VSL Sodba in sklep II Cp 1173/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba se v izpodbijani I. in IV. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem obsegu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče tožeči stranki priznalo odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela, ker zdravnik ni ravnal po pravilih stroke in ni izvedel zdravstvenega pregleda z ustrezno skrbnostjo. Zato je spregledal rakavo raščo v debelem črevesu, ki je bila v izraženi fazi. Če bi bil rak odkrit pravočasno, bi obstajala realna možnost, da do zasevka na jetrih ne bi prišlo in bi zadostovala samo ena operacija, tudi recidiva ne bi bilo. Sodišče je ocenilo, da so posledice nepravočasne postavitve diagnoze rak tako hude, da ni mogoče izolirati posameznih oblik škode in jih oceniti ločeno, zato je tožnici priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na podlagi koncepta katastrofalne škode v višini 100.000 EUR (I. točka) in iz naslova izgubljenega dohodka, v smislu manjše plače zaradi bolniške odsotnosti, v višini 2.924,65 EUR s pripadki (III. točka), posledično je v IV. točki izreka odločilo, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti stroške postopka.

2Odločitev sodišča v ugodilnem delu izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnice, da na pregled ni prišla očiščena, in pri presoji dokazne ocene njene verodostojnosti opustilo oceno izpovedbe priče A. A., da pri toženi stranki rektoskopije nikoli niso opravljali, ker nimajo ustreznega inštrumenta. Vztraja, da podlage za zaključek sodišča, da kolonoskopija ni bila opravljena, ni in da je na to opozorilo že višje sodišče v sklepu, s katerim je sodišču prve stopnje naložilo, naj ugotovi, ali je bila kolonoskopija opravljena z dolžno skrbnostjo. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo dolžnega pogovora zdravnika s tožnico in pomanjkljivo sestavo izvida ter škodo, ki jo je zaradi naštetih pomanjkljivosti utrpela tožnica. Tožeča stranka zdravniku ni očitala neznanja oziroma površnosti pri opravljanju preiskave in četudi so bile ob pregledu metastaze že razširjene, jih ni bilo mogoče diagnosticirati zaradi anatomske lege v zavoju oziroma majhnega premera tumorja. Smernice dobre prakse izvajanja kolonoskopije niso zavezujoče narave. Iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj je tožena stranka odgovorna za ravnanje, ki ga ni povzročil njen delavec, saj dr. B. nesporno ni bil zaposlen pri toženi stranki. V obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za uporabo t. i. katastrofalne škode, ker sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Institut katastrofalne škode ni namenjen poenostavljenemu ugotavljanju nepremoženjske škode in z njim ni mogoči obiti pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z okoliščinami, ki bi bile relevantne za določitev višine odškodnine po posameznih postavkah. Če so pri tožnici rak diagnosticirali v juniju 2011, obrazložitve sodišča v delu, da bi ji bilo prihranjeno telesno in duševno trpljenje od 24. 10. 2009 do 20. 6. 2011, ni mogoče preveriti. Ni jasno, ali je v kritičnem trenutku rak že obstajal in kako bi moral ravnati zdravnik, da bi njegovo ravnanje prekinilo vzročno zvezo z zatrjevano škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3V drugi polovici obrazložitve navaja številne kršitve določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo opustiti izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, ker predujem za njegovo delo do roka, ki ga je določilo sodišče, ni bil plačan in tožeča stranka ni podala predloga za podaljšanje roka pred njegovim iztekom. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, ko je prof. C. naložilo, naj izvedensko mnenje dopolni, tako da se v njem opredeli tudi do ugotovitev izvedenca prof. D. Ker sodišče dokazov po uradni dolžnosti ne izvaja, je prekršilo razpravno načelo, kar ima za posledico nezakonitost in nepravilnost sodbe. Sodišče je prekršilo razpravno načelo tudi na naroku 28. 10. 2019, ko je sprejelo dokazni sklep, da bo soočilo izvedenca, čeprav nobena od pravdnih strank na izvedenski mnenji ni imela pripomb, kaj šele, da bi predlagala soočenje oziroma zaslišanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zaradi kršitve pravice do izjave oziroma napačne uporabe določil, ki se nanašajo na spremembo tožbe. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi 17. 4. 2019 spremenila tožbo in odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 100.000 EUR zvišala na znesek 140.000 EUR, čemur je tožena stranka v vlogi z 9. 5. 2019 ugovarjala. Tožbeni zahtevek je 15. 5. 2019 razširila še v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo. S spremembo tožbe je bila tožena stranka seznanjena na naroku 22. 5. 2019, na katerem je sodišče tudi sprejelo sklep, da se sprememba tožbe v zadnji vlogi dovoli. Ta odločitev je bila preuranjena, saj je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala in se tudi ni spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi. O spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka predlagala 17. 4. 2019, pa sodišče sploh ni odločilo. S tem je sodišče toženi stranki onemogočilo obravnavanje, ker ni vedela, kaj je predmet spora. Sodišče je kljub ugovoru tožene stranke svojo odločitev oprlo na dejstva in dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, kljub temu, da je tožena stranka temu ugovarjala. Sodišče se do ugovora prekluzije v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Zato ugovora tožene stranke o nedopustnosti predloženih dokazov ni mogoče preizkusiti.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb ZPP

6Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo opustiti izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, ker tožeča stranka v roku, ki ga je določilo sodišče, ni založila predujma za njegovo delo, v določilu ZPP nima podlage. Iz določila tretjega odstavka 153. člena ZPP namreč sledi, da ima sodišče diskrecijsko pravico, da lahko glede na okoliščine primera po svojem prepričanju presodi, kakšen pomeni ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago, ko je izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja, čeprav tega nobena od strank postopka ni predlagala, in prekršilo razpravno načelo, ko je sprejelo odločitev, da sooči sodna izvedenca, čeprav nobena od strank postopka na njuno mnenje ni imela pripomb. Sodišče je na predlog tožeče stranke izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, zato da je ugotovilo oziroma razjasnilo dejstva, za katera je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo (243. člen ZPP). Izvedba dokaza z izvedencem pa je v celoti v pristojnosti sodišča, ki vodi dokazovanje z izvedenci (252. člen ZPP). Zato je sodnik tisti, ki izvedencu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva dopolnitev danega izvida in mnenja, da se odpravijo morebitne nejasnosti oziroma dvomi v pravilnost mnenja. Sodišče izvedenca lahko pozove na pisno dopolnitev mnenja, ali pa ga s tem v zvezi dodatno zasliši, po potrebi lahko izvedence tudi sooči. Soočanje ni dokazno sredstvo, ampak samo ena od metod zasliševanja. Pritožbena navedba o prekoračeni trditveni podlagi in kršitvi razpravnega načela zato ni utemeljena.

8Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se do ugovora prekluzije v obrazložitvi sodbe ni opredelilo in je odločitev oprlo na dejstva in dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Katera so ta dejstva in dokazi, iz vsebine pritožbe ni mogoče ugotoviti. Pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom prekluzije so pavšalne in zato neutemeljene.

9Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče o spremembi tožbe z dne 17. 4. 2019 ni odločilo, ker iz sklepa okrožnega sodišča z dne 30. 4. 2019 sledi, da je sodišče predlogu o zvišanju tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode ugodilo. Prav tako je dopustilo tudi spremembo tožbe s postavitvijo premoženjskega tožbenega zahtevka, kar pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da je bilo toženi stranki jasno, na kakšni podlagi in v kolikšni višini je postavljen posamezni tožbeni zahtevek. Sodišče skladno z določilom prvega odstavka 185. člena ZPP lahko dovoli spremembo tožbe, tudi če se tožena stranka temu upre, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. V konkretnem primeru je vsekakor najbolj smotrno, da sodišče o vsej škodi, ki je nastala v istem škodnem dogodku, odloči z eno sodno odločbo.

O utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju

10Tožnica v tožbi navaja, da je bila v letu 2009 z napotnico napotena na pregled kolonoskopije k toženi stranki. Takrat ni vedela, kako kolonoskopija poteka. Njena prijateljica, ki jo je pripeljala, je bila presenečena, kako hitro je bil pregled opravljen. Šele po dveh letih, ko je dejansko opravila kolonoskopijo v kliničnem centru, je ugotovila, da zdravnik, ki je delal pri toženi stranki, kolonoskopije ni opravil, čeprav je izdal izvid, kot da bi jo. Pred preiskavo ni prejela navodil, kako naj se na pregled pripravi. Ker kolonoskopija ni bila opravljena, tako kot je treba, karcinom širokega črevesja ni bil pravočasno ugotovljen in je bilo zdravljenje bolj komplicirano, na jetrih so nastale metastatične spremembe. Če bi bila diagnoza postavljena v letu 2009, zdravljenje ne bi trajalo šest let in ne bi bilo potrebno opraviti toliko invazivnih postopkov, ki so jih spremljale komplikacije, nezmožnost opravljanja dela in psihične težave. Tožena stranka je zanemarila zdravljenje tožnice, ravnala je malomarno in naredila strokovno napako z ravnanjem zdravnika dr. B.

