VSL Sodba I Cp 1884/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

»Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 819/12, 819/13, 819/23 in 819/24, vse k. o. X, do celote (1/1).«

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 4.617,89 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Stranski intervenient sam nosi svoje stroške postopka.

1Tožnica je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, ki v naravi predstavljajo športno letališče ... pri K. (travnata vzletno-pristajalna steza, hangar in več pomožnih objektov). Kot podlago je zatrjevala originarno pridobitev s priposestvovanjem in z lastninjenjem po 64. členu Zakona o športu.¹ Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na nobeni od zatrjevanih podlag. Sklep Mestne občine (v nadaljevanju občina) z dne 29. 3. 2001 ne more biti podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice, saj bi morala biti sklenjena pogodba, ki je v sklepu tudi bila predvidena, a nikoli uresničena. Do priposestvovanja pa ni moglo priti, ker tožnica ni bila dobroverna, kar med drugim dokazuje njen dopis toženki z dne 7. 2. 2012, v katerem sama priznava, da ni lastnica.

2Zoper tako odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da toženka ni in ne more biti lastnica, saj je prišlo do materialnopravno zmotne vknjižbe na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.² Tožnica je na podlagi 64. člena ZSpo originarno pridobila lastninsko pravico, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti sklenjena še pogodba z občino. Ne drži, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da bi imela lastninsko pravico. Tožnica je pojasnila, kako je potekalo upravljanje letališča, kako je pridobila gradbena dovoljenja itd. in da je ves čas upravljala z letališčem, česar ne toženka ne stranski intervenient nista prerekala. Zmotna je tudi presoja dobre vere. Od trenutka, ko je občina ugodila tožničinemu zahtevku za priznanje lastninske pravice, je tožnica upravičeno štela, da je lastnica nepremičnin. Dopis z dne 7. 2. 2012 ni relevanten, saj je bil napisan že po tem, ko je potekla priposestvovalna doba.

3Toženka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je dejansko stanje v pretežni meri nesporno, sporna je pravna interpretacija dejstev. Deloma je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo listine, vendar lahko to kršitev odpravi pritožbeno sodišče samo, saj so se stranke imele možnost izjaviti o listinah, pritožbeno sodišče pa je glede teh dokazov v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožnice; odločitev sodišča prve stopnje, da tega dokaza ne izvede, je pravilna in ustrezno obrazložena (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

6V tej pravdi je sporno predvsem pravno vprašanje lastninjenja športnih objektov. Tako 37. člen Zakona o društvih³ kot drugi odstavek 1. člena ZLNDL sta izrecno določila, da se lastninjenje društvenega premoženja uredi s posebnim(i) zakonom(i). Tak posebni zakon, kar se tiče športnih objektov oziroma nepremičnin športnih društev, je Zakon o športu iz leta 1998. Ta je v 64. členu med drugim določal: »Športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča, na katerih so športne površine in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti (prvi odstavek). Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavljajo lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena (drugi odstavek).«

7Ustavno sodišče je v odločbi U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, s katero je presojalo skladnost 64. člena ZSpo z Ustavo, zapisalo, da ZSpo določa dve na videz vzporedni, v resnici pa zaporedni lastninjenji. Prvo, prednostno, a časovno omejeno lastninjenje, s katerim športni objekti postanejo po sili zakona last lokalnih skupnosti, velja za tiste objekte, ki jih je pristojni organ lokalne skupnosti v letu dni po uveljavitvi ZSpo določil za športne objekte občinskega pomena. Do poteka tega roka drugačno olastninjenje ni moglo nastopiti. Po preteku tega roka so športni objekti, ki na tak način niso postali last občine, skladno s 64. členom ZSpo postali last društev, ki so z njimi upravljala. Zakonodajalec je torej določil, da predvsem in najprej lokalni skupnosti prepusti odločitev o tem, kateri športni objekti bodo (na predpisan način) postali lastnina lokalnih skupnosti. Drugi stavek⁴ drugega odstavka 64. člena ZSpo po oceni Ustavnega sodišča ureja primere, ko bi občinski organ določil, da je nek športni objekt občinskega pomena, čeprav bi ta objekt ne bil v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne ali fizične osebe. V takem primeru lastninjenje ne pride v poštev.⁵

8Iz zgoraj povedanega je razvidno, da športni objekti niso mogli biti predmet lastninjenja po 3. členu ZLNDL, ne glede na to, kdo je imel v trenutku lastninjenja na njih vpisano pravico uporabe družbene lastnine. Zato je pravilno pravno naziranje tožnice, da toženka, četudi se je po avtomatizmu 3. člena ZLNDL vknjižila kot lastnica spornih nepremičnin (letališča), ni bila in ni mogla postati njihova lastnica, saj je 1. člen ZLNDL iz lastninjenja po tem zakonu izrecno izvzel nepremičnine športnih društev.

