42. člen ZUPJS

Ni relevantno, ali je tožnik spremembo periodičnega dohodka sporočil pravočasno, temveč je edino bistveno, kdaj je do spremembe prišlo. Upravičenec mora torej CSD podatek, da je prišlo do spremembe pri periodičnem dohodku zaradi začetka prejemanja pokojnine sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici po uradni dolžnosti na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe.

Med spremembami, ki vplivajo na upravičenost do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS je navedena tudi sprememba vrste periodičnega dohodka. Opustitev tožnika glede sporočanja spremembe v njegovi pravni sferi se lahko odrazi le na že priznane pravice, ki so potekle s februarjem 2024. Le zgolj zaradi tožnikove opustitve pa avtomatično ne nastopi dolžnost CSD iz 42. člena ZUPJS, da bi o že priznanih pravicah odločil na novo z upoštevanjem spremembe periodičnega dohodka s prvim naslednjim mesecem po nastopu spremembe.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Ni utemeljena pritožbena graja toženke, da neprijava na javni razpis za oddajo neprofitnega stanovanja v najem pomeni spremembo pogojev iz 42. člena ZUPJS, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. S pravnomočno odločbo CSD z dne 23. 3. 2023 je bila tožnica upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine. Med trajanjem upravičenosti do subvencionirane tržne najemnine je bil 31. 5. 2022 objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, ki je potekal od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022. Niti SZ-1 niti ZUPJS ne določata, da bi se moral upravičenec do subvencionirane tržne najemnine prijaviti na razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja objavljen med trajanjem pravice do subvencionirane tržne najemnine, ki je omejena na določen čas. Ker se pogoji za upravičenost do subvencionirane tržne najemnine zaradi neprijave na javni razpis niso spremenili, toženka ni zakonito posegla v pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2023. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da tožnica po 1. 7. 2022 ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, in da mora izplačana sredstva vrniti občini B. Neuspešno je pritožbe

Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.

Tožnik je bil skladno s pravnomočno odločbo z dne 11. 11. 2020 upravičen do subvencije k plačilu tržne najemnine in ta njegov status se, kljub temu, da se ni prijavil na javni razpis, ki je bil objavljen 20. 11. 2020, ni v ničemer spremenil. SZ-1 namreč ne nalaga, da bi se moral upravičenec prijaviti na vsak javni razpis, ki bi bil objavljen po izdaji odločbe o priznanju pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine. Je pa neprijava na javni razpis odločilnega pomena pri odločanju o novi pravici do subvencije k plačilu tržne najemnine.

Toženka bi morala znižanje plačila vrtca za drugega otroka v smislu delne oprostitve plačila uveljavljati pred CSD, ki o tem ne odloča (kot tudi ne vrtec) po uradni dolžnosti, saj je tudi delna oprostitev plačila vrtca vezana na odločbo CSD in je vrtec ne more upoštevati avtomatično. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, med njimi tudi pravice do subvencioniranja plačila vrtca, gre za sistemsko ureditev, pri čemer mora biti o pravici oziroma pravnem razmerju glede plačila staršev za vrtec, ki ima sicer podlago v materialnem predpisu, odločeno z odločbo. Da se upravičencu prizna določena pravica, mora biti ta uveljavljena in o njej posledično tudi odločeno. Pravico je treba uveljavljati pred CSD in posamezniku ne pripada že na podlagi zakona, prav tako je vrtec ne more in je ni dolžan upoštevati na podlagi zakona. Ne v ZUPJS ne v ZVrt ni določeno, da se ta pravica upošteva sama po sebi, temveč jo je treba uveljavljati po za to predpisanem postopku, četudi gre za birokratsko delo.

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

V tem primeru ni podanih okoliščin, ki bi vplivale na samo upravičenje do denarne socialne pomoči. Drži, da je tožnik 6. 11. 2018 (tj. ob izdaji odločbe) postal lastnik osebnega vozila, letnik 2005 v vrednosti 3.700,00 EUR. Vendar pa se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka ne šteje v premoženje. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, lastništvo vozila na samo pravico do denarne socialne pomoči ni imelo vpliva. Ker eden od kumulativno določenih pogojev ni podan, odprava odločbe ne more biti dopustna.

