VSL sodba II Cp 2336/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točke izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:
»II.
Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožniku plačati odškodnino v znesku 3.490,89 EUR z zamudnimi obrestmi od zneskov:

4.500,00 EUR od 07. 07. 2008 do 14. 09. 2008;

3.437,00 EUR od 07. 07. 2008 do plačila

33,00 EUR od 21. 06. 2008 do plačila

20,89 EUR od 27. 05. 2008 dalje do plačila

21,83 EUR od 15. 05. 2008 dalje do plačila.«

III.

ZAVRNE SE tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v 15-dneh plačati tožeči stranki še odškodnino v znesku 4.126,79 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

4.063,00 EUR od 07. 07. 2008 dalje do plačila in

63,79 EUR od 27. 05. 2008 dalje do plačila.«

IV.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki v 15 dneh pravdne stroške v znesku 1.284,59 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 53,7 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača denarno odškodnino v znesku 2.490,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.500,00 EUR za čas od 07. 07. 2008 do 14. 09. 2008, od zneska 2.437,00 EUR od 07. 07. 2008, od zneska 33,00 od 21. 06. 2008, od zneska 20,89 EUR od 27. 05. 2008 in od zneska 21,83 od 15. 05. 2008 dalje do plačila. V preostalem delu (glede zneska 5.126,79 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške v višini 999,88 EUR.

2Proti zavrnilnemu delu sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišču prve stopnje očita, da mu je prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Tožnik je zaradi prometne nesreče utrpel poškodbo zunanjega dela leve rame in ključnice, zaradi česar je v skladu z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke trpel hude telesne bolečine en teden, nato en teden srednje hude, srednje hude bolečine pa je prav tako trpel ob izvajanju fizioterapije, po koncu zdravljenja pa trpi bolečine pri gibanju rok v ramenskem obroču na levi strani, zlasti pri prenašanju težjih bremen in pri gibih v horizontalni smeri. Tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem so predstavljale sedemkratni pregled pri specialistu, dvakrat UZ, en RTG pregled, sedemkratna kontrola pri izbranem zdravniku, sedemkratna fizioterapija in nošenje mitele en mesec in pol. Glede na navedeno bi tožniku pripadala celotna vtoževana odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin v višini 6.000,00 EUR. Nadalje bi bil tožnik upravičen tudi do celotne vtoževane odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.000,00 EUR in ne zgolj 4.000,00 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da se zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnostih odraža pri delu in športnem udejstvovanju. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik življenjsko odvisen od dela na kmetiji, kjer mora v opravila vložiti bistveno več truda kot prej, pri tem pa stalno čuti bolečine v levi rami. Pred škodnim dogodkom je tožnik tudi rad kolesaril, kar sicer še vedno lahko počne, vendar v bistveno manjšem obsegu. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi njegovo starost ob nesreči, ko je imel šele 32 let. Narobe je sodišče presojalo tudi višino premoženjske škode zaradi prevozov, ki jih je tožnik imel kot posledico škodnega dogodka. Neutemeljeno je namreč zavrnilo uporabo uredbe o višini povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov in se pri tem sklicevalo na dejanske stroške, ki obsegajo zgolj povračilo stroškov goriva. S tem tožniku niso bili povrnjeni ostali stroški uporabe avtomobila, kot so obraba pnevmatik, obraba motorja in drugih delov avtomobila ter stroške registracije in zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je tožniku v izreku naložilo plačilo stroškov toženke, čeprav iz obrazložitve izhaja ravno obratno. Ne glede na to, pa je tudi višina stroškov napačno odmerjena. Sodišče je uspeh pravdnih strank zmotno računalo po fazah postopka, glede na to, kako je tožeča stranka umikala oziroma zviševala svoj zahtevek. Uspeh je torej računalo znotraj posameznih faz, namesto da bi ob upoštevanju določbe drugega odstavka 154. člena ZPP upoštevalo zgolj končen uspeh v pravdi v razmerju do celotne vtoževane odškodnine. Stroške izvedenca pa bi moralo sodišče v celoti naložiti v plačilo toženi stranki, saj ti ne bi smeli biti odvisni od uspeha v pravdi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede prestanih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak sodišču očita napačno uporabo materialnega prava pri odmeri višine denarne odškodnine. Tožnik v pritožbi vztraja, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, enako tudi za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovljena dejstva ni ustrezno ovrednotilo. Pravna podlaga za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ju vtožuje tožnik, je v 179. členu Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), po katerem pripada oškodovancu ob upoštevanju okoliščin primera (zlasti stopnje bolečin in njihovo trajanje) pravična denarna odškodnina, pri čemer je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Uporaba pravnega standarda pravične denarne odškodnine mora biti v vsakem primeru nepremoženjske škode individualizirana, hkrati pa mora biti prisojeni znesek vpet v širše družbene okvire, ki se odražajo v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

