VSC Sodba Cp 35/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:

″Zavrne se tožbeni zahtevek:

Tožena stranka J.T., EMŠO ..., ki je knjižen kot solastnik nepremičnine ..., parc. št. 793/5 (ID ...), je dolžan izstaviti ZK dovolilo, da se bo pri njemu solastni 1/2 izrecno in brezpogojno vknjižila solastninska pravica na osebi z imenom:

- N.T.,, rojen ..., EMŠO ...,

- P.T., rojena ..., DŠ ...,

in sicer za vsakega do 1/4 solastnega deleža tožene stranke oz. vsakemu od njiju do 1/8 celotne nepremičnine ..., parc. št. 793/5 (ID ...), v roku 15 dni, v nasprotnem primeru bo ta sodba nadomestila ZK dovolilo.″

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 4.262,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati pravdne stroške v višini 513,31 EUR, ki se priznajo toženi stranki, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic 00-1010-398-2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, da se bo pri njem solastni ½ nepremičnine brezpogojno vknjižila lastninska pravica na tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika), in sicer za vsakega do ¼ toženčevega solastnega deleža oziroma do 1/8 celotne nepremičnine. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Toženec trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali je bila ustna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, realizirana, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj tožnika nikoli nista zatrjevala realizacije s strani toženca, torej, da bi toženec svoje obveznosti izpolnil. Meni, da je zaradi kršitve 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Na gornji očitek gre odgovoriti, da je ugotavljanje pogodbene volje strank dejansko vprašanje. V skladu s pravilom iura novit curia, po katerem sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, se stranki na pravno kvalifikacijo ni potrebno sklicevati. Razlaga pravnih posledic in učinkov določene pogodbe je pravna ocena. Ker ocena, ali je bila pogodba realizirana, predstavlja torej pravno vprašanje, sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da je prekoračilo trditveno podlago. Zato uveljavljana postopkovna kršitev, katero je moč opredeliti tudi kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

7Pritožba sodišču prve stopnje očita še kršitev 8. člena ZPP. Utemeljuje, da bi moralo sodišče zato, ker sta tožnika že v tožbi zatrjevala, da je toženčeva bivša žena v izgradnjo in nakup hiše vložila bistveno več sredstev od toženca, najprej razrešiti predhodno vprašanje o tem, kakšna deleža imata toženec in njegova bivša žena na nepremičnini. Meni, da bi moralo prvostopno sodišče postopati v skladu s 13. členom ZPP.