11Tožnica torej zatrjuje, da je zaradi protipravnega ravnanja zdravnika, ki je pri toženi stranki opravljal pregled kolonoskopije (strokovna napaka), na njenem zdravju nastala bistveno večja škoda, kot bi ji nastala, če bi bila kolonoskopija korektno opravljena in pravočasno postavljena diagnoza rak debelega črevesja.

12Pravni temelj odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, je poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, temelječa na zavezi po strožji profesionalni skrbnosti tistih, ki to dejavnost opravljajo. Odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje delavcev, ki pri njej opravljajo zdravstveno dejavnost, je objektivna in se je ustanova lahko razbremeni samo, če uspe dokazati, da je v okoliščinah primera zdravnik, ki je pri njej opravljal preiskavo, ravnal tako, kot je treba.

13V praksi se strokovne napake pripetijo praviloma zaradi zdravnikove malomarnosti. Ta se kaže v nevestnosti, neskrbnosti, lahko tudi neznanju ali lahkomiselnosti zdravnika, ki ni v skladu s standardnimi pravili zdravniške doktrine oziroma profesionalnega ravnanja (skrbnost dobrega strokovnjaka, člen 6/2 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). V konkretnem primeru je zato potrebno odgovoriti na vprašanje: ali je zdravnik, ki je opravljal pregled, v danih okoliščinah naredil vse, kar določajo praksa in standardi, ali je bila torej preiskava opravljena natančno in skrbno.

14Tožbeni zahtevek temelji na 131. členu OZ v povezavi s 147. členom OZ. Tožena stranka namreč odgovarja za škodo, ki jo povzročijo delavci pri delu ali v zvezi z delom, ne glede na to, ali so pri toženi stranki redno zaposleni ali pa delo opravljajo na podlagi pogodbe, in se tožena stranka svoje obveznosti lahko razbremeni samo, če dokaže, da je v konkretnem primeru zdravnik ravnal tako, kot je bilo treba. Ravnanje zdravnika se opredeli kot nestrokovno, če prekrši znana pravila o poteku preiskave in je pri tem neskrben. Poleg teh dveh elementov mora biti za obstoj odškodninske obveznosti ugotovljena tudi pravno priznana škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pravil in stroke ter nastalo škodo.

15Sodišče je za ugotovitev, ali je zdravnik, ki je pri toženi stranki opravljal preiskavo kolonoskopije, ravnal nestrokovno, postavilo izvedenca prof. dr. D., sodnega izvedenca za splošno in abdominalno kirurgijo, in prof. dr. C. (izvedenec za onkologijo).

16Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za onkologijo sledi, da so se pri tožnici v letu 2009 nakazovali začetni znaki za nastanek rakavega obolenja širokega črevesja, kot so krčevite bolečine v spodnjem delu trebuha in sveža kri v blatu, kot tudi družinska obremenjenost, saj je več njenih sorodnikov zbolelo za isto boleznijo. Da so to tipični znaki raka na debelem črevesju, je potrdil tudi sodni izvedenec prof. dr. D. Izvedenec onkološke stroke je povedal, da rak širokega črevesja spada med počasneje rastoče rake in da traja več let, da se razvije do takšne mere, da povzroči težave. Dokler je rak omejen na sluznico črevesa, bolečin še ni. Ko zraste toliko, da zapira črevo, pride do krčevitih bolečin v trebuhu, ki jih je tožnica trpela že v letu 2009. Znak za alarm je tudi kri v blatu. Da obstaja velika verjetnost, da je tožnica imela raka na debelem črevesju že jeseni 2009, je potrdil tudi izvedenec D. Na podlagi navedenega je sodišče v 22. točki obrazložitve sprejelo zaključek, da je imela tožnica raka na debelem črevesju v izraženi fazi že pred 24. 10. 2009.

