VSL Sodba in sklep II Cp 1850/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede zneska 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2016 dalje in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zneska 15.969,30 EUR z obrestmi) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 45.969,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz točke I izreka sodbe. V točki II izreka je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 3.636,00 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo, da bi lahko odločilo o temelju zahtevka. Sodišče je odločilo, da ne bo zaslišalo prič A. A., B. B., C. C. in D. D., kar je obrazložilo z navedbo, da glede na pridobljene uradne podatke ZPKZ, iz katerih je razvidno število oseb v posamezni sobi, površina sob ter čas, ki ga je tožnik lahko prebil izven sobe, in izpovedb zaslišanih prič - pravosodnih policistov to naj ne bi bilo več potrebno. Ker je sodišče odločilo izključno na podlagi podatkov in dokazov, ki jih je ponudila tožena stranka, je prišlo do neenakega obravnavanja strank v postopku. Sodišče tudi ni zaslišalo priče E. E., matere tožnika. Prav tako ni opravilo ogleda na kraju samem, na podlagi katerega bi se sodišče samo prepričalo o razmerah v ZPKZ. Neupravičeno tudi ni vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. 68/2017, iz katerega bi bilo razvidno, v kakšnih popolnoma neustreznih pogojih je tožnik bival, prav tako bi bilo iz spisa razbrati odnos tožene stranke in njenih zaposlenih do pripornikov. Svoje odločitve o neizvedbi dokazov pa sploh ni pojasnilo. Tožnik ni zamolčal podatkov za vročanje, saj je celo vnaprej navedel naslov, na katerega se je nameraval preseliti, pri čemer pa mu zagotovo ni padlo na pamet, da se ga o vabilu ne bo obveščalo. Nesmiselno bi bilo, da bi sodišču navedel naslov v Franciji, saj je bil po cele dneve odsoten na gradbišču, prav tako je pričakoval, da bi mu o vabilih povedala mati. Delo v Franciji je tožnik potreboval za preživljanje svojih otrok in ne zaradi izmikanja sodišču. Število obravnav, na katere se tožnik ni zglasil, je pravzaprav izredno majhno. Šele na drugi razpisani narok pa je bil vabljen pravilno, pa še to z nadomestno vročitvijo. Tožnik je na predobravnavnem naroku povedal, da se namerava preseliti na J., poleg tega pa je podal soglasje za sojenje v nenavzočnosti, potem pa sta bila praktično razpisana le dva naroka, katerih se tožnik ni udeležil. Ne držijo navedbe sodišča v 7. točki obrazložitve, da je bil tožnik na glavno obravnavo dne 21.9.2015 povabljen na naslov, ki ga je sodišču posredoval na predobravnavnem naroku. Tam je jasno povedal, da se namerava v kratkem preseliti na naslov J., tako da je nesprejemljivo drugačno navajanje sodišča. M. je očitno naslov, ki je ostal kvečjemu v generalijah. Tožnik na narok dne 21.9.2015 ni bil pravilno vabljen, saj je imel 15 dni časa za dvig pošiljke. O naroku dne 17.11.2015 pa tožnik ni bil seznanjen, saj ga mati o tem ni obvestila. Sodišče je tako pravzaprav le zaradi enega naroka, na katerega tožnik ni prišel in za katerega sploh ni vedel, da je razpisan, odredilo pripor, kar je nedvomno pretiran ukrep, ki se ga sodišča sicer ne poslužujejo ob prvem izostanku. Za trditve o tožnikovi begosumnosti zagotovo ni bilo podlage. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 4.2.2016 je razvidno, da pri tožniku ni šlo za izmikanje, sodišču je pojasnil, da si je uspel zagotoviti službo v Franciji kot ..., dal natančne podatke o svojem delodajalcu, o kraju bivanja, predložil tudi listinske dokaze in pojasnil, da pričakuje stalno zaposlitev. Pojasnil je tudi, da zaposlitve na predobravnavnem naroku ni izpostavljal, ker še ni vedel, ali bo zaposlitev dobil in je bil na preizkušnji. Tožnik torej ni zamolčal zaposlitve v Franciji in je ugotovitev sodišča napačna. Zaposlitve so bile kratkotrajne, pogodbe za določen čas, in tožnik tako ni mogel vedeti, kako se bo njegov delodajalec odločil za v prihodnje. V kolikor je sodišče dvomilo v katero od navedenih okoliščin, je razpolagalo z vsemi podatki, da bi to lahko ustrezno preverilo. Sodišče tožniku protispisno očita, da ni predložil dokazil glede njegovega dela v Franciji, saj je spregledalo, da je tožnik že dne 16.2.2016 v kazenski spis vložil plačilne