VSRS Sodba I Ips 25702/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 500,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 28. 9. 2018 A. B. in D. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obema je izreklo kazen osem mesecev zapora in jima v nerazdelno plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter vsakemu še plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obeh obsojencev. Zagovorniki obsojenega A. B., odvetniki Odvetniške družbe dr. Aljoša Dežman o. p., d. o. o. jo vlagajo, kot uvodoma navajajo, iz vseh zakonitih razlogov, določenih v prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornik obsojenega D. K., odvetnik Milan Vajda, pa v zahtevi zatrjuje kršitve kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka in kršitve več ustavno zagotovljenih pravic obsojenca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ugotavlja, da vložniki v obeh zahtevah pod videzom kršitve določb kazenskega zakona, kazenskega postopka, Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, problematizirajo zgolj s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Tožilec meni, da sta obe zahtevi neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom. Obsojenca in zagovorniki obsojenega A. B. se o njem niso izjavili, zagovornik obsojenega D. K. pa v izjavi nasprotuje stališču tožilstva, da z zahtevo izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in pojasnjuje, da notar obsojencema ni dovolil skleniti klasične hipoteke in je sam strankama predlagal sklenitev maksimalne hipoteke. S sklenitvijo notarskega zapisa ni bilo storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je notarski zapis zapisal sam notar, ne pa pogodbeni stranki, ki sami notarskega zapisa ne moreta skleniti.

B.

Glede zahteve zagovornikov obsojenega A. B.

5Zagovorniki obsojenega A. B. trdijo, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Očitek utemeljujejo z navedbami, da je med obsojencema obstajalo dolžniško-upniško razmerje in da sta notarju povedala, da posojilo še ni bilo realizirano, da pa bo v prihodnosti. Izjava obsojencev notarju ni bila v ničemer neresnična, vsebovala pa je okoliščine, ki se jih zaradi njihove narave ne da v celoti preveriti. Pri sklepanju zavarovanj iz bodočih poslov stranke notarju niti ne morejo pojasniti vseh konkretnih okoliščin, saj še tudi same ne poznajo vseh podrobnosti in gotovosti dejstva njihovega nastanka. Trdijo, da v sodbi ni dokazan očitek obsojencema, da nista imela namena dejanske sklenitve posojilnih pogodb kot to sodišče prve stopnje zaključuje v 19. točki sodbe in da je nepravilen zaključek sodišča, da je obsojenec notarja spravil v zmoto, v sodbi pa tudi ni opredeljeno, na kakšen način je to storil. Sodišču očitajo, da neresničnosti izjave obsojencev, podane notarju in neobstoja posojilnega razmerja ni ugotovilo onkraj razumnega dvoma. Vložniki menijo, da glede na naravo maksimalne hipoteke, s katero se zavarujejo predvsem bodoče in pogojne terjatve, pojmovno ni mogoče, da bi obsojenca notarja spravila v zmoto in da ta tudi ne more v javni listini potrditi ničesar lažnega, saj za ustanovitev maksimalne hipoteke ni potrebno, da bi kakršnakoli terjatev takrat že nastala. Namreč tudi ko terjatve, predvidene z maksimalno hipoteko, ne nastanejo, maksimalna hipoteka ni neveljavna, temveč le vsebinsko nezapolnjena. Gre za razlikovanje med veljavnostjo pravnega posla in njegovim učinkovanjem. Trdijo še, da za obravnavano pravno razmerje izkazanost denarnih tokov ni pomembno in da zakonski znaki kaznivega dejanja niso podani, ker ne temeljijo na neposrednih dokazih.

6Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bila posojilna pogodba z dne 26. 3. 2014, ki sta jo obsojenca predložila notarju in z njo izkazovala obstoj dolžniško-upniškega razmerja med njima, fiktivna, temelji na ugotovitvah sodišča, da obsojeni K. glede na finančne zmožnosti ni mogel posoditi tolikšne vsote denarja obsojenemu B., da obsojeni B. ni imel finančnih težav, na ugotovljenem motivu obsojenega B. glede obremenitve nepremičnin in ugotovitvah glede posameznih zatrjevanih posojenih zneskov po pogodbah, ki jih je v spis vložila obramba obsojenega B. Na fiktivnost pogodbe je sklepalo tudi na podlagi same vsebine notarskega zapisa, upoštevajoč izpovedbe notarja in na podlagi sklenjenih aneksov k notarskemu zapisu z dne 31. 3. 2014. Obsojeni B. je zatrjeval, da mu je obsojeni K. že pred sklenitvijo notarskega zapisa posodil denarne zneske v skupni višini 700.000 EUR in nato še 100.000 EUR po sklenitvi notarskega zapisa in v spis vložil tudi to zadevne pogodbe in predlagal zaslišanje prič, ki naj bi bile prisotne pri predaji denarja. Sodišče je ocenilo, da so izpovedbe teh prič neverodostojne, ker njihove izpovedbe niso skladne ne med seboj in tudi ne s predloženimi listinami. Ocenilo je, da je življenjsko neverjetno, da niti ob eni izročitvi ob prisotnosti zaslišanih prič ne bi bila sklenjena pogodba, katere naj bi sicer obsojenca ob predaji denarja sklepala, pri čemer pa, kot izhaja iz njihove vsebine, sta na njih poleg obsojencev podpisani le T. in A. B. (mama in obsojenčeva partnerka). V tej zvezi je tudi ugotovilo, da obsojeni K. v davčnem postopku ni predložil teh posojilnih pogodb, čeprav naj bi glede na datum nastanka takrat že obstajale in K. teh prič, ki so zaslišane v kazenskem postopku potrdile izročanje denarja, tudi ni navajal kot oseb, ki naj bi bile (glede na navedbe obrambe obsojenega B. v kazenskem postopku) pri tem prisotne. Hkrati pa iz notarskega zapisa in izpovedb notarja izhaja, da sta mu obsojenca pred sklenitvijo zapisa izjavila, da posojilo še ni bilo realizirano, da gre za bodoča posojila. Zatem sta obsojenca dne 31. 3. 2014 sklenila še aneksa k posojilni pogodbi, s katerima sta se dogovorila, da lahko posojila izročata tudi na roko¹ in da se zavarujejo tudi s premičninami, ki se nahajajo na zastavljenih nepremičninah. Pri presoji resničnosti obstoja dolžniško-upniškega razmerja je sodišče kot pomembno upoštevalo okoliščino, da je bil notarski zapis sklenjen dan po tem, ko je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 17653/2010 z dne 26. 3. 2010 obsojenemu B. izrečena denarna kazen v višini 20.000 EUR in Republiki Sloveniji kot oškodovanki priznan premoženjskopravni zahtevek v višini 133.072 EUR, glede katerega pa je bilo na isti dan zaradi odsotnosti predloga upravičenega predlagatelja odpravljeno začasno zavarovanje, ki je bilo nato ponovno odrejeno dne 5. 6. 2014. Sodišče je ob teh ugotovitvah zaključilo, da obsojenca v resnici nista imela namena sklenitve posojila, temveč je bil namen posla zgolj obremenitev nepremičnin, preden bi bile te ponovno obremenjene s strani upravičencev po navedeni sodbi. Takšnemu argumentiranemu zaključku sodišča prve stopnje je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vsestranska, poglobljena in podkrepljena s primeri neskladnosti in z lastno oceno. Ob povedanem vložniki s posplošenimi navedbami, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni dokazan očitek, da obsojenca nista imela namena sklenitve posojila in da neobstoj posojilnega razmerja ni ugotovljen onkraj razumnega dvoma, ne morejo uspeti in na ta način izražajo zgolj nestrinjanje s takšnim zaključkom sodišča, s čimer pa ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke² ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati. Kot sta že pojasnili nižji sodišči, bi morali stranki imeti dejanski, resničen namen sklepati posojilne pogodbe, četudi terjatve v času sklepanja pogodbe še niso obstajale. V nasprotnem primeru gre za zlorabo tega stvarno pravnega instrumenta za zavarovanje fiktivnih poslov.³ Zato notar, če posumi, da se notarski zapis nanaša na posel, ki ga stranke sklepajo le navidezno, posla ne sme opraviti (23. člen Zakona o notariatu, v nadaljevanju ZN). V konkretnem primeru pa sta obsojenca notarju predložila posojilno pogodbo in Sporazum o ustanovitvi zastavne pravice z dne 26. 3. 2014, za katero je sodišče ugotovilo, da je fiktivna, pred sklenitvijo notarskega zapisa, ko sta bila s strani notarja poučena, da morajo biti sestavine v pogodbi resnične, pa sta temu pritrdila ter izjavila, da ne obstojijo okoliščine, zaradi katerih bi bil takšen posel nedopusten, navidezen ali sklenjen zaradi izognitve zakonskim obveznostim. Tako notar zadržka iz 23. člena ZN, kot izhaja iz samega notarskega zapisa, ni ugotovil, kljub temu, da je bil podan, saj mu obsojenca nista posredovala resničnih podatkov o obstoju dolžniško-upniškega razmerja. S takšnim ravnanjem (z lažnim zatrjevanjem o obstoju dolžniško-upniškega razmerja) sta obsojenca notarja preslepila, da so izpolnjeni pogoji za sklenitev notarskega zapisa, ki je javna listina in na podlagi katerega je bila obremenitev obsojenčevih nepremičnin vpisana v zemljiško knjigo in s tem uporabljena kot dokaz v pravnem prometu. Notar pa, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, izjave strank sprejema kot resnične brez posebnega dokaznega postopka.

