VSM Sodba IV Kp 16411/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega G.Z. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni obdolženega G.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, pod posebnim pogojem, da v smislu tretjega odstavka 57. člena KZ-1 v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki RS, MO, DV, znesek 9.053,96 EUR na račun protipravno povzročene škode. V primeru, da obdolženi posebnega pogoja ne izpolni, se lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe ali pa prekliče pogojna obsodba in izreče kazen. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso po tar. št. 7112 v zvezi z 71113 v znesku 112,00 EUR in po tar. št. 7301 v znesku 135,00 EUR, po prejetih plačilnih nalogih. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi oškodovanki RS, MO, DV, dolžan plačati 9.053,96 EUR, v roku, kot je določeno s posebnim pogojem, v presežku glede zneska 11.290,60 EUR pa je oškodovanko napotilo na pravdo.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izreka prvostopne sodbe je razvidno, da je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ker je vzel komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, s tem da je točno neugotovljenega dne v času med 29. 5. 2017 in 20. 8. 2018 v Stogovcih vzel 151 kosov lesenih pilotov, last D RS V, postavljenih na parc. št. 1137/2 k.o. D., iz njih izdelal mostove ter se jih na škodo D RS V v vrednosti 9.056,96 EUR protipravno prilastil.

5Zagovornik v pritožbi navaja, da pri obdolženemu glede odstranjenih lesenih pilotov ni bil podan prilastitveni namen in da obdolženi zato s svojim ravnanjem ni uresničil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Prilastitveni namen sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razlaga zgolj v 9 točki obrazložitve, vendar argumentacija za pravni standard gotovosti glede tega zakonskega znaka kaznivega dejanja ni zadostna. Zato obdolženec v tem vidi vse tri prvo navedene pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje se v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe opira na t.i. aprehenzijsko teorijo, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s stvarjo, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je obdolženi pilote odstranil, vendar ne z namenom, da si jih protipravno prilasti, saj je večkrat poudaril, da si jih lastnik lahko kadarkoli vzame oziroma dela z njimi kar ga je volja, temveč je to storil z namenom rabe. Piloti so še sedaj na kupu blizu mesta, kjer so bili postavljeni, njihova postavitev pa je potekala z zlorabo položaja in pooblastil, ki jih imajo oblast in institucije. Pod pretvezo oživitve 11 mlinskega kanala se je namreč želelo preprečiti obdolžencu izvajanje motokrosa na parcelah njegove mame, piloti pa po zabijanju niso bili v posesti lastnika, ker so ostali v zemlji na parcelah obdolženčeve mame. Kakšna razpolaganja s temi piloti bi naj imel lastnik, razen da tam stojijo, pa ni jasno. Na enak način bi lahko lastnik z njimi razpolagal tudi po tem, ko so bili odstranjeni, saj so še vedno tam. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se ugotovi, na čigavi parceli so bili piloti postavljeni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je obdolženi imel prilastitveni namen, saj ni imel posesti na teh pilotih, kot je enako ni imela oškodovanka. Prav tako oškodovanki ni onemogočil, da bi pilote kakorkoli mogla uporabljati. Če bi oškodovanka naročila, da se piloti postavijo nazaj, bi to izvajalec brez problema storil. Aprehenzijska teorija v obravnavanem primeru ne more držati. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo z delom zagovora obdolženega, da so bili piloti postavljeni na njegovem (maminem) zemljišču in da je bilo njihovo postavljanje nezakonito.

6Zagovornik nima prav. Dejanje obdolženca, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi na glavni obravnavi izvedenih dokazov, zanesljivo in pravilno ugotovilo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil in da je zanj krivdno odgovoren. V obrazložitvi prvostopne sodbe je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša, jih ocenjuje kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa dodaja:

7Prvostopno sodišče je ocenilo zagovor obdolženca, v katerem je navajal, da ni imel prilastitvenega namena. V točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da takemu zagovoru ne sledi, pri čemer se je oprlo na t.i. aprehenzijsko teorijo, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je obdolženi z lesenimi piloti, ki so bili last D RS V, dejansko razpolagal, saj je med drugim iz pilotov naredil tudi mostičke. Pri tem je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da ni potrebno, da bi storilec odvzeto tujo premično stvar vzel iz prostora v katerem se je nahajala in da tudi ni pomemben namen storilca (v obravnavanem primeru morebitni dostop do svojega zemljišča), ker za obstoj tega kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, zadostuje protipravna prilastitev tuje premične stvari, te pa je imel obdolženi tudi še ob zaključku glavne obravnave na svoji parceli in ni dolžnost oškodovanca, da bi hodil po tuji parceli in si stvari morebiti odpeljal. Po izpovedbi priče A.K., ki je zaposlen pri oškodovanki, kateri je v celoti sledilo, ker jo je ocenilo kot verodostojno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so piloti sedaj za oškodovanko neuporabni, ker prhnijo, kar je v svojem zagovoru potrdil tudi obdolženi. Sodišče prve stopnje tudi ni podvomilo v očitek obtožbe, da je obdolženi ravnal s prilastitvenim namenom, kar je obrazložilo v točki 9 izpodbijane sodbe, kot to pravilno ugotavlja tudi pritožba, in pri tem obrazložilo, da je dejanje storil z krivdno obliko direktnega naklepa, saj se je v času storitve kaznivega dejanja nedvomno zavedal dejanja, in ga tudi hotel storiti, posebej, ker je dejanje izvrševal dalj časa.

8Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge za zavrnitev s strani obrambe predlaganih dokazov z zaslišanjem L.P. in pritegnitvijo izvedenca geodetske stroke (točka 4). Oba predlagana dokaza po pravilni oceni prvostopnega sodišča ne bi prav z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo že v zadostni meri ugotovljeno na podlagi drugih izvedenih dokazov. Leseni piloti so bili postavljeni na parc. št. 1173/2 k.o. D., kar dokazujejo izpiski iz zemljiške knjige (priloge spisa B3 do B6) in načrt parcel (priloga B7), pa tudi fotografije (priloge B8-B13), nobenega dvoma pa tudi ni, da je pilote postavila oškodovanka in so bili njena last. Pri tem je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da tudi če bi bili postavljeni na zemljišču obdolženčeve mame, piloti ne bi postali s tem njena last, ker gre za premičnino, ki ni trajno spojena z zemljiščem.

9Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so neprepričljiva pavšalna pritožbena izvajanja zagovornika, da so piloti stali na zemljišču obdolženčeve matere. Na prvi stopnji izvedeni dokazi namreč takšnega zaključka ne dopuščajo. Zato tudi ni mogoče ovreči utemeljenosti odločitve sodišča prve stopnje, da ne izvede s strani obrambe predlaganega dokaza s pritegnitvijo izvedenca geodetske stroke, kar graja pritožba. Zagovornik namreč ne pojasni, kako bi naj predlagani dokaz odločilno vplival na ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja in bi torej bil materialno pravno relevanten. Zato v odločitvi sodišča prve stopnje, da predlagani dokaz zavrne kot neutemeljen, pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitve pravice do obrambe, ki je pa pritožba v smislu zakonske dikcije drugega odstavka 371. člena ZKP, tudi sicer ne zatrjuje.

10Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da oškodovanka Direkcija RS za vode, nad postavljenimi lesenimi piloti ni izvajala nobene oblasti, da posesti ni imela in da to dokazuje dejstvo, da je za njihovo odstranitev izvedela najkasneje v septembru 2019, pri tem pa v letih 2017 in 2018 opazila, da nekaj pilotov manjka, pa ni ničesar naročila, da bi s temi piloti kaj naredili. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da so bili piloti zabiti v zemljo na parceli, ki je v lasti RS, da so bili last D RS V, ki jih je tja postavila zaradi varovanja 11 mlinskega kanala, kot je to izpovedala priča A.K., zaposlena pri oškodovanki, kar je bilo potrebno, ker so se na sosednjih parcelah, v lasti obdolženčeve matere izvajale nelegalne aktivnosti kot je motokros, okoljska inšpekcija pa je predlagala fizično zavarovanje vodnega zemljišča, so pritožbena izvajanja, da obstaja vprašanje, kakšno razpolaganje s temi piloti bi naj imela lastnica, razen da so tam stali, in da je neizpodbitno, da bi lahko na enak način z njimi razpolagala tudi potem, ko so bili odstranjeni, saj so še vedno tam in bi jih lahko ponovno zabili v zemljo ter z njimi razpolagali, so že navedena pritožbena izvajanja ne samo neutemeljena, temveč so v lastnem razlogovanju kontradiktorna. Po eni strani zagovornik zatrjuje, da oškodovanka z lesenimi piloti, potem ko so bili zabiti v zemljo, ni več razpolagala, po drugi strani pa v pritožbi navaja, da so piloti še vedno „tam“ in da lahko oškodovanka z njimi razpolaga na enak način, kot je to počela pred njihovo odstranitvijo.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženi lesene pilote, last oškodovanke, vzel z namenom, da si jih protipravno prilasti, kar je storil na način, da je iz njih izdelal mostičke. V razlogih sodbe (točka 11) je pravilno zapisalo, da je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, pri čemer ni potrebno, da bi obdolženi stvar odnesel iz prostora v katerem se nahaja, kakor tudi ni pomemben motiv, zakaj je to storil. Zadostuje protipravna prilastitev stvari, torej odtujitev tuje stvari, do katere obdolženi ni upravičen, kar pa je obdolženi izkazal s tem, ko je iz lesenih pilotov oškodovanke naredil lesene mostičke, torej pilotov ni le odstranil iz parcele v lasti oškodovanke in jih zložil na kup, kot je to v zagovoru navedel obdolženi temveč je z njimi razpolagal kot s svojimi. Na opisan način je lastninsko pravico oškodovanke dejansko kršil tako, da je oškodovanki de facto trajno onemogočil izvrševanje oblasti na svoji stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnal s prilastitvenim namenom, in da je dokazan tudi subjektivni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Prilastitev namreč pomeni, da storilec s stvarjo ravna, kakor da bi bil njen lastnik. To pa je obdolženi izkazal z že opisanim ravnanjem. Nad tujo stvarjo je pridobil fizično oblast proti volji dotedanjega imetnika in nosilca lastninske pravice, okoliščina, da je pilote, iz katerih je naredil mostičke, kasneje prav tako zložil na kup s preostalimi piloti, ki si jih je protipravno prilastil, pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne vpliva na ugotovitev, da je z inkriminiranim dejanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1. To je storil namreč šele, ko je bil zoper njega vložen obtožni predlog, piloti pa so za oškodovanko, kot je to izpovedala priča K., neuporabni, saj se nahajajo na dežju in trohnijo.