17Izvedenec onkolog je podal mnenje, da v primeru, če bi zdravnik preiskavo pravilno opravil, rakave rašče zaradi izražene krvavitve ne bi mogel spregledati. Izvedenec abdominalne kirurgije tega ni izpodbil. Kljub temu, da je izpostavil, da v 2 do 5 % statistično ugotovljenih primerov pri kolonoskopiji rakavo raščo spregledajo, to ne more biti razlog, da se sodišče v nadaljevanju ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je bila preiskava opravljena tako, kot je treba.

18Tudi izvedenec abdominalni kirurg je izpovedal, da je pri pravilno izvedeni kolonoskopiji mogoče odkriti spremembe v sluznici, ko so šele v fazi prekancerozne lezije, torej še v fazi polipa, in da je mogoče razpravljati v kakšni fazi je bila rakava tvorba v zadnji tretjini tožničinega debelega črevesja 24. 10. 2009, ko se je opravljal pregled, a ni mogoče zanikati, da so že tedaj nekatere spremembe obstajale. Zaslišanja zdravnika, ki je pregled opravil, zaradi smrti ni bilo mogoče. Medicinska sestra, ki je bila pri pregledu navzoča, se konkretnega primera ni spominjala. Poleg izpovedbe tožnice je edini dokaz, kako je potekala preiskava kolonoskopije, izvid, ki ga je zdravnik naredil 24. 10. 2009.

19Izvid je izvedenec onkolog, ki ima izkušnje s podobnimi izvidi, ocenil kot površen, pomanjkljiv in bistveno pod nivojem, ker ne opisuje, kdaj so začeli s posegom in kdaj so ga končali. Na izvidu ni navedeno, kakšne težave ima bolnica in zakaj je bila napotena na preiskavo, niti na izvidu ni podatka o morebitni družinski obremenjenosti. Grajal je zapis, da se kontrola opravi čez sedem do deset let, saj v primeru, da je izvid v celoti b.p., tako kot je zapisal zdravnik, in so najdeni le manjši hemeroidni vozli, in če človek ni dedno obremenjen, potem kontrola sploh ni potrebna. Samo v primeru, če je dedno obremenjen, je ob izvidu b. p. potrebna kontrola, a v času treh do petih let. Da je bil izvid zelo skop, je potrdil tudi izvedenec abdominalni kirurg. Zelo pomanjkljiv izvid je močan indic, da zdravnik pregleda kolonoskopije ni opravil v skladu s profesionalnimi standardi. Zato je bilo dokazno breme o nasprotnem na toženi stranki.

20Že v letu 2009 so obstajala pravila, kako se sestavi zapisnik o opravljeni kolonoskopiji. Izvedenec onkolog je predložil članek za ugotavljanje kakovosti v državnem programu presajanja za rak debelega črevesja in danke in njegovega zgodnjega odkrivanja, ki je bil objavljen v št. Gastroenterolog, letnik 11, št. 24 do 25, v novembru 2007. Na strani 24 so navedene obvezne sestavine kolonoskopskega izvida:

- bolnikovi demografski podatki,

- zgodovina bolezni in ocena komorbidnosti ter posledičnega tveganja za bolnika,

- indikacija za preiskavo,

- kolonoskopska najdba in njena ocena,

- dodatni posegi in izredni dogodki,

- histopatološki izvid in načrt sledenja, ki iz tega izvira.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 42. točki obrazložitve, od vsega naštetega izvid, ki se nahaja med prilogami pod A3, vsebuje samo ime in prebivališče tožnice, niti datuma rojstva ne, kljub temu, da je to pomemben podatek. Na izvidu je samo še besedilo „manjši notranji hemeroidni vozli“ in „sluznica rektuma in kolona v celoti b. p., kontrola čez sedem do deset let“.

21Izvedenec abdominalni kirurg je opisal, kako sam izvaja kolonoskopije, in povedal, kako se je potrebno bolniku posvetiti, kaj vprašati in da pravila stroke zdravniku narekujejo, da se mora pred posegom z bolnikom pogovoriti. Časovna stiska in veliko število opravljenih pregledov niso okoliščine, ki bi zdravnika lahko razbremenile neskrbno opravljene preiskave.