8Tudi iz izpodbijanih sodb je razvidno, da sta sodišči pri presoji obsojenčevih ravnanj upoštevali pravno in dejansko naravo maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje je tako navedlo, da je ključna za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja resničnost sklenjene posojilne pogodbe in ustanovljenega zavarovanja (18. točka sodbe). Sodišče je ugotovilo, da je fiktivna tako posojilna pogodba, ki je bila predložena notarju, na katero se sporazum o ustanovitvi maksimalne hipoteke tudi izrecno sklicuje, posamezne posojilne pogodbe, ki so bile v dokaz upniško- dolžniškega razmerja vložene v kazenski spis s strani obrambe obsojenega B. in tudi predmetna pogodba, sklenjena pred notarjem. Temu je pritrdilo tudi višje sodišče, ko navaja, da je bistvena za odločitev ugotovitev, ali je bil predmetni notarski zapis izraz resnične volje obsojencev, da K. v obdobju 20 let da B. posojilo v višini 1 milijon EUR, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da posojilno razmerje med obsojencema ni obstajalo ne v preteklosti in resnične volje zanj tudi ni bilo glede prihodnjih posamičnih posojil, temveč sta obsojenca s sklenitvijo te fiktivne pogodbe dejansko želela preprečiti, da bi B. zaradi izrečene kazenske sankcije in priznanega premoženjskopravnega zahtevka ostal brez nepremičnin.

9Kot je navedlo že višje sodišče, je obramba obsojenca sama predložila posojilne pogodbe, za katere je zatrjevala, da izkazujejo denarni tok med obsojencema, s čimer je dokazovala obstoj dolžniško-upniškega razmerja med njima. Zato je sodišče presojalo tudi predmetne pogodbe in ugotovilo, da tudi te ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja glede danih posojil med obsojencema oziroma obstoja dolžniško-upniškega razmerja med njima. Pri tem gre pritrditi ugotovitvi višjega sodišča, da obramba B. prihaja v nasprotje sama s seboj, ko po eni strani zatrjuje, da ni pomembno, ali so obstajali kakšni denarni tokovi med obsojencema, saj to za ustanovitev maksimalne hipoteke ni relevantno, po drugi strani pa trdi, da so takšni tokovi obstajali, kar naj bi potrjevalo obstoj dolžniško-upniškega razmerja med obsojencema.

