so priče, ki so bile navzoče ob škodnem dogodku, tožnikov padec v bistvenih delih skladno opisale, pritožba z gornjo lastno oceno posameznih izvedenih dokazov pravilnosti izpodbijanih ugotovitev ne more omajati.

17Obe pritožbi zatrjujeta še materialnopravno napačnost zaključkov glede odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Tožnik meni, da je za škodo v celoti odgovoren zavarovanec, toženka pa, da je v celoti odgovoren tožnik ter da zavarovancu ni moč očitati nobene odgovornosti.

18Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil zavarovanec toženke dolžan uporabiti vse primerne in znosne ukrepe za preprečitev nastanka škode. S tem, ko je opustil zagotovitev varne hoje po stopnicah, je ustvaril nevarnost za druge. Ker je tožniku zato med hojo po mokrih stopnicah spodrsnilo, je prvo sodišče pravilno zaključilo, da toženka odgovarja tožniku nastalo škodo, saj je bila tožniku škoda povzročena protipravno in krivdno (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

19Toženka nima prav, ko tožnikovemu načinu hoje pripisuje večji pomen od tistega, ki se je odrazil v prvostopni sodbi. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnik padel zato, ker je stopil na moker del stopnice, katere nastopna ploskev je bila preozka, katerega bi moral zavarovanec toženke očistiti. Padcu bi se tožnik lahko izognil s previdnejšim sestopanjem, pri katerem bi se držal za ograjo. V splošnem vzeto je sestopanje po stopnicah, s stanjem katerih se je tožnik seznanil že ob dostopu, brez da bi se držal za ograjo, nedvomno manj varno od takega načina sestopanja, pri katerem se pri sestopanju ograje ne oprime. Vendar je glede na pričakovano običajno skrbnost tožnika in kršeno skrbnost zavarovanca toženke (prvi odstavek 6. člena OZ) tožnikov prispevek v izpodbijani sodbi ustrezno ovrednoten (171. člen OZ).

20Glede na ugotovljene okoliščine dogodka je po presoji pritožbenega sodišča tako materialnopravno pravilen zaključek nižjega sodišča, da je tožnik sam prispeval 15% k nezgodi in z njo nastali škodi, zavarovanec toženke pa je odgovoren za 85% škode.

21Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

22Obseg tožniku nastale škode je razviden iz razlogov od osemindvajsete do triintridesete strani prvostopenjske sodbe. Na tem mestu je povzeti le, da gre za stanje po sesedenem (kompresijskem) zlomu zgornje ploskve telesa 1. ledvenega vretenca.

23Ugotovljeni obseg telesnih bolečin in neugodnosti ob starosti tožnika (ob škodnem dogodku 58 let, ob izdaji prvostopne sodbe pa 63 let), ko še vedno občasno trpi bolečine, utemeljuje odmero nadaljnjih 700,00 EUR.

24Glede na ugotovljeni obseg škode, ki je tožniku nastala v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu so pritožbene navedbe nekoliko pretirane. Odškodnina za ti dve obliki škode je materialnopravno pravilno odmerjena.

25Zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode (5.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 1.000,00 EUR za strah, 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) tako po spremembi pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek 11.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, nekaj manj kot 10 povprečnih neto plač (Uradni list RS, št. 82/2019¹). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Primerjava z drugimi podobnimi primeri pa tudi ne omogoča prisoje še višje oziroma nižje odškodnine. Zato prisoja oziroma zavrnitev nadaljnjega zneska s pritožbama ni utemeljeno zahtevana.

26Toženka trdi, da ni prišla v zamudo 4. 2. 2015, ker je bil za ugotovitev obstoja in zneska njene obveznosti potreben čas. S tako posplošeno trditvijo ugotovitve o dnevu zamude ne more izpodbiti. Glede na to, da je torej prišla v zamudo 4. 2. 2015, tožniku tudi od nadalje prisojenega zneska 700,00 EUR pripadajo zakonske zamudne obresti od 4. 2. 2015 dalje do plačila, saj je toženka tudi s plačilom tega zneska v zamudi od tega dne dalje (943. člen OZ).

27Toženka mora tako po spremembi sodbe tožniku plačati nadaljnjo odškodnino v znesku 595,00 EUR (= 85% od 700,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2015 dalje do plačila. Skupaj mora toženka plačati torej denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 9.162,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.150,00 EUR za čas od 4. 2. 2015 dalje do plačila in od zneska 12,78 EUR za čas od 8. 1. 2015 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnje zahtevanih 4.352,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.350,00 EUR za čas od 4. 2. 2015 dalje do plačila in od zneska 2,25 EUR za čas od dne 8. 1. 2015 dalje do plačila pa je bil pravilno zavrnjen.

28Kakšnih okoliščin, ki bi v predmetni zadevi zaradi odločitve o povrnitvi stroškov utemeljevale ovrednotenje uspeha v pravdi glede na uspeh po temelju in po višini zahtevka, kot to zahteva pritožnik, pritožba niti ne izpostavlja (drugi odstavek 154. člena ZPP). Utemeljeno pa tožnik navaja, da je v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku toženka upravičena do povrnitve potnih stroškov zgolj v višini 0,12 EUR za prevoženi kilometer, in sicer le za prihod na sodišče iz ... (2 x 57 km x 0,37 EUR), torej ko posamezna razdalja znaša več kot dva kilometra. Potrebni pravdni stroški toženke tako materialnopravno pravilno odmerjeni znašajo 758,90 (= 802,40 – 15,00² – 28,50³) EUR.

29Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Doseženi uspeh tožnika tako sedaj znaša 68% (uspel je z zneskom 9.162,78 EUR od zahtevanih 13.515,03 EUR), toženkin pa 32%. Tako je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 4.318,80 EUR (= 68% od prvostopno odmerjenih 6.351,18 EUR), toženka pa do 242,85 EUR (= 32% od materialnopravno pravilno odmerjenih 758,90 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku 4.075,95 EUR.

30Pritožbi tožnika je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Toženkino pritožbo in preostali del tožnikove pritožbe pa je bilo potrebno zavrniti, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ter sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

31Tožnik je upravičen še do povrnitve potrebnih pritožbenih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu. Toženka mora pritožbene stroške kriti sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP, prvi in drugi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

32Tožnikov pritožbeni uspeh znaša 16%, ker je uspel z zneskom 595,00 EUR od izpodbijanih 3.700,00 EUR. V takem deležu je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v zvezi s pritožbo. Ker pa toženka s pritožbo ni uspela, je tožnik upravičen do povrnitve celotnih potrebnih stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo.

33Potrebni stroški, nastali v zvezi s pritožbo, znašajo 47,19 EUR (= 16% od 294,92 EUR – odmera izhaja iz specificiranega stroškovnika v pritožbi; v spisu na listovni številki 242), v zvezi z odgovorom na pritožbo pa 279,99 EUR (odmera izhaja iz specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo; v spisu na listovni številki 257). Skupno je tako toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 327,18 (= 47,19 + 279,99) EUR. V kolikor tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006) .

¹ Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji je v mesecu oktobru 2019 znašala 1.122,40 EUR.
² Prvostopno sodišče je priznalo stroške v višini 15,00 EUR za šest prevozov s taksijem na relaciji od ... do P... v Celju, kar predstavlja relacijo krajšo od dveh kilometrov.
³ Znesek 28,50 EUR predstavlja razliko med prvostopno priznano kilometrino (2 x 57 km x 0,37 EUR) in materialnopravno pravilno odmerjeno kilometrino (2 x 57 km x 0,12 EUR).