6Tožnik je v prometni nesreči utrpel poškodbo leve rame in sicer lateralnega dela, zunanjega dela ključnice proti akromionu, kakor tudi pretrganje vezi v ramenskem predelu. Zaradi navedenih poškodb je bil potreben sedemkratni obisk specialista, dvakrat ultrazvok, en rentgenski pregled, sedem pregledov pri osebnem zdravniku, sedem fizioterapij in nošenje opornice 1,5 meseca. Pri tem je trpel hude bolečine en teden, nato en teden srednje hude bolečine, bolečine je trpel tudi ob izvajanju fizioterapij, trpel pa jih bo tudi v bodoče pri opravljanju fizičnih del doma na kmetiji in pri športnem udejstvovanju (rekreativnem kolesarjenju). Pritožbeno sodišče meni, da je dosojena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR glede na prizadejane telesne bolečine, predvsem pa glede na ugotovljene telesne bolečine, ki se bodo zaradi izrazito bolečega AC sklepa pojavljale pri obremenitvah tudi v bodoče (182. člen OZ), prenizka. Pravično denarno odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine predstavlja znesek 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato denarno odškodnino za to obliko škode zvišalo za 1.000,00 EUR. Povsem pravilna pa je odmera odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000,00 EUR. V zvezi s to obliko škode tožnik v pritožbi izpostavlja okoliščine, ki so bile upoštevane v okviru presoje denarne odškodnine za bodoče telesne bolečine, ne pa duševne prizadetosti, ki bi bila pogojevana z zmanjšano življenjsko aktivnostjo. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 8.000,00 EUR, kar predstavlja 8,1 povprečnih plač v času izdaje prvostopenjske odločbe in ustreza zgoraj navedenim vodilom za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7Glede premoženjske škode, nastale s stroški prevoza, tožnik v pritožbi navaja, da bi mu morala biti priznana v celoti, tj. v višini 84,68 EUR (zmnožek 0,29 EUR z 292 km). Ugotavljanje višine denarne odškodnine za premoženjsko škodo je dejansko vprašanje, glede katerega leži trditveno in dokazno breme na tožniku (7. in 212. člen ZPP). Dokazov, ki bi odražali omenjene stroške, tožnik v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ni predložil. Kadar se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa višine zneska ni mogoče ugotoviti oziroma jo je mogoče ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (216. člen ZPP). Glede na odsotnost tožnikovih dokazov v zvezi z specificiranimi stroški, kar bi omogočilo (matematično) natančno ugotovitev višine odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je tožnikove stroške izračunalo ob upoštevanju cene bencina, povprečne porabe in preračuna na dejansko prevožene kilometre. Ugotavljanje dejanskega stanja po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP je namreč odraz načela pravičnosti, saj bi sicer moralo sodišče ob odsotnosti dokazov tožnikov zahtevek sicer zavrniti.(1)

8Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov izpodbija tožeča stranka v pritožbi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov izvedeniških mnenj in glede načina računanja stroškov po fazah. Obe stališči pritožbe sta pravno zmotni. ZPP ne daje podlage za drugačno obravnavo stroškov, ki so nastali z delom izvedenca, od ostalih stroškov postopka, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je tudi o teh stroških postopka odločilo glede na dosežen uspeh v pravdi. Računanje stroškov po fazah, ki so razdeljene glede na delne umike oziroma zviševanje zahtevka tožnika, je utemeljeno ob upoštevanju pravde kot dinamičnega procesa, kjer stranke ob upoštevanju načela dispozitivnosti prosto razpolagajo z zahtevkom, zaradi česar se tudi delež uspeha pravdnih strank tekom postopka spreminja. Pravno podlago za takšno postopanje sodišča glede zviševanja zahtevka predstavlja 154. člen ZPP, za zmanjšanje zahtevka pa je poleg tega treba upoštevati še 158. člen ZPP.(2)

9Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala tudi popravek pisne napake iz IV. točke izreka prvostopenjske odločbe, to zahtevo pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo kot predlog za popravo sodbe v skladu z 328. členom ZPP in izdalo popravni sklep dne 16. 06. 2011, zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.

10Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

11Glede na spremenjen uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke v prvi fazi postopka je sedaj 79%, v drugi fazi postopka 62% in v tretji fazi postopka 46%. Ob upoštevanju priznanih stroškov s strani sodišča prve stopnje in spremenjeno razmerje uspeha pravdnih strank je tožnik upravičen do povrnitve 1.419,63 EUR, toženka do 135,04 EUR, po medsebojnem pobotu pa se presežek 1.284,59 EUR naloži v plačilo toženki.

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo zahtevala zvišanje odškodnine za 5.126,79 EUR in uspela do višine 1.000,00 EUR. Njen uspeh v pritožbenem postopku je 19,5%. Tožena stranka ji mora zato povrniti 53,7 EUR pritožbenih stroškov (19,5% od priznanih 275,4 EUR, ki se nanašajo na odvetniške stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk s pripadajočim DDV ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, medtem ko je plačila sodnih taks tožnik oproščen).

--------------------------------

(1) Prim. D. Wedam-Lukić, v L. Ude (et al.) Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list, 2006, Ljubljana, druga knjiga, stran 398.

(2) Prim. N. Betetto, v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Založba Uradni list, 2006, Ljubljana, druga knjiga, stran 32 in nasl.