9Odgovor na vprašanje, kdo je potemtakem z lastninjenjem nekdanje družbene lastnine postal lastnik sporne nepremičnine, dajejo zgoraj povzete določbe ZSpo. Ni sporno, da je nepremičnina v naravi športno letališče z vzletno-pristajalno stezo, pomožnimi površinami in različnimi letališkimi ter pomožnimi objekti, in da jo že od 50-tih let prejšnjega stoletja uporablja in z njo upravlja tožnica. Torej gre za športni objekt v upravljanju (športnega) društva. Tudi ni sporno, da je občina 11. 3. 1999, torej znotraj enoletnega roka⁶ iz prvega odstavka 64. člena ZSpo, sprejela Odlok o določitvi športnih objektov občinskega pomena, s katerim je za športni objekt občinskega pomena določila tudi vse nepremičnine, ki sestavljajo športno letališče ... in so predmet te pravde. S sprejetjem tega odloka je občina na podlagi 64. člena ZSpo na originaren način pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Vendar je treba upoštevati, da je lastninjenje športnih objektov večplastno in da objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.⁷

10Nadalje ni sporno, da je tožnica 25. 8. 1999, torej znotraj šestmesečnega roka iz drugega odstavka 64. člena ZSpo, občini priglasila zahtevek za uveljavitev lastninske pravice v smislu citiranega člena. O tem zahtevku je občina odločila s sklepom z dne 29. 3. 2001 (priloga A7), s katerim je (med drugim) odločila, da je zahteva tožnice za priznanje lastninske pravice utemeljena.

11Določba drugega odstavka 64. člena ZSpo je ohlapna in pomensko odprta, saj ne določa, kako društvo uveljavi (uresniči) svojo lastninsko pravico na objektu, ki ga je občina prvotno določila kot objekt lokalnega pomena in s tem olastninila na podlagi prvega odstavka istega člena. Tožnica meni, da je že s sprejemom sklepa občine z dne 29. 3. 2001 na originaren način postala lastnica, vendar pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da temu ni tako. V sodni praksi⁸ se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku. Stališče sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi navedenega sklepa tožnica še ni originarno pridobila lastninske pravice, je torej pravilno. Nesporno je tudi, da pogodba o prenosu lastninske pravice, ki jo omenja sklep, nikoli ni bila sklenjena.

12Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki se tiče pomena tega sklepa za dobrovernost tožnice. V objavljeni (civilnopravni) sodni praksi pritožbeno sodišče ni našlo primera, ko bi lokalna skupnost izdala sklep, kakršen je tu obravnavani – da se ugodi oz. prizna zahtevek društva za priznanje lastninske pravice na nepremičninah, ki jih je občina poprej že razglasila za športne objekte lokalnega pomena. Nekatere odločbe zastopajo stališče, da občina ni dolžna, niti upravičena odločati o takem zahtevku.⁹

13V konkretnem primeru pa je občina o zahtevku za priznanje lastninske pravice tožnice odločila, in to afirmativno. Torej je občina, ki je primarno olastninila navedene nepremičnine po 64. členu ZSpo, izrazila voljo, da je lastnica teh nepremičnin pravzaprav tožnica – športno društvo. Slednja so tudi sicer po volji zakonodajalca primarni upravičenec lastninjenja športnih objektov, saj postanejo načeloma vsi športni objekti, na katerih je obstajala družbena lastnina, last društev – razen tistih, ki jih je lokalna skupnost razglasila za objekte lokalnega pomena.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so specifične okoliščine tega primera (predvsem dejstvo, da je občina ugodila zahtevku tožnice oziroma ji s sklepom svojega organa priznala lastninsko pravico; pa tudi nesporno dejstvo, da je tožnica ves čas, dolga leta upravljala in uporabljala sporne nepremičnine) v konkretnem primeru pri tožnici, ki jo je mogoče šteti za prava neuko stranko,¹⁰ lahko ustvarile upravičen vtis, da je (od izdaje sklepa z dne 29. 3. 2001) lastnica spornih nepremičnin. Upoštevati je treba, da tu ni šlo za pogodbo, sklenjeno med prirejenimi subjekti, temveč za akt (lokalne) oblasti, s katerim je ta lokalna oblast – občina izrekla, da tožnici pripada lastninska pravica. To je po oceni pritožbenega sodišča pri tožnici ustvarilo prepričanje, da je (že s tem aktom) postala lastnica.

15Ta okoliščina (akt oblastnega organa) obravnavani primer tudi razlikuje od primerov v sodni praksi, ki jih citira sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve, ko se je (domnevnim) priposestvovalcem očitalo, da niso bili dovolj skrbni, da niso preverili stanja v zemljiški knjigi ipd. Vsi citirani primeri so se nanašali na pravnoposlovne prenose lastninske pravice med zasebnopravnimi subjekti, brez odločb ali aktov oblastnih organov. Zato tudi (nesporno) dejstvo, da je bila v zemljiški knjigi vpisana toženka, v tem konkretnem primeru ne more vplivati na odločitev. Tožnica je bila očitno prepričana, da akt oblastnega organa nadomešča oziroma presega zemljiškoknjižni vpis. Tako sklepanje ni povsem brez podlage, saj 42. člen SPZ določa, da se lastninska pravica (originarno) pridobi tudi z odločbo upravnega organa.

16Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, pa novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko posumil, da stvar morda pripada komu drugemu, in zaradi katerih bi njega oziroma njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih razmerij.¹¹ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v konkretnem primeru podane vse predpostavke za priposestvovanje, saj je bila tožnica zaradi zgoraj opisanih specifičnih okoliščin (dolgoletna nemotena uporaba; akt občinskega organa, ki je pritrdil tožničini zahtevi za priznanje lastništva) tudi ob upoštevanju dolžne skrbnosti (po standardu skrbnosti dobrega gospodarja športnega društva) v opravičljivi zmoti, da je lastnica sporne nepremičnine.

17Upoštevaje navedeno se izkaže, da niso odločilne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo kot indic slabe vere: da iz sklepa občine izhaja, da je treba še skleniti pogodbo in da tožnica ni mogla pričakovati, da bo občina sama uredila vse potrebno; tudi te okoliščine namreč po oceni pritožbenega sodišča še ne izkazujejo, da tožnica ni mogla biti v dobri veri. Relevantni deli sklepa z dne 29. 3. 2001 se glasijo: »Zahteva športnega društva […] za izročitev nepremičnin […] je utemeljena« in: »Mestna občina prenese v last Aerokluba ... nepremičnine ...« O prenosu v last je v drugi točki sklepa govora v sedanjiku, kar lahko ustvari upravičen vtis, da je ta prenos že izvršen s sklepom. V sklepu nikjer ni govora o tem, da se bo lastninska pravica prenesla šele s sklenitvijo pogodbe ali vpisom v zemljiško knjigo, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je ta sklep (akt oblastnega organa) pri tožnici (skupaj z dejstvom, da ji nihče nikoli ni oporekal uporabe letališča) lahko ustvaril upravičen vtis, da je že na podlagi tega sklepa postala lastnica.

18Sklicevanje sodišča prve stopnje, da nedobrovernost dokazuje dopis z dne 7. 2. 2012 v zvezi z menjavo parcel, v katerem tožnica sama piše, da ni lastnica letališča, je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj je ta dopis nastal že po izteku desetletne priposestvovalne dobe iz drugega odstavka 43. člena SPZ, ki se je iztekla leta 2011. Ker je tožnica s potekom te dobe originarno pridobila lastninsko pravico, njene poznejše izjave na že pridobljeno pravico ne morejo vplivati.

19Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem priposestvovanja zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno presodilo listine. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

20V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je kot lastnik nepremičnine sedaj vknjižen stranski intervenient. To po oceni sodišča druge stopnje ne more biti razlog, da bi tožnici odrekli njeno pravno varstvo, četudi se zgolj na podlagi te sodbe še ne bo mogla vknjižiti, temveč bodo potrebni še drugi postopki.

21Ker je pritožbeno sodišče odločitev spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka v postopku ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožnici povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju vrednosti spora 30.000 EUR in Odvetniške tarife priznalo nagrado za tožbo in prvo pripravljalno vlogo 2 x 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 450 točk, za 3 nadaljnje vloge 3 x 300 točk, za zastopanje na prvem naroku 600 točk in za drugi narok 300 točk ter nagrado za sestavo pritožbe 750 točk, skupaj torej 4200 točk ali 2520 EUR, nadalje pa še 2 % materialnih stroškov (50,40 EUR), 22 % DDV na odvetniške storitve (565,49 EUR) ter plačani sodni taksi za tožbo in za pritožbo (2 x 741 EUR). Skupaj je tožnici tako priznalo 4.617,89 EUR. Tožnici pa pritožbeno sodišče ni priznalo nagrad za pregled listin, posvet s stranko in končno poročilo stranki, saj gre za nesamostojna opravila, ki so zajeta v nagrade za sestavo vlog.

22Ker stranka, na katere strani je nastopal stranski intervenient, ni uspela v pravdi, mora intervenient sam nositi svoje pravdne stroške.

¹ Uradni list RS, št. 22/98 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSpo.
² Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL.
³ Uradni list RS, št. 60/95 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDru.
⁴ Ki se v relevantnem delu glasi: »Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavljajo lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti ...«
⁵ Glej tudi odločbo VSRS II Ips 75/2010.
⁶ ZSpo je začel veljati 4. 4. 1998.
⁷ Primerjaj sklep VSL II Cp 3524/2015.
⁸ Glej odločbe VSRS II Ips 314/2017, II Ips 39/2019, II Ips 279/2011 in II Ips 254/2013.
⁹ Npr. sklep VSL II Cp 3524/2015.
¹⁰ Primarna dejavnost društva nima veliko stika s civilnim pravom. Tudi se ne zatrjuje, da bi bili organi in vodilne osebe tožnice (46. člen SPZ) prava vešči oziroma pravno izobraženi.
¹¹ Sodba VSL I Cp 3224/2011.