8Trditev, da sta tožnika že tožbi zatrjevala, da je » tožnikova bivša žena v izgradnjo in nakup hiše vložila bistveno več sredstev od toženca« ni pravilna, saj iz tožbe takšna trditev ne izhaja. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile podane trditve v smeri, da sporni toženčev solastni del nepremičnine predstavlja skupno premoženje toženca in njegove bivše žene, te trditve predstavljajo tako imenovano pritožbeno novoto. Ker toženec ne pojasnjuje, zakaj teh navedb ni podal do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, njihove utemeljenosti pritožbeno sodišče ne sme presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Kršitev določb pravdnega postopka pritožba utemeljuje nadalje z odsotnostjo opredelitve o ugovoru glede očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami seznani ter da se do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli, vendar le, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene¹. Načelo enake vrednosti dajatev, na katerega se očitno sklicuje toženec, ni neposredno uporabno, saj Obligacijski zakonik določa, kdaj ima kršitev tega načela pravne posledice (drugi odstavek 8. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ker kakšne kršitve niso bile uveljavljane oziroma zatrjevane (npr. čezmerno prikrajšanje, oderuška pogodba), zgolj posplošene navedbe o kršitvi načela niso relevantne in se zato sodišču prve stopnje do teh trditev v svoji odločbi ni bilo potrebno opredeliti. Pravica stranke do izjavljanja tako ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10Pritožba kritizira pravilnost prvostopnega zaključka, da so tožnika, toženec in njegova bivša žena jeseni 2012 sklenili dogovor o skupni gradnji, s katerim sta se toženec in njegova bivša žena, v zameno za po višini neomejeni finančni vložek tožnikov v dograditev sporne stanovanjske hiše, zavezala nanju prenesti lastninsko pravico do ½ celote navedene nepremičnine. Trdi, da sodišče ni izvedlo nobenega objektivnega dokaza, ki bi podpiral obstoj takšnega posla, saj sodba temelji zgolj na izpovedbi tožnikov in toženčeve bivše žene, medtem ko se toženčevi izpovedbi ni v ničemer verjelo. Pojasnjuje, da je po razvezi zakonske zveze prišlo do očitnih nesoglasij glede vodenja skupnega podjetja ter do želje toženčeve bivše žene, da si prisvoji večji del skupnega premoženja in celo toženčevo posebno premoženje. Na tak način, da se preko sina uveljavlja lastništvo na delu nepremičnine, bi se nepremičnina tožencu najlažje odvzela. Trdi, da je iz tega razloga zato bivša žena takoj pripoznala tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo še presojati, zakaj bi toženec sploh pristal na tak posel, s katerim ne bi nič pridobil, izgubil pa bi polovico svojega premoženja. Nadalje bi moralo upoštevati, koliko denarnih sredstev je bilo vloženo v nakup in dograditev hiše. Pa tudi, da sta tožnika denarna sredstva, pridobljena s kreditom za dograditev hiše, porabila še za druge namene (nakup vozil, operacija prsi, pohištvo, naprave) in da so obtožbe toženca v zvezi z uživanjem drog ter nasiljem del zarote bivše žene in njenega partnerja.

11Pritožbena trditev, da sodišče ″ni izvedlo nobenih objektivnih dokazov″, predstavlja povsem posplošeno lastno dokazno oceno, s katero pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni moč omajati. Argument, po katerem naj bi bila ugotovitev o obstoju dogovora napačna iz razloga, ker toženec s poslom ni nič pridobil, izgubil pa polovico svojega deleža na nepremičnini, ne more sama po sebi kazati na neobstoj dogovora. Sprva že zato, ker sam toženec trdi, da sta tožnika vložila v hišo skupno 36.000,00 EUR. Nadalje pa še zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dogovor sklenjen med člani družine, da so se pogodbene stranke dobro razumele, da je med njimi obstajalo zaupanje, da so vsi delali v družinskem podjetju, ter da sta tožnika v istem obdobju, ko sta toženec in njegova bivša žena kupila hišo, reševala svoj stanovanjski problem. Ob teh neizpodbijanih ugotovitvah, iz katerih izhaja (tudi) toženčev nagib za sklenitev pogodbe, se izkaže, da toženec s trditvami o odsotnosti finančno smiselne podlage za dogovor o skupni gradnji ter nesorazmernostjo med sredstvi, ki sta jih vložila tožnika in vrednostjo polovice sporne hiše, ne more uspeti. Sedanji odnosi med pogodbenimi strankami in pripoznava zahtevka s strani toženčeve bivše žene pa tudi ne more biti argument, ki bi lahko kazal na napačnost napadene ugotovitve, saj med pravdnimi strankami niti ni bilo sporno, da so se odnosi med njimi po sklenitvi dogovora poslabšali. Toženčeva bivša žena pa je pojasnila, da je tožbeni zahtevek, nanašajoč se na njen solastni delež na sporni nepremičnini, pripoznala iz razloga, ker je bil pač dejansko sklenjen zatrjevani dogovor. Toženec tako s pritožbenimi argumenti pravilnosti izpodbijane ugotovitve o sklenitvi dogovora o pridobitvi solastninske pravice na pravno poslovni podlagi ni omajal.

12Ob gornjem se tako izkaže, da postopkovni očitki ter kritika dejanskega stanja niso utemeljeni. Glede na ugotovljena dejstva pa pritožba utemeljeno trdi, da je sodišče tožencu materialnopravno zmotno naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bosta tožnika pridobila solastninsko pravico.