liste tožnikovega delodajalca iz Francije za oktober, november in december 2015, k vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pa je priložil tudi enega od aneksov k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je sledilo napačni obrazložitvi kazenskega senata v sklepu z dne 4.4.2016, ne pa dejanskim dokazom, ki so bili v spis vloženi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je prišlo tudi samo s seboj v nasprotje, ko se po eni strani sklicuje na to, da naj bi kazensko sodišče podalo dodatno ugotovitev o neobstoju dokazil glede tožnikove zaposlitve v Franciji, hkrati pa v točki 9 obrazložitve navaja, da je v kazenskem spisu tudi predložil listinske dokaze o zaposlitvi. Tožniku je kršena tudi pravica do pravnega sredstva, saj se ne ve, kaj konkretno je sodišče vodilo k določeni odločitvi. Napačna je navedba kazenskega sodišča, da naj bi tožnik na predobravnavnem naroku zamolčal zaposlitev v Franciji, saj je do takrat delal v Franciji kvečjemu od januarja 2015 do junija 2015, ni šlo za zaposlitev za nedoločen čas, temveč za nekakšen preizkus tožnika, zato na naroku tožnik tega ni posebej izpostavljal. Tožnik nato povzame, kakšna pravna sredstva je vlagal v kazenskem postopku. Sodišče je v obrazložitvi sodbe le povzemalo navedbe iz razlogov sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne glede na to, kako napačni dejansko ti razlogi so. Sodišče ne upošteva, da je šlo za preprosto osebo, prava neuko stranko, ki je bil prepričan, da je s tem, ko je dne 29.6.2015 jasno povedal, da se strinja, da se lahko obravnave opravijo brez njegove prisotnosti, sledil vsem zahtevam sodišča. Ko se sodišče sklicuje na kazensko zadevo pod opr. št. X K 000/2010, kjer je bilo treba odrediti pripor in nato ukrep javljanja na policijski postaji, je ugotoviti, da to kvečjemu dokazuje, da se je tožnikovo prisotnost na glavni obravnavi dalo zagotoviti tudi na drug način oziroma z blažjim ukrepom - javljanjem na policijski postaji, česar se je tožnik očitno tudi držal, sicer bi bil ta ukrep odpravljen in nadomeščen nazaj s priporom. O dejstvu neupravičenega pripora priča tudi okoliščina, da se je tožnik tudi po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal. O odzivu na vabila je mogoče govoriti le v primeru, da oseba predhodno sploh ve, da je vabilo prejela in da je na obravnavo vabljena. Sodišče ne obrazloži svojega zaključka, zakaj šteje, da tožnikove prisotnosti na glavni obravnavi ni bilo mogoče zagotoviti drugače kot z odreditvijo pripora in je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnik je na predobravnavni narok prišel ne glede na to, da se je že od januarja 2015 nahajal v Franciji, saj je bil z njim seznanjen, ni pa bil seznanjen z narokoma z dne 17.11.2015 in 21.9.2015. Kot nedovoljeno ravnanje v smislu 3. odst. 542. člena ZKP bi se lahko kvečjemu štelo ravnanje, ki bi ga oseba namenoma izvajala tako, da bi povzročila okoliščine, ki bi terjale odreditev pripora, kar pa v tožnikovem primeru nikakor ni izkazano. Vse okoliščine jasno kažejo na izostanek kakršnegakoli namenskega ravnanja tožnika v smeri izogibanja kazenskemu postopku. Če bi bil res begosumen, ne bi normalno za praznike prišel domov in je bil odvzem prostosti na mejnem prehodu zanj en velik šok in presenečenje. Z mamo je imel dogovorjeno, da spremlja njegovo pošto in ga o njej obvešča, o tem pa bi lahko povedala tožnikova mama na zaslišanju. Nesprejemljiva je tudi odločitev glede namestitve tožnika v neustrezne prostore ZPKZ Ljubljana med izvrševanjem pripora in predčasnim prestajanjem kazni zapora. Sodišče je verjelo uradnim podatkom, ne da bi tožniku dalo možnost, da s pomočjo prič in ogledom na kraju samem ovrže podatke, ki naj bi izkazovali dejansko stanje števila oseb, ki so se v priporu oziroma v zaporu v teh prostorih nahajale v času, ko je bil tam tudi tožnik. Nato opiše razmere, v katerih je bil tožnik, in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Sodišče je le povzemalo navedbe tožene stranke in izpovedbe obeh prič, katerim je popolnoma nekritično sledilo. Razmere v ZPKZ Ljubljana, kjer je bil priprt oziroma zaprt tožnik, še zdaleč niso takšne, kot je prikazovala tožena stranka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 30.000,00 EUR