22Smernice dobre prakse za izvajanje kolonoskopije so bile objavljene v strokovni literaturi dve leti pred posegom in nobenega dvoma ni, da so bile zdravnikom predstavljene na seminarjih in v drugih oblikah izobraževanja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in izvedencem onkologom (45. točka obrazložitve), ki je tudi predstojnik katedre ... na Medicinski fakulteti Univerze v ..., da zdravnik, ki stori, kar je dolžan glede na strokovne smernice, ne more odgovarjati, če nekaj spregleda. Strokovna napaka pa je, če je nekaj spregledano, pa je hkrati zanesljivo ugotovljeno, da procedura ni bila korektna. In prav to je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru.

23Res je tožnica zbolela za rakom iz razlogov, ki ne spadajo v sfero tožene stranke, vendar sta sodna izvedenca potrdila, da bi zdravljenje potekalo bistveno drugače, če bi bila bolezen pravočasno odkrita. Popolnoma realna možnost je, da zasevka na jetrih ne bi bilo, da bi zadostovala ena sama operacija s postoperativnim zdravljenjem in da do recidiva ne bi prišlo. Tudi pritožbeno sodišče tako sprejema mnenje izvedenca onkologa (47. točka obrazložitve), da bi bilo v tem primeru zdravljenje zaključeno v prvi polovici leta 2010, tožnici pa bi bile prihranjene nadaljnje preiskave, nevšečnosti, telesne bolečine, strah, negotovost in vse, kar je povezano z dvema recidivoma in predstavlja škodo, ki zelo verjetno izvira iz dejstva, da kolonoskopija ni bila opravljena v skladu s strokovnimi standardi in je zato zdravnik spregledal pojav raka v zgodnji fazi. Tudi po mnenju višjega sodišča odgovori obeh izvedencev, tako onkologa kot abdominalnega kirurga, potrjujejo, da zdravnik izvida ni izdelal v skladu s pravili stroke in medicinsko doktrino, kar je močan indic, da v danih okoliščinah ni opravil preiskave kolonoskopije v skladu s pravili stroke in medicinsko doktrino.

24Pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pacienta je potrebno izhajati iz razumnih in neprestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretne preiskave namreč izhajajo iz zaznavnega področja zdravstvene ustanove. Pacientka, kot laik, poteka preiskave kolonoskopije ni poznala, kaj šele, da bi ji bile znane vse podrobnosti in pravila stroke. Prav tako ni imela možnosti, da bi zbrala kakršnekoli druge dokaze. Zato je dovolj, da je v tožbi podala trditve, na podlagi katerih je sodišče lahko razbralo, da je preiskava kolonoskopije pri tožeči stranki odstopala od strokovnih smernic, ker je kolonoskopija, ki jo je opravila čez dve leti v drugi zdravstveni ustanovi, potekala popolnoma drugače. Predvsem ne tako hitro, tako rekoč brez kakršnekoli komunikacije z zdravnikom, ki je preiskavo opravil. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravdnega standarda vestne in medicinsko korektno opravljene preiskave, ker tega tega tožena stranka ni dokazala, ni zmogla ekskulpacijskega bremena.

25V konkretnem primeru je ugotavljanje protipravnosti glede na trditve v tožbi o protipravnem ravnanju in povzročeni škodi neizogibno povezano z ugotavljanjem vzročne zveze. Iz ugotovitev izvedencev sledi, da je bil v času preiskave z veliko verjetnostjo rak prisoten in da kljub upoštevanju vseh strokovnih standardov v 1 do 2 % ob preiskavi kolonoskopije kljub temu ni odkrit. Ob dejstvu, da toženi stranki ni uspel dokaz, da je bila kolonoskopija opravljena v skladu s strokovnimi standardi, vse skupaj daje dovolj podlage za prepričljiv zaključek, da bi bil ob skrbno izvedeni preiskavi rak z veliko verjetnostjo odkrit v oktobru 2009, da bi zato bolezen manj napredovala in bi jo bilo mogoče obvladati prej, z manj invazivnimi posegi.