13V 39. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je namreč določeno, da se lastninska pravica pridobi (tudi) na podlagi pravnega posla. Po 40. členu SPZ se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljavni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Bistven dodaten zakonski pogoj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je vpis v zemljiško knjigo. SPZ jasno ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, saj v 49. členu določa, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo, ter da se vpis v zemljiško knjigo opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Zavezovalni pravni posel je posel obligacijskega prava, ki zaradi svoje relativne narave učinkuje zgolj med strankama. Na njegovi podlagi upnik pridobi samo obligacijsko pravico od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje (dajatev), ki je potrebno, da bo pridobil lastninsko pravico (ki je predmet prenosa). Stvarnopravni razpolagalni pravni posel pa je pravno dejanje (izjava volje), ki povzroči premik stvarne pravice iz premoženjskopravne sfere dolžnika (dotedanjega lastnika) v premoženjskopravno sfero upnika (novega lastnika). Je absolutne narave in učinkuje tudi proti tretjim. Glavna obveznost odsvojitelja na podlagi zavezovalnega pravnega posla je, da prenese lastninsko pravico na pridobitelja. Izpolnitev te obveznosti v primeru nepremičnin lahko pomeni samo izstavitev in izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je odsvojiteljev podpis notarsko overjen (primerjaj 41. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1)².

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sklenjen ustni dogovor o skupni gradnji, na podlagi katerega toženec ni prenesel lastninske pravice na tožnika. Pravilen je zaključek, da bi morala biti pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). V 58. členu OZ je določeno, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Pogoj izvršene pogodbe pomeni, da zakon ob hkrati izpolnjeni predpostavki, da gre za prepoved manjšega pomena, ne jemlje učinkov tistim pravnim poslom, ki so s svojo realizacijo že učinkovali. S teorijo realizacije se torej lahko v primeru, ko zavezovalni pravni posel ni sklenjen v pisni obliki, lahko odpravi pomanjkljivost v obliki. Vendar konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti³.

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika s finančnim vložkom v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost, toženec pa ne, saj lastninske pravice v dogovorjenem deležu ni prenesel na tožnika z ustrezno listino. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je pogodba pretežno izpolnjena. Stališče sodišča prve stopnje, da je prišlo do realizacije pogodbe, je zato materialno pravno napačno. Poleg tega pa realizacija pri nepremičninah itak ne pomeni tudi pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice. Tudi, če bi bila sporna ustna pogodba realizirana, bi tožnika namreč imela samo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Veljaven pravni posel kot pravni naslov pa sam zase ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice.

16Kar pa se tiče vlaganj, s katerimi sta tožnika prav tako utemeljevala svoj zahtevek, je prvo sodišče pravilno pojasnilo, da vlaganja v tujo nepremičnino brez sklenjenega dogovora o nastanku solastnine ne morejo predstavljati podlage za pridobitev lastninske pravice. Zato se tudi na tej podlagi za vrnitev tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila izkaže za materialnopravno pravilno.

17Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

18Zaradi spremembe sodbe je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta tožnika v pravdi v celoti propadla, sta dolžna nerazdelno povrniti potrebne pravdne stroške toženca, nastale pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena in tretji odstavek 161. člena ZPP). Pred sodiščem prve stopnje je toženec pravdne stroške kril sam, zato jih morata tožnika povrniti njemu. Pred sodiščem druge stopnje pa je bil toženec upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato morata tožnika te stroške nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju.

19Odmera stroškov na znesek 4.262,44 EUR in 513,31 EUR, temelječa na Zakonu o odvetništvu in Odvetniški tarifi, izhaja iz specificiranih stroškovnikov (v spisu na listovni številki 175 in 193). V kolikor tožnika naložene jima obveznosti plačila stroškov v danem roku ne bosta izpolnila, sta dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 1. 2001.
² Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 158/2015 z dne 16. 7. 2015 ter II Ips 251/2000 z dne 7. 2. 2001.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 419/2011 z dne 26. 11. 2014.