VSRS Sklep IV Ips 21/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Prekrškovni organ Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) je z odločbo o prekršku ODL-27/2017 z dne 23. 8. 2017 pravno osebo A. A., d.d. spoznal za odgovorno storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 232. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1) in ji izrekel globo 280.000,00 EUR. Z isto odločbo je spoznal za odgovorno storitve prekrška po drugem odstavku 232. člena ZEKom-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 tudi njeno odgovorno osebo, B. B., in ji izrekel globo 1.000,00 EUR. Obema je naložil plačilo sodne takse.

2Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1880/2017-2453 z dne 16. 7. 2019 zahtevi za sodno varstvo zagovornika pravne osebe delno ugodilo in odločbo o prekršku v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je pravni osebi A. A., d.d. za očitan prekršek, kot je opisan v odločbi o prekršku, na podlagi 4. točke prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 izreklo globo 400,00 EUR, ter odločilo, da mora pravna oseba plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR. V ostalem je zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za sodno varstvo zagovornika odgovorne osebe B. B. in slednjemu naložilo plačilo sodne takse.

3Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 323/2019 z dne 7. 5. 2020 pritožbo zagovornika odgovorne osebe B. B. zavrglo kot nedovoljeno, pritožbo zagovornika pravne osebe A. A. d.d. pa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških postopka.

4Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je dne 12. 9. 2019 zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s prekrškovno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dne 25. 8. 2020 dopolnil na način, da jo je vložil zoper zgoraj citirano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani in odločbo prekrškovnega organa. V dopolnjeni zahtevi uveljavlja kršitev prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 v zvezi s petim odstavkom 17. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 (tj. kršitev materialnih določb zakona) in kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 (tj. bistveno kršitev določb postopka). V obrazložitvi trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je zavzelo zmotno stališče, da prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 ne sodi med prekrške s področja varstva konkurence, za katerega bi bilo mogoče skladno s petim odstavkom 17. člena ZP-1 izreči globo v odstotku letnega prometa, kar je vodilo v nezakonit izrek globe v znesku 400,00 EUR. Vložnik zastopa stališče, da obravnavani prekršek spada med prekrške s področja varstva konkurence v smislu petega odstavka 17. člena ZP-1, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o sankciji prekršilo materialne določbe zakona, hkrati pa zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je v izreku sodbe navedena pravna podlaga za izrek globe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, kjer se sodišče prve stopnje opira na 4. točko prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 v povezavi z drugim odstavkom 17. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo storjene uveljavljane kršitve zakona.

5Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti z dopolnitvijo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) poslalo pravni osebi in njeni odgovorni osebi, da se o njej izjavita. Zagovornik Stojan Zdolšek, odvetnik iz Odvetniške družbe Zdolšek v Ljubljani, je v odgovoru z dne 31. 7. 2020 predlagal zavrženje zahteve, saj je Višje sodišče v Ljubljani v obrazložitvi sodbe z dne 7. 5. 2020 ugotovilo kršitev materialnih določb zakona, ki jo uveljavlja vložnik. Prav tako meni, da je stališče vrhovnega državnega tožilca vsebinsko zmotno, saj prekršek po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 ne spada med prekrške s področja varstva konkurence, zato podrejeno predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. V odgovoru z dne 10. 9. 2020 zagovornik pojasnjuje, da se v dopolnjeni zahtevi zatrjevane kršitve materialnega prava vsebinsko nanašajo le na sodbo sodišča prve stopnje, zoper katero je bila vložena pritožba, zato zahteva ni dovoljena. Odločitev sodišča prve stopnje je v spornem delu nadomestila obrazložitev sodišča druge stopnje, s katero se vložnik strinja, zato interes za vložitev izrednega pravnega sredstva ni izkazan. Na zastavljeno pravno vprašanje je odgovorilo že sodišče druge stopnje, kar pomeni, da vložnik od Vrhovnega sodišča zahteva le afirmativno potrditev pravilnosti drugostopenjskega stališča, kar presega namen instituta zahteve za varstvo zakonitosti. Za vložitev zahteve niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 169. člena ZP-1, niti kriteriji iz tretjega odstavka 169. člena ZP-1, zato jo je treba zavreči.