5Tožnik je odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 30.000,00 EUR vtoževal po dveh dejanskih in pravnih podlagah: zaradi neutemeljenega pripora po določbi 1. točke 1. odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP²) in zaradi neustreznih bivanjskih razmer v priporu in zaporu. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek po obeh podlagah zavrnilo. Obrazložilo je, da po 3. odstavku 542. člena ZKP tožnik nima pravice do povrnitve škode, ker je z nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta. Ugotovilo pa je tudi, da bivanjske razmere v priporu in zaporu niso bile tako neznosne, da bi utemeljevale odškodninsko odgovornost države. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in z zaključkom, da je bil tožnik tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta. Na pritožbene razloge glede tega vprašanja bo pritožbeno sodišče odgovorilo v zvezi z odločitvijo o premoženjski škodi.

6Pritožnik utemeljeno v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik predlagal za zaslišanje v zvezi z zatrjevanimi neustreznimi bivanjskimi razmerami v ZPKZ Ljubljana. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje stopnje, da je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi že dovolj natančno ugotovljeno oziroma da zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik, ni bilo potrebno, ker je bilo glede na pridobljene uradne podatke ZPKZ in izpovedi zaslišanih pravosodnih policistov razvidno tako število oseb v posamezni sobi, površina sob, čas, ki ga je tožnik lahko prebil izven sob, in razmere v prostorih pripora in zapora. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je bila namreč narejena zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka (razen zaslišanja tožnika). Dejstvo, da je sodišče določene podatke pridobilo od ZPKZ Ljubljana, še ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati in dokazati, da so takšni podatki napačni. Tožnik je želel s predlaganimi pričami dokazati, da je bilo v sobah določeno obdobje tudi pet oseb, prav tako pa tudi druge trditve o neustreznih bivanjskih razmerah. Sodišče prve stopnje mu je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje predlaganih prič (pripornikov, ki naj bi po trditvah tožnika z njim skupaj bivali v sobi) odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v znesku 30.000,00 EUR z obrestmi, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedba teh dokazov prvič na pritožbeni stopnji bi pravdnima strankama odvzela pravico do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da izvede manjkajoče zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj ni opravilo predlaganega ogleda na kraju samem, kar bo moralo storiti pri ponovnem pisanju sodbe, če bo navedeni dokazni predlog zavrnilo. Enako velja za dokazni predlog za vpogled v spis Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. 68/2017, iz katerega naj bi bilo razvidno, v kakšnih pogojih je tožnik bival. Sodišče prve stopnje mora namreč za vsak dokazni predlog, ki ga zavrne, v razlogih sodbe navesti razloge za njegovo neizvedbo.

7V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze z zaslišanjem prič, to je pripornikov, ki naj bi po trditvah tožnika skupaj z njim bivali v sobi. Glede ostalih predlaganih dokazov pa naj jih izvede ali pa v razlogih sodbe pojasni, zakaj je njihovo izvedbo zavrnilo. Ker je tožnik tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal po dveh podlagah, bo moralo v novi sodbi navesti razloge o obeh podlagah, ne glede na to, da je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode, kot bo to razvidno iz nadaljnje obrazložitve te odločbe.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 15.969,30 EUR