10Ob navedenem se kot neutemeljen izkaže očitek vložnikov, da iz sodbe ne izhaja, na kakšen način naj bi obsojenca notarja spravila v zmoto in da to glede na naravo maksimalne hipoteke sploh ni mogoče. Z navedbami, s katerimi vložniki podajajo svojo razlago dogajanja in z njimi nasprotujejo ugotovitvam sodišča, da med obsojencema dolžniško-upniško razmerje ni obstajalo in da sta obsojenca glede obstoja le tega notarja spravila v zmoto, pa uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe vložnikov, da zakonski znaki kaznivega dejanja niso podani, ker ti ne temeljijo na neposrednih dokazih in da sklepanje v kazenskem pravu ne zadošča, saj je potrebno prepričanje, pa so tako posplošene, da preizkus njihove utemeljenosti ni mogoč (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11Vložniki zatrjujejo, da v izpodbijani sodbi ni dokazan namen obsojenca, spraviti notarja v zmoto in da se je obsojenec zavedal vseh okoliščin, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja overitve lažne vsebine in da je prepovedano posledico želel (naklep). Menijo, da krivde obsojencu ni mogoče očitati že spričo dejstva, da je šlo za bodoče in negotove terjatve, zato očitek, da je šlo za fiktivno razmerje, pravno ni vzdržen.

12Kot je že pojasnjeno, je napačno stališče vložnikov, da zaradi narave maksimalne hipoteke obsojenca notarja nista mogla spraviti v zmoto glede obstoja upniško-dolžniškega razmerja. Glede naklepa pa je sodišče prve stopnje v 28. točki sodbe navedlo, da sta obsojenca ravnala z direktnim naklepom, z izključnim namenom obremenitve nepremičnin obsojenega B., pri čemer se je obsojeni K. dobro zavedal, da ne razpolaga s tolikšno količino denarja, B. pa je tudi ni potreboval in je nikoli ni prejel. Pri izvršitvi dejanja sta ravnala trdno, premišljeno, opravila sta namreč več pripravljalnih dejanj, kot je sestava prve pogodbe ter nato tudi sestava fiktivnih posojilnih pogodb, ki sta jih vložila v spis, pri čemer sta z dejanji pričela takoj po razglasitvi kazenske sodbe in odpravi začasnega zavarovanja. Sodišče je zaključilo, da sta obsojenca notarja hote spravila v zmoto, pri čemer sta se zavedala vseh okoliščin in prepovedanosti svojega ravnanja. Poudarilo je, da obsojenca nista neizkušena v tovrstnih situacijah, da gre za zreli osebi z vrsto življenjskih izkušenj, ki sta obširno predkaznovani. Takšnemu zaključku je v 11. točki sodbe pritrdilo tudi višje sodišče. Tako obrazloženega in logično utemeljenega zaključka sodišča, da sta obsojenca pri spravljanju v zmoto notarja ravnala naklepno, s ciljem neutemeljeno obremeniti obsojenčeve nepremičnine, vložniki ne morejo omajati s pavšalnim nestrinjanjem in ponavljanjem, da je dolžniško-upniško razmerje med obsojencema obstajalo.

13Vložniki sodišču prve stopnje očitajo, da je kršilo pravila o dokaznem bremenu, ko je pomanjkljivosti o izpovedbah prič razlagalo tako, da denarnih tokov med obsojencema ni bilo, čeprav so vse priče potrdile obstoj denarnih tokov med obsojencema. Pri tem trdijo, da bi moralo sodišče za ugotovitev, ali je do denarnih tokov med obsojencema prišlo, izvesti dodatne neposredne dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo na predlog obrambe obsojenca, pa sodišče po presoji vložnikov ni moglo priti do takšnega zaključka.

