VSRS Sodba XI Ips 47801/2020

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 47801/2020 z dne 11. 9. 2020 zoper obdolženega Ž. H. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil štiri kazniva dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 47801/2020 z dne 15. 9. 2020 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, „zaradi vseh razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitost po ZKP”. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je v izpodbijanem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zunajobravnavni senat okrožnega sodišča ni odgovoril na pritožbene trditve, da gre v obravnavani zadevi lahko „kvečjemu za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1”, da v tej zadevi ni podana obdolženčeva ponovitvena nevarnost in, da v obravnavanem primeru pripor ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep, upoštevaje, da se obdolžencu očitajo lažja kazniva dejanja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je treba pritrditi vložnikom zahteve, da zunajobravnavni senat ni odgovoril na pritožbeno navedbo, zakaj posest ukradenih predmetov v konkretnem primeru utemeljuje sum vlomne tatvine, ne pa na primer sum storitve kaznivega dejanja zatajitve ali prikrivanja, da sodišče v okviru presoje sorazmernosti odrejenega ukrepa ni presodilo teže posega v osumljenčeve pravice in svoboščine ter, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izostalo tudi tehtanje nujnosti odreditve pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da se zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu ni opredelil do pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru pripora zoper obdolženca sploh ni mogoče odrediti, ker bi lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da ni dokazov, da je stvari ukradel ravno obdolženec, da je dokazano le, da je posedoval ukradene stvari in, da sama najdba ukradenih stvari pri določeni osebi še ne pomeni, da je ta oseba stvari tudi ukradla.

6Vložniki zahteve torej zunajobravnavnemu senatu očitajo, da ni konkretno odgovoril na pritožbene navedbe, s čimer po vsebini ne uveljavljajo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazujejo na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah¹ zavzelo stališče, da v fazi odreditve pripora sodišče presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja. Podrobne okoliščine (ki so po svoji naravi dejansko vprašanje) v katerih naj bi bilo dejanje storjeno, bo razjasnila šele sodna preiskava, po kateri bo mogoče obdolženčeva dejanja natančno pravno opredeliti. V obravnavanem primeru je dežurna preiskovalna sodnica (4. točka razlogov sklepa), čemur je v celoti pritrdil zunajobravnavni senat (4. in 5. točka razlogov sklepa), obstoj utemeljenega suma uprla zlasti na uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 9. 9. 2020 iz katerega je razvidno, da so policisti opazili obdolženca, kako si je še s tremi osebami ogledoval motorno koso, katere izvora ni znal pojasniti, ugotovljeno pa je bilo, da je bila ukradena iz kletnih prostorov oškodovanke, in na zapisniku o hišni preiskavi in zaseženih predmetih, ki izvirajo iz vlomov v kleti v avgustu in septembru letos in so jih oškodovanci prepoznali kot svoje. Iz navedenih ugotovitev sodišča zaenkrat izhaja zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se lahko odredi pripor.

7S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in pripornega razloga - da ni nobenega dokaza, da je ravno obdolženec ukradel zasežene stvari, da za istovrstna kazniva dejanja še ni bil obsojen, da ima redne dohodke in zagotovljeno možnost bivanja - vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Obdolženčevi zagovorniki s trditvijo v zahtevi, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo odrejenega ukrepa ni navedlo konkretnih okoliščin, nakazujejo na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbo prvega odstavka 20. člena in četrto alinejo 29. člena Ustave. Kršitev utemeljujejo z navedbama, da je bila vrednost odtujenih predmetov majhna in da bi moralo sodišče upoštevati, da je obdolženec star komaj 19 let, zaradi česar pripor nanj vpliva huje kot na starejšega, zrelejšega človeka. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah² presodilo, da uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosego željenega, ustavno dopustnega cilja, ali je nujen (neogibno potreben) tako da željenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP, in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).

9V konkretnem primeru je dežurna preiskovalna sodnica v 5. točki razlogov sklepa o odreditvi pripora navedla le, „da je odreditev pripora sorazmeren ukrep, glede na pravno zavarovano dobrino, ki je bila z obdolženčevimi ravnanji prizadeta” in „da je podano tudi sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi”. Neogibnosti pripora in možnosti njegove nadomestitve z odreditvijo milejšega ukrepa pa dežurna preiskovalna sodnica sploh ni presodila.

10Navedeni razlogi torej ustrezno ne konkretizirajo, zakaj v obravnavanem primeru pripora ni mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov, iz njih pa tudi ni razvidno, da bi sodišče opravilo tehtanje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in varnostjo (premoženja) ljudi. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, ki je odločal o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora, ugotovljenih kršitev v sklepu dežurne preiskovalne sodnice, ni odpravil. Presojo sorazmernosti odrejenega ukrepa in njegove neogibnosti je namreč utemeljil le z navedbami, da je „pripor neizogibno potreben za odvrnitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti” in da „da je sorazmeren ukrep ob upoštevanju količine kriminalne dejavnosti, visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, na njegovo odreditev pa ne more vplivati dejstvo, da je obdolženec star šele 19 let”.

11Taki razlogi sodišča v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora so vsebinsko prazni in pomanjkljivi. Sodišče bi moralo v sklepu o odreditvi pripora navesti pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa) nato pa bi moralo, upoštevaje 20. člen Ustave (zgornja premisa), napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Sodišče bi moralo še zlasti pretehtati, ali majhna vrednost predmetov, ki so bili oškodovancem odtujeni iz kleti odtehta najradikalnejši poseg v osebno svobodo obdolženca, ki je prvič obravnavan za premoženjska kazniva dejanja, kar zahteva utemeljeno izpostavlja. V obravnavanem primeru sodišče takšne presoje ni napravilo, temveč je le na splošni ravni zaključilo, da je podana sorazmernost med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo ljudi oziroma njihovega premoženja

C.

12Zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbo četrte alineje 29. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo.

¹ Primerjaj npr. sodbi XI Ips 85/2009 z dne 22. 10. 2009 in XI Ips 2624/2014 z dne 13. 3. 2014.
² Primerjaj npr. sodbi XI Ips 53686/2018 z dne 12. 6. 2018 in XI Ips 26947/2019 z dne 11. 7. 2019.