VSC Sklep I Ip 225/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdijo izpodbijane točke II., III. in IV. izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica krije sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi 29. 8. 2019, ustavilo za 3. 9. 2019 plačanih 1.248,70 EUR (I. točka izreka), zavrnilo ugovor dolžnice (II. točka izreka), odločilo, da dolžnica sama trpi stroške ugovornega postopka (III. točka izreka), in odmerilo stroške upnika na 224,00 EUR, ki jih mora dolžnica poravnati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila (IV. točka izreka).

2Dolžnica po pooblaščencu ob upoštevanju vsebine pritožbenih navedb in pritožbenega predloga pravočasno izpodbija točke II., III. in IV. izreka sklepa sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu spremeni, podredno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma navaja, da je upnik na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Velenju P 93/2018 z dne 2. 4. 2019 predlagal izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve in nedenarne terjatve. Dolžnica je zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi navedenega izvršilnega naslova vložila obrazložen ugovor. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in določbe izvršilnega postopka, še zlasti, ko je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je dolžnica vložila neobrazložen ugovor, ker ugovorne trditve niso zadostile 55. členu ZIZ. Ponavlja ugovorno navedbo, da nedenarne terjatve ni mogoče izvršiti, saj potok, ki naj bi bil vodni vir, ne obstaja in nikoli ni obstajal. Po prepričanju dolžnice bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 58. člena ZIZ in razpisati narok, na katerem bi razjasnilo ugovorne navedbe dolžnice in stališča upnika. V konkretnem primeru gre za dejansko stanje, ki onemogoča upniku, da uveljavlja sodno varstvo, saj njegova pravica do vode ni z ničemer okrnjena, kar sam dobro ve, in gre v konkretnem primeru za zlorabo pravic, katerim sodišče ne bi smelo dati sodnega varstva. Upnik v nobenem primeru ni bil prikrajšan ali onemogočen pri uporabi vode iz njegovega rezervoarja, ki stoji na parceli 99 k. o. ..., saj je ves čas imel vodo, tako v času pravde za motenje posesti, kot tudi v času izvršilnega postopka. V konkretnem primeru gre za spremenjeno dejansko stanje, če nič drugega po tistem, ko je postal sklep o motenju posesti pravnomočen in izvršljiv, saj ima dolžnik na razpolago dovolj vode v rezervoarju, ki stoji na parceli dolžnice 99. k. o. ... . Od dolžnice pa ni več odvisno in dolžnica ne ve, kaj se dogaja z vodo na dolžini položenih vodovodnih cevi in zakaj upnik nima v hiši vode. Sodišče je ignoriralo trditev dolžnice, da ima upnik v svojem rezervoarju dovolj vode in to celo toliko, da voda odteka po cevi za odvečno vodo v naravo, in da upnik tej trditvi dolžnice ni nasprotoval. Postavi se vprašanje, komu je namenjen izvršilni postopek, če upnik ni v ničemer prikrajšan in ima vodo, z vodo ves čas razpolaga in njegova pravica do vode, ki mu je bila podeljena na temelju služnostne pravice, ni v ničemer onemogočena ali okrnjena. V dokaz, da gre za spremenjeno stanje in da ima upnik v svojem rezervoarju dovolj vode, prilaga barvne fotografije. Opozarja na primer V., za katerega sicer navaja, da vsebinsko ni podoben s predmetno zadevo, ker je šlo v primeru V. za izterjavo denarne terjatve s prodajo nepremičnine dolžnika, kljub temu pa meni, da je po vsebini zadeva podobna predmetni zadevi, kar se tiče vodenja izvršbe. Ponavlja, da je upnik zlorabil procesne pravice, saj ve, da v naravi ni bilo potoka, da njegov rezervoar ni bil nikoli v pomanjkanju vode, razen takrat, ko je vodni vir presahnil (suša), in da ima upnik ves čas vodo v zadostni količini. Opozarja na zlorabo pravic po 11. členu ZPP, na kršitev 2., 22. in 33. člena Ustave RS in na kršitve pravic po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Navaja tudi, da v kolikor bo upnik posegel v njeno nepremičnino, bo to zagotovo nezakoniti poseg, ne glede na stališče sodišča, in bo upnik vključno z državo, dolžnici odškodnino odgovoren.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, t. j. sklepa Okrajnega sodišča v Velenju P 93/2018 z dne 2. 4. 2019. Bistvena vsebina nedenarne terjatve je vzpostavitev prejšnjega stanja, kakršno je bilo pred motenjem posesti, in sicer na način, da se neimenovani potok spelje tako, da bo voda iz tega neimenovanega potoka ponovno tekla v star rezervoar za vodo in se bo star rezervoar za vodo ponovno napajal z vodo in bo od tam naprej voda tekla po obstoječih vodovodnih ceveh, s čimer bo stanovanjski hiši upnika omogočena nemotena uporaba vode.

5V primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti tistih, ki so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Ugovor dolžnika mora biti obrazložen, v njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, se izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (prvi odstavek 225. člena ZIZ).

6Dolžnica sicer pravilno pritožbeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zmotno zaključilo, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni obrazložen. Dolžnica je namreč v ugovoru zatrjevala, da izvršilni naslov ni izvršljiv in da je izvršba po izvršilnem naslovu nemogoča, kar pomeni, da je zatrjevala obstoj ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo po prvem odstavku 55. člena ZIZ, zato je njen ugovor obrazložen. Kljub sicer zmotnem zaključku, da je ugovor zoper sklep o izvršbi neobrazložen, pa ta na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni vplival, saj je sodišče prve stopnje navedene ugovorne trditve pravilno vsebinsko presojalo in ugotovilo, da dolžnica ni izkazala obstoja ugovorno zatrjevanih razlogov po 3. in 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, zato je ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

7Dolžnica neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo opraviti narok. V primeru, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče sicer lahko glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora, vendar ta narok ni obvezen, saj lahko izda sklep o ugovoru tudi brez naroka (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Ker je sodišče prve stopnje lahko že na podlagi vsebine ugovornih navedb, za katere je pravilno zaključilo, da ne predstavljajo razlogov, ki preprečujejo izvršbo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, sprejelo odločitev o ugovoru, izvedba naroka ni bila potrebna.