12Sodišče prve stopnje je torej v ravnanju obdolženca ugotovilo vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, zato pritožbi, ki skuša prepričati, da v njegovem ravnanju ni podanega elementa protipravnosti, ni mogoče pritrditi. Pritožbena navedba, da so bili piloti postavljeni na zemljišču obdolženčeve matere je protispisna, obdolženčev zagovor, da ni ravnal s prilastitvenim namenom, ki ga pritožba vztrajno ponavlja, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neprepričljiv in tako svojo oceno v napadeni sodbi razumno obrazložilo. Zato je pritožba zagovornika, podana iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljena.

13Pritožba graja tudi prvostopno sodbo o premoženjskopravnem zahtevku z navedbami, da so piloti še vedno tam, vendar niso več zabiti v zemljo, da sta dva ostala zabita, eden pa je položen prečno nanju, pa so tudi ti zaračunani obdolžencu, ter da bi jih bilo mogoče še uporabiti, kar je oškodovanka tudi sama navedla v premoženjskopravnem zahtevku, ko je zapisala, da bi za ponovno uporabo lahko uporabila 23 pilotov, ostalih pa ne. Ob tem pritožba izpostavlja, da je obdolženec navedel tudi, da bi bila poštena cena za pilote pri lokalnem ponudniku dosti nižja in da imajo piloti, ki jih ni mogoče več zabiti, še vedno neko vrednost.

14Pritožba tudi v tem delu nima prav. Prisoditev premoženjskopravnega zahtevka v znesku 9.053,96 EUR in napotitev oškodovanke v presežku na pravdo ima temelj v prvostopnem krivdnem izreku, kjer je navedeno, da vrednost lesenih pilotov, ki si jih je protipravno prilastil obdolženi znaša 9.053,96 EUR, in na izpovedbi priče K., ki je izpovedala, da so piloti za oškodovanko sedaj neuporabni, o čemer se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo tudi na podlagi fotografij pilotov, s katerimi je razpolagalo in katere si je ogledalo v okviru dokaznega postopka. Na osnovi tega in iz razlogov, ki jih navaja v točki 13 obrazložitve prvostopne sodbe je o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke pravilno odločilo. Pritožbena navedba, da bi bila poštena cena pilotov dosti nižja, je povsem pavšalna, koliko pilotov pa bi bilo še uporabnih, pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva, ker se piloti še vedno nahajajo na parcelah obdolženčeve matere, do katerih oškodovanka ni upravičena dostopati.

15Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, uradni preizkus, opravljen po določbi 386. člena ZKP, pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazensko sankcijo ter da niso podani razlogi za njeno spremembo v korist obdolženca. V izpodbijani sodbi jo je tudi tehtno obrazložilo (točka 12).

16Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz točka I. izreka te odločbe (člen 391 ZKP).

17Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe zagovornika, temelji pa na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, pri čemer je sodna taksa odmerjena z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer po tar. št. 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.