VSL Sklep II Cp 878/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi, opravljena dejanja je razveljavilo in zavrglo tožbo (I. točka izreka sklepa). Na podlagi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je še odločilo, da stroške postopka nosi tožeča stranka (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. CSD je z odločbo 000-10179/2017/7 z dne 24. 11. 2017 odločil, da mora tožnica toženki plačevati subvencijo najemnine za čas od 1. 11. 2017 do 30. 10. 2018, nato pa je dne 7. 6. 2018 izdal odločbo 000-3511/2018, s katero je odločil, da je od 1. 12. 2017 dalje zavezanec za plačilo subvencije najemnine Mestna občina ... (v nadaljevanju: MO). Toženka kljub izrecni določbi 42. člena ZUPJS CSD ni obvestila o spremembi prebivališča, kar je CSD ugotovil po uradni dolžnosti nekaj mesecev kasneje, zato je šele junija 2018 izdal novo odločbo, s katero je odločil z učinkom za nazaj, in sicer, da je od 1. 12. 2017 dalje zavezanka za plačilo subvencije MO. ZUPJS dejansko nima izrecne določbe, iz katere bi izhajala izključna pristojnost CSD za odločanje o vračanju sredstev. Četrti odstavek 44. člena ZUPJS določa, da CSD odloči o višini, načinu in času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe iz prvega odstavka tega člena v istem postopku. Če torej CSD odločbo odpravi ali razveljavi, odloči tudi o vračilu sredstev, vendar v obravnavanem primeru CSD tega ni storil. Po mnenju pritožbe tožnica lahko zahteva vračilo le v sodnem postopku, saj je to edini postopek, v katerem lahko sodeluje kot stranka. Iz 44. člena ZUPJS tako izhajata dva možna pravna postopka, in sicer upravni bodisi pravdni postopek. Sodišče ne bi bilo pristojno za odločanje v tem postopku le v primeru, če bi bilo že z upravno odločbo toženki naloženo, da mora vrniti celotno neupravičeno izplačano subvencijo. Ker z upravno odločbo o vračilu ni bilo odločeno, tožnica pa kot izplačevalka zahteva izplačilo, mora o tem odločiti sodišče.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva vračilo subvencije najemnine v znesku 2.296,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je CSD dne 24. 11. 2017 izdal odločbo, na podlagi katere je toženka upravičena do subvencionirane tržne najemnine za obdobje od 1. 11. 2017 do 30. 10. 2018, s katero je bila za zavezanko za plačilo določena tožnica. Dne 7. 6. 2018 pa je CSD izdal odločbo, s katero je za zavezanko za plačilo subvencije določil MO, medtem ko v upravičenje toženke do subvencionirane tržne najemnine ni posegel.

6Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pravico do subvencije tržne najemnine ureja Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki v 7. točki 6. člena določa, da CSD odloča o subvenciji najemnine tržnega najemnega stanovanja. ZUPJS v VIII. poglavju z naslovom Sprememba okoliščin in neupravičeno priznana pravica iz javnih sredstev (42. - 45. člen) ureja vprašanja odločanja in postopka v primeru sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na upravičenost do pravice iz javnih sredstev in vrnitvi neupravičeno prejetih javnih sredstev. V skladu z določilom četrtega odstavka 44. člena ZUPJS je CSD tisti organ, ki je pristojen za odločitev o višini, načinu in o času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev ob odpravi ali razveljavitvi odločbe, s katero je bilo odločeno o priznanju pravice iz javnih sredstev in med katere sodi tudi subvencija tržne najemnine (tretji odstavek 44. člena ZUPJS). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da CSD odločbe, s katero je odločil, da je zavezanka za plačilo subvencije tržne najemnine tožnica, ni odpravil oziroma razveljavil. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožnice na neobstoj pravne podlage za izplačilo subvencije tržne najemnine, saj izplačilo te pravice iz javnih sredstev temelji na odločbi CSD z dne 24. 11. 2017. Ker je na podlagi določila četrtega odstavka 44. člena ZUPJS odločitev o vrnitvi neupravičeno prejetih javnih sredstev v pristojnosti CSD, ki o vrnitvi odloči ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe o subvenciji najemnine in ki odločitve o tem še ni sprejel, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodna pristojnost za odločitev v zadevi (še) ni podana. Pritožbeno stališče, da ZUPJS predvideva možnost dveh pravnih postopkov, in sicer upravnega in pravdnega glede vračila neupravičeno prejetih subvencij, v omenjenem zakonu nima podlage. Sodna pristojnost (socialnega) sodišča pa bo v tej zadevi, kot je v 9. točki obrazložitve sklepa pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v skladu z določilom drugega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in 63. člena ZDSS-1 podana šele, ko bo izčrpan postopek pred CSD z dokončnim upravnim aktom ali v primeru, ko do izdaje in vročitve upravnega akta ne bo prišlo v zakonitem roku.

7Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženkini stroški odgovora na pritožbo, v katerem povzema svoje navedbe iz prvostopenjskega postopka, pa niso bili potrebni,