14Očitek ni utemeljen. Sodišče namreč do zaključka, da do zatrjevanih denarnih tokov med obsojencema ni prišlo, ni napravilo zgolj na podlagi ocene izpovedb prič, ki so navajale, da so bile prisotne pri teh zatrjevanih transakcijah, temveč na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov kot jih je Vrhovno sodišče že povzelo v tej sodbi. Pri tem pa vložniki tudi v zahtevi zgolj posplošeno zatrjujejo, da bi moralo sodišče izvesti še dodatne dokaze za ugotovitev tega dejstva, pri čemer pa ne navedejo, kateri dokazi bi to bili in kako bi lahko vplivali na ugotovitev relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Z navedbami, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni moglo priti do takšnega zaključka, pa vložniki ponovno nasprotujejo obširno obrazloženi in logično utemeljeni dokazni oceni sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi očitek, da sodišče pri presoji obstoja premoženja s strani obsojenega K. ni upoštevalo sklepa o dedovanju, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je namreč do sklepa o dedovanju, ki ga je v davčnem postopku predložil obsojeni K. in navedb, da naj bi denar od prodaje hiše in stanovanja v Ljubljani v znesku 820.000 EUR hranil doma, opredelilo v 13. točki sodbe. Iz obrazložitve pa je razvidno, da se sodišče pri ugotovitvi, da obsojeni K. ni razpolagal s tolikšnimi sredstvi kot naj bi jih po pogodbi zagotavljal obsojenemu B., ni oprlo samo na ugotovitve davčnega postopka, temveč tudi na izpovedbo priče T. S. in listine v spisu. Nasprotovanje takšni ugotovitvi sodišča pa ni dovoljen razlog izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15Vložniki trdijo, da je sodišče z obrazložitvijo v 10. točki sodbe, v kateri kot življenjsko neverjetno ocenjuje, da bi ob prisotnosti prič prišlo do denarnih transakcij med obsojencema, glede na to, da ob tem niso bile sklenjene pogodbe, ki naj bi jih obsojenca sicer pri tem sklepala, kršilo dokazne standarde glede ugotavljanja dejstev. Pri tem navajajo, da kazensko pravo ne trpi zdravo razumskih sklepanj. Takšno stališče vložnikov je napačno, očitek pa neutemeljen. Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP sodišče pri oceni dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, morajo pa zaključki o obstoju odločilnih dejstev izhajati iz skrbne presoje vseh dokazov, logičnega sklepanja in iz splošnih življenjskih izkušenj ter jih mora sodišče tudi razumno utemeljiti. Sodna odločba mora biti utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti, iz katerih je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi zakona in ne na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani. Hkrati mora biti tudi logično vzdržna, razumna in dosledna. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšno (razumno in logično utemeljeno) tudi sklepanje oziroma zaključek sodišča prve stopnje v 10. točki sodbe. Sicer pa je presoja verodostojnosti in prepričljivosti dokazov pridržana sodiščema nižjih stopenj.

Glede zahteve zagovornika obsojenega D. K.

16Zagovornik obsojenega K., odvetnik Milan Vajda, v uvodu zahteve trdi, da sta izpodbijani sodbi nepravilni in nezakoniti, obsojencu pa so bile v postopku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. V nadaljevanju pa navaja, da upoštevajoč naravo maksimalne hipoteke obsojenca nista izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Pri tem pojasnjuje, da je notar pred sklenitvijo notarskega zapisa obsojencema pojasnil pomen maksimalne hipoteke, katere prej nista poznala, nato pa posojilne pogodbe med njima z dne 26. 3. 2014 ni potrdil v notarskem zapisu. Obsojenca sta sicer sprva želela, da notar to pogodbo potrdi, vendar pa tega po poduku s strani notarja nista storila, zato ta pogodba nima pravne veljave. Obsojenca tako nikoli nista ustanovila klasične hipoteke, temveč ima pravno veljavo le sklenjena maksimalna hipoteka, ki pa do sedaj še ni bila vsebinsko napolnjena, saj denarnih terjatev iz naslova danih posojil še ni bilo. Vložnik meni, da so v izpodbijanih sodbah ugotovljena odločilna dejstva med seboj protispisna in v nasprotju s pravili stvarnega prava, konkretno z ZN in Stvarnopravnim zakonikom. Očitek utemeljuje z navedbami, da gre pri posojilni pogodbi z dne 26. 3. 2014 za neobstoječ pravni posel, saj sta obsojenca posel nameravala skleniti, pa do tega ni prišlo, zato nima pravnih učinkov. Protispisnost očita glede navedbe v izreku, ko je navedeno, da se je maksimalna hipoteka vknjižila v zemljiško knjigo na podlagi tako fiktivne posojilne pogodbe in sporazumov, sklenjenih pred notarjem, saj se je hipoteka v zemljiško knjigo lahko vknjižila zgolj na podlagi enega pravnega naslova, to pa je bil sklenjen notarski zapis.

17Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno. Kot izhaja iz notarskega zapisa, sta obsojenca posojilno pogodbo z dne 26. 3. 2014 notarju predložila s predlogom, da jo potrdi, vendar je notar ugotovil, da listina po obliki (op. ne po vsebini) ne ustreza za potrditev po določbah 49. in 50. člena ZN⁴. Na tej podlagi pa je bil nato sklenjen še sporazum o ustanovitvi maksimalne hipoteke, saj je notar tudi na podlagi navedb obsojencev razumel, da bodo terjatve med obsojencema obstajale v prihodnosti, kar je tudi izrecno navedel v notarski zapis. Posojilno pogodbo z dne 26. 3. 2014 je torej notar sprejel kot podlago za obstoj dolžniško-upniškega razmerja med obsojencema, sprejel jo je kot odraz njune prave in resnične volje, čeprav to dejansko ni bila. Nepomembno je zato zatrjevanje vložnika, da naj bi bila ta pogodba neobstoječa. Očitno tudi je, da je bil vpis v zemljiško knjigo opravljen na podlagi sklenjenega notarskega zapisa, le ta pa je po vsebini povzel prej sklenjeno posojilno pogodbo med obsojencema, zato je neutemeljen očitek protispisnosti v izreku sodbe, ki se sklicuje na fiktivno pogodbo z dne 26. 3. 2014.

18Četudi lahko obsojenca v okviru maksimalne hipoteke posojilne pogodbe sklepata v prihodnosti in s tem napolnita to hipoteko, je sodišče ugotovilo, da takšnega namena obsojenca dejansko nista imela. Z navedbami, da posojila med obsojencema v konkretnem primeru res še niso bila dana, bi pa lahko bila dana v prihodnosti in da pri obsojencema ni obstajala zavest ali volja, da bi storila očitano jima kaznivo dejanje in da notarja nista spravila v zmoto, vložnik nasprotuje drugačnim ugotovitvam sodišča, s čimer izpodbija pravilnost pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

19Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona, kazenskega postopka in kršitve človekovih pravic niso podane, po vsebini pa sta bili zahtevi v večjem delu vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki obsojencev z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato sta obsojena A. B. in D. K. dolžna plačati sodno takso po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), vsak v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

¹ Z notarskim zapisom je bilo dogovorjeno, da se posojila nakažejo na transakcijski račun posojilojemalca.
² Maksimalna hipoteka (146. člen Stvarnopravnega zakonika) je posebna oblika hipoteke, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje terjatve ali terjatev jamči nepremičnina. Služi zavarovanju terjatev, ki nastanejo iz določenega razmerja, pri čemer pa višina teh terjatev ob ustanovitvi hipoteke ni določena. Tako maksimalna hipoteka omogoča tudi zavarovanje bodočih in pogojnih terjatev.
³ Če je pravni posel, ki je bil pravni temelj za nastanek zavarovane terjatve, neveljaven, je neveljavna tudi zastavna pravica. Vendar pa je tudi takšna hipoteka vpisana v zemljiško knjigo, ki ima publicitetni učinek in glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo vpliva na pravni promet, ne glede na njeno veljavnost.
⁴ 49. člen ZN namreč določa, da sme notar listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo in listino, na podlagi katere se pridobi lastninska ali kakšna druga stvarna pravica na nepremičnini, potrditi samo, če listino sestavi notar ali odvetnik. Takšne listine notar tako že iz formalnih razlogov ni mogel potrditi.