Center za socialno delo je z odločbo z dne 16. 6. 2020, to je potem, ko mu je tožnik dne 29. 5. 2020 poslal obvestilo o nakazilu invalidske pokojnine, na novo odločil o posamezni pravici. V obrazložitvi citirane prvostopne odločbe z dne 16. 6. 2020 je jasno navedeno, da je tožnik na pristojni Center za socialno delo sporočil spremembo vrste periodičnih dohodkov in ni mogoče zaključiti drugače, torej, da je tožnik s sporočilom uveljavljal določene pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za dejanski stan iz drugega in tretjega odstavka 42. člena ZUPJS in je Center za socialno delo o posameznih pravicah na novo odločil z odločbo z dne 16. 6. 2020 skladno s četrtim odstavkom citirane določbe 42. člena ZUPJS oziroma je bil tožnik s pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo uspešen, je skladno z drugim odstavkom 113. člena v zvezi z 118. členom ZUP upravičen do povračila stroškov pravnega zastopanja v višini 186,66 EUR.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih kot je obravnavani in za katere novela ZŠtip-1B še sploh ni veljala niti ni bila uporabljiva štelo, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z teleološkimi razlagalnimi argumenti ter uporabo analogije legis in argumenta a simili ad simile, ko sta si urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je glede na 3. člen ZS uporabljalo 240. člen OZ. Pri tem je upoštevalo 3. člen ZŠtip-1, po katerem je višja sila vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni mogoče pričakovati, predvideti, nanj računati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Stališča pritožbenega sodišča iz dosedanje sodne prakse morajo toliko bolj veljati in biti uporabljiva v konkretnem primeru, za katerega je že uporabljiv novelirani 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1B. Torej tudi pri upoštevanju ekskulpacijskega razloga nemožnosti izdelave praktičnega dela diplomske naloge pred

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprav

Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, kdaj je prišlo do spremembe, ki vpliva na samo pravico do subvencije najemnine. S tem v zvezi je tako potrebno razčistiti, kdaj se je tožnica preselila na nov naslov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih pritožba niti ne prereka, sicer res izhaja, da tožnik 1. 10. 2018 ni imel vpisanega začasnega bivališča v upravni enoti kraja študija, temveč šele 1. 11. 2018. Torej v času, ko je bila zadeva še v prvostopenjskem upravnem odločanju pri CSD. V takšnih okoliščinah bi organ prve stopnje lahko priznal pravico do dodatka, v kolikor bi razpolagal z dokazilom o prijavi začasnega bivališča, vsekakor pa bi dodatek moral priznati organ druge stopnje, ki k podatkom iz javnih evidenc pristopa po uradni dolžnosti in je o pritožbi odločal šele 31. 7. 2019.

Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15

Za spremembo vrste periodičnih dohodkov kot nastanek spremembe okoliščin v smislu 42. člena ZUPJS se lahko šteje le izplačilo novega periodičnega dohodka. Zgolj sprememba zavarovalne podlage iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v delovno razmerje sama po sebi še ne more pomeniti takšne spremembe, ki bi lahko vplivala na upravičenost do pravice iz javnih sredstev, njeno višino ali obdobje prejemanja in zaradi katere bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice po 42. in 42.a členu ZUPJS. Ker ima sprememba podlage zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v delovno razmerje, za posledico tudi spremembo vrste periodičnega dohodka, torej iz dohodka iz naslova vodenja družbe v plačo, do spremembe okoliščin lahko pride šele pod pogojem izplačila novega periodičnega dohodka, torej plače.

Tožnikova pravica do denarne socialne pomoči in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je v odločbi z dne 15. 11. 2016 trajala do 31. 5. 2017. V tem času Center za socialno delo ni ugotovil, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na spremembe odločbe. Vendar lahko Center za socialno delo po 43. členu ZUPJS v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev ob pogojih, ki jih ta člen določa. Pogoji pa so, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov, ali je sporočila neresnične podatke. CSD, ki je postopek po uradni dolžnosti začel 2. 6. 2017 bi tako moral uporabiti 43. člen ZUPJS, ta pa mu ne omogoča izdajo izpodbijane odločbe iz navedenih razlogov.