B.

6V obravnavani zadevi je treba glede na procesne ugovore obrambe najprej razrešiti vprašanje dopustnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ki se po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Pravnomočno sodno odločbo v primeru, ko je pritožba pred sodiščem druge stopnje zavrnjena, predstavljata odločba sodišča prve in druge stopnje skupaj,¹ saj obe v medsebojni povezavi predstavljata pravnomočno odločitev o glavni stvari.

7Iz izpodbijane pravnomočne sodbe v konkretni zadevi izhaja, da je sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu prvostopenjske sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prekršilo materialne določbe zakona in predpisa, ki določa prekršek. S preozko razlago narave prekrška po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je namreč presodilo, da je globa za omenjeni prekršek predpisana v nasprotju s petim odstavkom 17. člena ZP-1, kar je pripeljalo do materialnopravno zmotnega izreka globe po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZP-1. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe argumentirano utemeljilo, da obravnavani prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1, ki nastane kot posledica kršitve določbe 105. člena ZEKom-1, predstavlja prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je za pravno osebo predpisana globa v odstotku letnega prometa, kar je skladno z zakonskim pooblastilom iz petega odstavka 17. člena ZP-1 (točki 9. in 10. obrazložitve drugostopenjske sodbe). Presodilo je, da nasprotna razlaga sodišča prve stopnje predstavlja kršitev določb materialne zakonodaje, vendar je bila kršitev storjena v korist pravne osebe, zato skladno z načelom prepovedi reformatio in peius v odločitev o izrečeni sankciji ni posegalo (dvanajsti odstavek 163. člena ZP-1), temveč je pritožbo zagovornika pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno.

8Nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti, je obstoj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe. V obravnavani zadevi je iz vsebine pravnomočne sodne odločbe razvidno, da je sodišče druge stopnje kršitev zakona iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je bila storjena na prvi stopnji, prepoznalo in v obrazložitvi sodbe podalo razlago relevantnih materialnih določb zakona, ki je enaka tisti, kot jo z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja vložnik. Vrhovni državni tožilec skuša torej z vložitvijo izrednega pravnega sredstva doseči sprejem stališča, ki je bilo v konkretni zadevi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi že zavzeto, kar pomeni, da želi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljaviti stališče, ki ga izpodbijana pravnomočna sodna odločba že vsebuje. Tudi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka je po svoji vsebini le posledica zatrjevane kršitve materialnih določb zakona, ki v luči obrazložitve drugostopenjske sodbe izgubi vsakršen pomen. Priznanje pravnega interesa za izpodbijanje konkretne pravnomočne sodne odločbe bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenilo razvrednotenje vloge pritožbenega sodišča, ki v postopku z rednimi pravnimi sredstvi skrbi za pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, po drugi strani pa bi vlaganje izrednih pravnih sredstev v tovrstnih procesnih situacijah privedlo do kopičenja pravnih sredstev, ki bi služila le instančnemu potrjevanju stališč, ki so jih predhodno zavzela že nižja sodišča, kar bi bilo v nasprotju z namenom postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9Vrhovno sodišče glede na obrazloženo ugotavlja, da vrhovni državni tožilec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, v kateri je bilo že zavzeto stališče, ki ga zastopa z zahtevo, nima pravnega interesa, kar pomeni, da temeljna procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni izpolnjena. Ker je bila zahteva vložena v škodo obdolžene pravne osebe, za odpravo zatrjevane kršitve zakona ne bi bila mogoča niti razveljavitev niti sprememba prvostopenjske sodbe, zato vsebinske obravnave zahteve ne more utemeljiti niti smiselna uporaba določbe tretjega odstavka 426. člena ZKP v povezavi s 171. členom ZP-1.

C.

10Ker pravni interes kot temeljna procesna predpostavka za vsebinsko presojo slehernega pravnega sredstva v konkretni zadevi ni izkazan, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, saj pogoji za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjeni (smiselna uporaba drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

¹ Tako že sklep Vrhovnega sodišča IV Ips 20/2014 z dne 18. 3. 2014. Prim. tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 908-909.