VSL Sklep I Cp 1378/2020

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka postopek glede predloga za izdajo začasne odredbe, vloženega dne 30.6.2020, zaradi umika predloga, ustavilo. V točki II izreka pa je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je mandatna pogodba z naslovom „Pooblastilo“ z dne 12.5.2020, sklenjena med prvo in drugo toženo stranko, v okviru katere je druga tožena stranka pooblaščena za zastopanje prve tožene stranke v pravdni zadevi z opr. št. IV P 483/2020 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, nična. V točki III izreka je odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

2Zoper točko II izreka sklepa se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v izpodbijanem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil glavni namen spora v odpravi nezakonitega in nemoralnega stanja, ki je bilo vzpostavljeno s sklenitvijo pooblastilno - mandatnega razmerja med prvo in drugo toženo stranko, odpravi posledic in preprečitvi ponovne vzpostavitve takšnega stanja. Ugotovitev ničnosti pravnega razmerja pomeni, kot da takšno razmerje ne bi nikoli nastalo in zato tudi nima kakršnegakoli pravnega učinka. Sodba o ničnosti pravnega razmerja odpravlja tudi vse posledice, ki so bile na temelju ničnega razmerja storjene, prav tako pa tudi preprečuje, da bi se ugotovljeno nično razmerje ponovno vzpostavilo. Gola odpoved pooblastilnega razmerja, ki ga je sodišču naznanila druga odvetniška pisarna in niti ne druga tožena stranka, namreč predstavlja materialno manj od tistega, kar je tožeča stranka zasledovala s tožbo. Preklic ali odpoved pooblastilnega razmerja učinkuje ex nunc in ne odpravlja posledic ex tunc, kot to velja za ugotovitveno sodbo o ničnosti pravnega razmerja. Preklic in odpoved tudi ne onemogočata, da bi toženca v prihodnje ponovno sklenila pooblastilno - mandatno razmerje v konkretni zadevi in tako ponovno vzpostavila nezakonito in nemoralno pravno razmerje in s tem posegla v pravice tožeče stranke. Ugotovitev ničnosti ima namen tudi v preprečitvi nastale in bodoče škode. Sodišče zmotno navaja, da je bil namen tožeče stranke zgolj doseči prenehanje pooblastilnega razmerja, saj to ne drži. Tožeča stranka je zatrjevala ničnost v smislu kot ta pravni institut ureja Obligacijski zakonik (OZ²). Tožba ni bila vložena zaradi preprečitve neposredne nevarnosti, temveč zaradi odprave učinkov takšnega razmerja, ki je po svoji naravi nezakonito in nemoralno in zato nično. Druga tožena stranka je v postopku z opr. št. IV P 483/2020 za prvo toženo stranko opravila že številna procesna dejanja, s katerimi je bilo naslovno sodišče seznanjeno. Takšna procesna dejanja temeljijo na mandatnem razmerju, ki je nično. S tem, ko je sodišče ničnostno tožbo zavrglo, je hkrati tudi omogočilo, da takšna procesna dejanja ostanejo v veljavi. Odpoved pooblastilnemu razmerju namreč učinkuje ex nunc, od odpovedi dalje, v ničemer pa ne razveljavlja ali odpravlja že opravljena procesna dejanja za stranko. Zakonodaja glede zaupnosti razmerja med klientom in stranko ne ščiti zgolj posamičnih informacij med njima, temveč njuno razmerje kot celoto. Dejanska situacija, kot je podana v konkretnem primeru, predstavlja kršitev celote varovanega razmerja med odvetnikom in njegovim klientom. Zavrženje tožbe tožeči stranki predstavlja absolutno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj ji nezakonito odreka pravni interes in možnost obravnavanja pred sodiščem, kar vse pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava in zmotno ugotovljenih dejstvih v postopku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v trenutku odločanja ne obstaja več nevarnost, da bi druga tožena stranka ob zastopanju prve tožene stranke v drugem pravdnem postopku IV P 483/2020 uporabljala in izkoriščala določene zaupne informacije, glede katerih tožnica trdi, da jih je drugi toženi stranki sama predhodno posredovala. Druga tožena stranka namreč v postopku IV P 483/2020 nima več nikakršnih pooblastil, prvo toženo stranko pa tam zastopa drug odvetnik. Poleg tega tožnica tudi ni konkretizirala dosedanje uporabe zatrjevano spornih informacij. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo tudi, da cilja preprečitve izvajanja zastopanja druge tožene stranke s postavljenim ugotovitvenim zahtevkom ni mogoče doseči. Cilj, ki je po navedbah tožnice predstavljal njen pravni interes - doseči stanje, ko druga tožena stranka prvega toženca ne zastopa več, je namreč že bil dosežen. Druge pravne koristi pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni specificirala. V pritožbi se tožnica sklicuje na to, da preklic ali odpoved pooblastilnega razmerja učinkuje ex nunc in ne odpravlja posledic ex tunc, kot to velja za ugotovitveno sodbo o ničnosti pravnega razmerja. Omenja tudi, da je druga tožena stranka v postopku z opr. št. IV P 483/2020 za prvo toženo stranko opravila že številna procesna dejanja, s katerimi je bilo naslovno sodišče seznanjeno. Takšna procesna dejanja temeljijo na mandatnem razmerju, ki je nično. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da upravičenost pooblaščenca za zastopanje temelji na izjavi volje (pooblastitvi) zastopanega. Pooblastitev je enostransko pravno dejanje. Pri tem gre za t. i. zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih oseb (nasprotna stranka, sodišče). V zvezi s položajem pooblaščenca pa je treba razlikovati t.i. notranje razmerje, ki je temelj za pooblastitev. V razmerju med stranko in odvetnikom je notranje razmerje praviloma razmerje mandatne pogodbe (člen 766 OZ). Veljavnost zunanjega razmerja (pooblastila) pa je neodvisna od veljavnosti in obstoja notranjega razmerja. Tudi obseg upravičenosti za zastopanje se presoja izključno iz vsebine pooblastila, ne pa iz vsebine notranjega razmerja. Tako na veljavnost pooblastila tudi ne vpliva, če je pogodba, na kateri pooblastilo temelji, nična, če je naknadno izpodbita ali če jo stranki sporazumno razvežeta (ne da bi bilo hkrati preklicano ali odpovedano pooblastilo).³ Glede na navedeno morebitna sodba, s katero bi se ugotovilo, da je sporna mandatna pogodba med tožencema nična, ne bi vplivala na veljavnost že opravljenih procesnih dejanj druge tožene stranke v pravdnem postopku IV P 483/2020 in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.⁴ Ta ogroženost pa je posledica tožnikove negotovosti glede pravnega razmerja. Pravni interes lahko izhaja tudi širše iz tožnikovega položaja. Vendar pa tožnica tudi z drugimi pritožbenimi navedbami: da ima ugotovitev ničnosti namen tudi v preprečitvi nastale in bodoče škode, da sodba o ničnosti pravnega razmerja odpravlja tudi vse posledice, ki so bile na temelju ničnega razmerja storjene, da preprečuje, da bi se ugotovljeno nično razmerje ponovno vzpostavilo, po oceni pritožbenega sodišča ne utemelji svojega pravnega interesa za ugotovitev ničnosti spornega razmerja, saj teh konkretnih posledic oziroma bodoče nevarnosti ne konkretizira. Tožnica bi morala izkazati, da bi ji uspeh v tej pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja zakon. Tega pa tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazala, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnice, ob predhodnem preizkusu tožbe, na podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

5Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

6Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
³ Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 361, 362
⁴ Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 149