26Od izvajalcev zdravstvenih storitev se zahteva, da ravnajo z večjo skrbnostjo, v skladu s sodobno medicinsko doktrino, s strokovnimi standardi, normativi in v skladu z razvitostjo zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji. Ena od njihovih dolžnosti je tudi ta, da opravijo preiskavo in na tej podlagi izdelajo izvid v skladu z navodili in relevantno strokovno literaturo. Še posebej to velja v primerih, ko se pri posamezniku pokažejo tipični znaki raka in je s to boleznijo družinsko močno obremenjen. Pomanjkljivo izdelan izvid, ki je bil v nasprotju z običajno prakso tudi v letu 2009, in izpovedba tožnice, nudita podlago za verjeten zaključek, da bi bil ob upoštevanju vseh strokovnih standardov pri opravi preiskave rak odkrit dve leti prej in bi bile zato posledice bolezni manjše, brez nekaterih zapletov pri zdravljenju, zelo invazivnih zdravstvenih postopkov pa sploh ne bi bilo treba opraviti. Vzročna zveza je torej podana, saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožeči stranki z zadostno stopnjo verjetnosti uspel dokaz, da bi bil rak odkrit dve leti prej, če ob pregledu kolonoskopije pri toženi stranki zdravnik ne bi ravnal malomarno in v nasprotju s strokovnimi standardi. Ker vse kaže, da zdravnik, ki je pri toženi stranki opravljal pregled kolonoskopije, ni ravnal v skladu s strokovnimi standardi, je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (prvi odstavek 131. člena v zvezi s 147. členom OZ), saj zdravnik, ki je opravljal pregled kolonoskopije ni deloval v skladu s 45. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Premoženjska škoda

27Kot sledi iz obrazložitve sodbe (66. do 71. točka obrazložitve), je sodišče na podlagi mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da bi pravočasno odkrita bolezen občutno skrajšala zdravljenje in bi tožnica lahko hodila v službo že v drugi polovici leta 2010. Zato ji je do vključno junija 2011 kot premoženjsko škodo priznalo izgubo na plači v višini razlike med plačo, kot bi jo prejemala na delu, in bolniškim nadomestilom. Odškodnine iz naslova premoženjske škode tožena stranka s pritožbo ne izpodbija obrazloženo. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča v tem delu preverilo le v okviru razlogov, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. Ker teh ni zaznalo, je pritožba v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo (III. točka izreka), neutemeljena, zato jo je potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

Nepremoženjska škoda

28Zmotno je materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da okoliščine obravnavanega primera onemogočajo ugotovitev posameznih oblik nepremoženjske škode, ker niso tako prepletene, pa tudi škoda ni tako izjemno težka, saj je tožnica sposobna sama poskrbeti za svoje potrebe. Živi samostojno in je tudi sposobna štiri ure dnevno opravljati svoj poklic. Konec koncev tudi tožeča stranka v tožbi ni zahtevala enotne odškodnine, ampak odškodnino po posameznih oblikah škode. Vse navedeno pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da pri tožnici ne gre za tako izjemno hudo invalidnost, da bi ji telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu predstavljale kvalitativno celoto, ki prerašča možnost izoliranja posameznih oblik škode in njihovo ločeno ocenjevanje. Zato podlage za uporabo standarda t.i. katastrofalne škode ni.

29Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo v I. točki izreka s pripadki in posledično tudi glede stroškov postopka (IV. točka izreka) in v tem obsegu vrača zadevo sodišču v novo sojenje.

30Pritožbeno sodišče ni samo razpisalo in odločilo na glavni obravnavi, ker manjka obsežen sklop odločilnih dejstev in je potrebna dopolnitev dokaznega postopka, kot tudi dopolnitev že podanega izvedenskega mnenja glede prestanih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje se do utemeljenosti odškodnine po posameznih postavkah doslej še ni opredeljevalo, niti ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka. Če bi se pritožbeno sodišče odločilo, da samo ugotavlja v tej smeri potrebna odločilna dejstva, bi obe stranki postopka prikrajšalo za pravico do pravnega sredstva.

31Sicer pa je pritožbeno sodišče v nerazveljavljenem delu (III. točki) in glede temelja tožbenega zahtevka pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32Posebni napotki sodišču prve stopnje v ponovljenem sojenju glede na obsežno obrazložitev zgoraj niso potrebni. Ob upoštevanju podanih poudarkov in izhodišč, naj sodišče prve stopnje po ustrezno dopolnjenem postopku ugotovi in obrazloži odločilna dejstva v zvezi s posameznimi postavkami nepremoženjske škode in o tožbenem zahtevku na plačilo nepremoženjske škode ponovno odloči.

33Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je posledično narekovala razveljavitev odločitve o stroških postopka, tako da bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo. Enako velja tudi za stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).