8Dolžnica pritožbeno ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, izvršljiva, zato ni podan ugovorno zatrjevan razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

9Glede ponovno izpostavljene ugovorne navedbe, da nedenarne terjatve iz izvršilnega naslova ni mogoče izpolniti, ker potok, ki naj bi bil vodni vir, ne obstaja in ga nikoli ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je predmet izvršilnega postopka vzpostavitev prejšnjega stanja, torej stanja, kakršno je bilo pred motenjem posesti. V pravdnem postopku je bilo motenje s strani dolžnice ugotovljeno, zato je pravdno sodišče odločilo, da mora dolžnica vzpostaviti prejšnje stanje, hkrati pa je tudi odločilo na kakšen način mora to storiti. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da so bile ugovorne navedbe dolžnice o tem, ali je potok obstajal ali ne in ali je voda tekla ali ne, stvar pravdnega postopka, izvršilno sodišče pa je vezano na načelo stroge formalne legalitete, ki izhaja iz prvega odstavka 17. člena ZIZ, in pomeni, da je na izvršilni naslov vezano, v njegovo vsebino ne sme posegati in ne sme ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da je že pravdno sodišče ob odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da ima upnik služnostno pravico zajemanja vode, kar pomeni, da je tudi ugotavljalo, ali vodni vir je ali ni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da iz vsebine ugovora ni razbrati, da bi se po izdaji izvršilnega naslova okoliščine tako spremenile, da realizacija izvršilnega naslova ne bil bila mogoča. Problem obstoja vodnega vira je nastal že prej in zaradi slednjega je potekal motenjski spor, v katerem bi lahko dolžnica zatrjevala vsa dejstva in predlagala dokaze, ki jih zdaj uveljavlja v ugovornem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

10Glede ponovno izpostavljene ugovorne navedbe, da ima upnik dovolj vode v starem rezervoarju, je pojasniti, da to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno. Dolžnica namreč mora po izvršilnem naslovu vzpostaviti prejšnje stanje, kakršno je bilo pred motenjem posesti, in sicer na način, da se neimenovani potok spelje tako, da bo voda iz tega neimenovanega potoka ponovno tekla v star rezervoar za vodo, kar pomeni, da obstoj in količina vode v starem rezervoarju, na kar se ponovno pritožbeno sklicuje dolžnica, za uveljavitev nedenarne terjatev v tem izvršilnem postopku nista pravno pomembni dejstvi. Čeprav drži pritožbena navedba, da se do teh ugovornih navedb dolžnice sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni posebej opredelilo, pa s tem ni zagrešilo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj bi to kršitev lahko zagrešilo le v primeru, če bi se nanašala na pravno pomembna dejstva. Poleg tega pa dolžnica šele v pritožbi zatrjuje, da ta okoliščina (da ima upnik dovolj vode v starem rezervoarju) predstavlja spremenjeno dejansko stanje, ki je nastalo po izdaji izvršilnega naslova, prav tako šele prvič v pritožbi tudi pojasnjuje, da zaradi navedene okoliščine upnikova pravica do vode ni z ničemer okrnjena, da je vodni vir presahnil (suša) in da želi upnik od dolžnice pridobiti soglasje za pridobitev vodnih pravic, ki je predmet upravnega postopka legalizacije črne gradnje, zato navedene trditve skladno s prvim odstavkom 337. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katere pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Dolžnica teh navedb ni podala v ugovoru, prav tako pa tudi ni pojasnila, zakaj jih (brez svoje krivde) prvič navaja v pritožbi. Ob obrazloženem dolžnica neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da upnik v predmetnem izvršilnem postopku zlorablja pravice, ki jih ima po zakonu, zato ni podana niti pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb po 11. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11Iz vseh navedenih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe dolžnice, da je sodišče prve stopnje s pritožbeno izpodbijano odločitvijo kršilo njene ustavne pravice po 2. členu (pravna in socialna država), 22. členu (enako varstvo pravic) in 33. členu (pravica do zasebne lastnine) Ustave RS in pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Dolžnica pa se tudi neutemeljeno sklicuje na izvršilno zadevo V. proti Sloveniji, saj je šlo v tej zadevi za izterjavo denarne terjatve na dolžnikovi nepremičnini, v obravnavani zadevi pa gre za uveljavitev nedenarne terjatve s pooblastitvijo upniku, da opravi dejanje. Hkrati pa dolžnica v pritožbi niti konkretno ne pojasni, v čem naj bi bila podana podobnost izvršilne zadeve V. s predmetno izvršilno zadevo, kar se tiče vodenja izvršbe, kar je takšna pomanjkljivost, ki onemogoča pritožbeni preizkus.

12Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolžnica ni izkazala nobenega izmed ugovornih razlogov po prvem odstavku 55. člena ZIZ, zato je utemeljeno njen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ zavrnilo kot neutemeljenega.

13Dolžnica posameznih postavk izvršilnih stroškov in njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upniku, ni konkretizirano pritožbeno izpodbijala, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti.

14Zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijane točke II., III. in IV. izreka sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

15Dolžnica krije sama svoje pritožbene stroške, saj ji ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo ni bila uspešna (šesti odstavek 38. člena ZIZ).