8Tožnik je zatrjeval, da zaradi odrejenega pripora ni mogel delati, tudi po izpustitvi iz pripora pa vse do marca 2017 ni mogel dobiti zaposlitve in ni bil zmožen za delo. Iz tega naslova je uveljavljal premoženjsko škodo, to je izgubo na zaslužku za čas od februarja 2016 do vključno marca 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je za takšno odločitev navedlo sodišče prve stopnje v točkah 6 do 14 obrazložitve sodbe. Kot razlog za odreditev pripora se je kazalo tožnikovo neodzivanje vabilom sodišča, ki so bila poslana na naslov, ki ga je sam sporočil na predobravnavnem naroku 29.6.2015. V okviru tega naroka je bil tožnik poučen tudi o tem, da je dolžan sporočiti vsako spremembo bivališča in se vabilom odzivati, opozorjen pa je bil tudi na posledice, če ne bi tako ravnal. Takšna opozorila je bil tožnik sposoben razumeti tudi kot prava neuka stranka, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene. Ni dolžnost sodišča, da preiskuje, kje se tožnik nahaja, kot to trdi pritožba, temveč je bila dolžnost tožnika sporočiti sodišču svoje bivališče. Tožnik se tudi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je podal soglasje za sojenje v nenavzočnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi o sojenju v nenavzočnosti senat moral izdati sklep, kar šele bi za tožnika pomenilo informacijo, da njegova navzočnost na sodišču ni potrebna. Vse do tedaj se je bil tožnik dolžan odzivati vabilom sodišča. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da je bil na naroke nepravilno vabljen, saj ga je sodišče prve stopnje z nadomestno vročitvijo mami na naslov, ki ga je sam navedel, pravilno povabilo na obravnavo. Ker se tožnik obravnav 21.9.2015 in 17.11.2015 ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil, njegov zagovornik pa tudi ni razpolagal s podatkom, kje se nahaja, je sodišče v kazenskem postopku zoper tožnika odredilo pripor. Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku. Ne drži trditev pritožbe, da bi bilo nesmiselno sporočanje naslova v Franciji, ker je tožnik sporočil naslov za vročanje v Sloveniji (bivališče, kamor se je nameraval preseliti). Dejstvo je, da zaradi zamolčanja svojega dejanskega bivališča posledično ni bil obveščen o razpisanih obravnavah in nanje zato tudi ni pristopil. Tudi če je kasneje res sporočil in poslal sodišču dokazila o delu v Franciji, to ne opravičuje njegovega predhodnega napačnega ravnanja, ki je vodilo v odreditev pripora in v obstoj razloga begosumnosti tudi za v bodoče. Zato so nerelevantne tožnikove trditve, da je kasneje te dokaze predložil, in v zvezi s tem uveljavljane bistvene kršitve postopka niso podane. Nepomembne so v zvezi s tem tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kdaj kasneje tekom kazenskega postopka naj bi tožnik te dokaze predložil. Tudi če tožnik ni vedel, ali bo tudi v bodoče imel zagotovljeno zaposlitev v Franciji, je bil na predobravnavnem naroku dolžan sporočiti trenutno stanje zaposlitve in bivališče. Njegovo delo v Franciji je namreč do predobravnavnega naroka trajalo že pol leta. Tožnikovo sklicevanje na število narokov, na katere ni pristopil (dva), ni utemeljeno. Tožnik se je bil namreč narokov dolžan udeleževati. Pravilna je ugotovitev sodišča v točki 7 obrazložitve, da je bil tožnik na obravnavo dne 21.9.2015 vabljen na naslov, ki ga je sodišču posredoval na predobravnavnem naroku, to je M. V generalijah je bil namreč naveden ta naslov, res pa je tožnik navedel tudi naslov, kamor se je nameraval preseliti, to je J. Sodišče je tožnika vabilo na oba naslova. Neutemeljeno je sklicevanje, da tožniku ni ostalo 15 dni za pripravo na narok dne 21.9.2015, saj takrat narok ni bil opravljen, v predmetnem postopku pa tudi ne gre za vprašanje, ali so bile v kazenskem postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, temveč, ali je bilo mogoče zagotoviti tožnikovo navzočnost na obravnavi. Na tožnikovo begosumnost je sodišče pravilno sklepalo tudi na podlagi predhodne odreditve pripora v kazenski zadevi pod opr. št. X K 000/2010, pa čeprav je bil pripor kasneje nadomeščen z ukrepom javljanja na policijski postaji. Očitno je, da je bil pripor sprva potreben. Dejstvo, da se je tožnik tudi po odpravi pripora v zadevi pod opr. št. X K 000/2015 potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.

9Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo svojega zaključka, zakaj šteje, da tožnikove prisotnosti na glavni obravnavi ni bilo mogoče zagotoviti drugače kot z odreditvijo pripora. Sodišče prve stopnje je o tem podalo zadostne razloge v točkah 11 do 14 obrazložitve, sodbo je mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Tožniku zato tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva.

10Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožbe, da če bi bil tožnik res begosumen, ne bi normalno za praznike prišel domov, saj je tožnik morda upal, da ga ne bodo prijeli. Med strankama je bilo dejstvo, da tožnika mama ni obvestila o prispelih vabilih na obravnavo, nesporno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za njeno zaslišanje. Ali je tožnik z mamo imel dogovorjeno, da spremlja njegovo pošto in ga o njej obvešča, pa za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena, saj s tem ni izpolnil obveznosti obvestitve sodišča o svojem bivališču.

11Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (15.969,39 EUR z obrestmi), pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker je sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, ki je odvisna od odločitve o glavni stvari (3. točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami