VSL Sodba I Cpg 331/2020

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo opr. št. III Pg 664/2019 z dne 15. 11. 2019 zavrglo tožbo v delu, ki se glasi: ”1. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 3569/2019 z dne 18.1.2019, se obdrži v veljavi.” (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2018 do plačila (II. točka izreka) in da mora povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.151,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila tožena stranka, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožeča stranka kot naročnik s toženo stranko kot izvajalcem dne 24. 7. 2017 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju - izvajanju storitev za poslovno svetovanje na projektu izgradnje 700 visokih tehnoloških parkirnih hiš v Indiji (v nadaljevanju; Pogodba). Istega dne je tožeča stranka toženi poravnala račun št. 000015/2017 v višini 20.000,00 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena Pogodbe izhaja, da v kolikor v 12 mesecih ne pride do realizacije posla, se izvajalec zaveže prejeti del plačila vrniti v roku, ki ga takrat določita stranki, ne daljšim od šest mesecev. Ker tožena stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnila, ji je tožeča stranka 10. 8. 2018 poslala zahtevek za vračilo plačila zaradi nerealizacije posla, ki ga je tožena stranka prejela 16. 8. 2018. Tožena stranka je v odgovoru z dne 23. 8. 2018 predlagala, da se vračilo izvede v roku ne daljšem od šest mesecev v dveh obrokih, pri čemer se dinamika določi s posebnim dogovorom. Pravdni stranki sta tako 10.9.2018 sklenili Dogovor o vračilu plačanega zneska zaradi nerealizacije posla v višini 20.000,00 EUR v dveh obrokih. Predmet tožbenega zahtevka je vračilo prvega obroka v višini 10.000,00 EUR. Ker predhodno navedenih dejstev tožena stranka tekom postopka ni zanikala, jih je sodišče prve stopnje štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in zaključilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki zahtevani prvi obrok v višini 10.000,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku ni zmogla dokaznega bremena glede lastne trditve, da je bil med strankama sklenjen dodatek k dogovoru o plačilu, s katerim je bil rok plačila obrokov podaljšan na 31. 12. 2018 in 31. 3. 2019. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tekom postopka kot dokaz o sklenjenem dodatku predložila zgolj elektronsko sporočilo z dne 30. 1. 2019, v katerem sprašuje tožečo stranko, ali nista podpisali dodatka k dogovoru, kjer sta premaknili datume plačila, tožeča stranka pa ji odgovarja, da sta ga podpisali, da je bil zaveden in priložen k originalni pogodbi. Sodišče je zaključilo, da ker pisni dogovor, kot ga zatrjuje tožena stranka, ni bil predložen, zgolj s predložitvijo navedenega elektronskega sporočila pisnega dogovora o preložitvi zapadlosti prvega obroka na 31. 12. 2018 ni dokazala. Ob tem je sodišče še ugotovilo, da tožena stranka zahtevanega prvega obroka ni poravnala niti do datuma zapadlosti, kot ga zatrjuje sama, niti ni tega storila do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je nadalje v postopku, glede na dejstvo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je bila zapadlost sicer res spremenjena in podaljšana, vendar na datum 1. 12. 2018, navedeno dejstvo štelo kot priznano in je upoštevajoč priznano zapadlost zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna prvi obrok plačati najkasneje do 1. 12. 2018, od takrat dalje pa je s plačilom v zamudi in skladno s členom 378 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) poleg glavnice dolguje še zamudne obresti po obrestni meri določeni z zakonom.

7Tožena stranka je v pritožbi primarno izpostavila, da je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožene stranke kljub predhodnemu opravičilu njenega pooblaščenca, ki je pojasnil, da je preložitev naroka nujno potrebna zaradi možnosti njegove priprave na narok in učinkovito izjavljanje tožene stranke v predmetnem postopku. Tožena stranka je očitala, da jo je sodišče s takim postopanjem prikrajšalo za možnost obravnavanja in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je odločilo, da prevzem pooblastila za zastopanje dva dni pred razpisanim narokom ni opravičljiv razlog za izostanek. Tožena stranka je bila o datumu naroka seznanjena več kot mesec dni prej, kar glede na določbe ZPP predstavlja primeren rok, da se z zadevo seznani in pravočasno poskrbi za ustrezno zastopanje, če oceni, da bo potrebovala pomoč odvetnika ali da se naroka ne bo mogla udeležiti sama. Skladno s sodno prakso¹ je stranka ob dejstvu, da je odvetnika pooblastila dva dni pred narokom, prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vzrok za nastalo procesno situacijo v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlog pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo. Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi vsebinsko odločilo.

8Nadalje je tožena stranka v pritožbi očitala, da je bilo postopanje sodišča v nasprotju s členom 283 ZPP, ki pravi, da predsednik senata opozori stranko, da naj si vzame pooblaščenca, če se stranka brez pooblaščenca ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se obravnava. Po mnenju tožene stranke pa bistveno kršitev postopka predstavlja tudi dejstvo, da v vabilu z dne 7. 10. 2019 ni bila poučena o tem, da se bo predmetni postopek zaključil, v kolikor ne bo prišla na narok. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo člen 283 ZPP, ko stranke ni opozorilo, da si lahko vzame pooblaščenca. Na podlagi vpogleda v listine (priloga spisa B2) je mogoče ugotoviti, da je odvetnik M. S. dne 15. 11. 2019 sodišče obvestil o zastopanju tožene stranke in v ta namen priložil pooblastilo za zastopanje. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku imela pooblaščenca, ta zgolj ni prišel na narok za glavno obravnavo. Tožena stranka pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na dejstvo, da v vabilu ni bila poučena o tem, da se postopek kljub nenavzočnosti na naroku lahko zaključi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstaja zakonska podlaga, ki zahteva, da vabilo vsebuje tovrstni pouk. Posledice izostanka, na katere mora sodišče stranko v vabilu opozoriti, so npr. mirovanje postopka, presumpcija umika tožbe, prekluzije ipd.² V skladu z 281. členom ZPP je pred začetkom glavne obravnave, v primeru nenavzočnosti vabljenih, potrebno preveriti le, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek. Z vpogledom v zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 15. 11. 2019 (list št. 54 – 56 spisa) sodišče ugotavlja, da je bilo ob oklicu zadeve ugotovljeno, da kljub izkazanemu vabilu tožena stranka ni pristopila.

9Bistvo ugovorov tožene stranke v pritožbi se nanaša na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo dokazne predloge tožene stranke. Tožena stranka je poudarila, da je v ugovoru na sklep o izvršbi opr. št. VL 3569/2019 z dne 18. 1. 2018 izpostavila, da sta pravdni stranki predmetnega postopka sklenili dodatek k dogovoru, ki vračilo spreminja in podaljšuje rok na 31. 12. 2018 in 31. 3. 2019. Za svoje navedbe je tožena stranka kot dokaz priložila elektronsko sporočilo takratnega predsednika uprave tožeče stranke, ki navedeno potrjuje. Glede dogovora o dodatnem podaljšanju pa je navedla, da je edini izvod shranjen pri tožeči stranki. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče v skladu s členom 227 ZPP zahtevati od tožeče stranke, naj listino predloži. V ugovoru je tudi predlagala, da lahko navedbe potrdi generalna sekretarka uprave ga. A. S. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče, glede na to, da je bila tožena stranka takrat brez pooblaščenca, navedeno smatrati kot dokazni predlog z zaslišanjem priče. Ker se sodišče v sodbi glede navedenih dokazov, z izjemo odgovora takratnega direktorja v elektronskem sporočilu, ni opredelilo, niti jih ni navedlo oziroma se obrazloženo opredelilo do predlogov, je po mnenju tožene stranke sodišče stranko prikrajšalo za pravico do izvedbe dokaza in pravico do obrazloženosti sodne odločbe ter s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitev 22 URS. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212 člen ZPP).

10Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe je pritožbeno sporen le datum zapadlosti terjatve in s tem zakonskih zamudnih obresti, ne pa obstoj same terjatve. Pritožbeno sporno je ali terjatev zapadla 1. 12. 2018, kot to trdi tožnica ali 31. 12. 2018, kot je to navajala toženka v ugovoru zoper izvršbo. Med strankama je nesporno dejstvo, da tožena stranka zahtevanega prvega obroka ni poravnala niti do datuma zapadlosti, ki naj bi izhajal iz dodatka, na katerega se sama sklicuje, niti do zaključka glavne obravnave, niti v pritožbi ne navede, da je karkoli tožnici plačala po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje. Napačno pa je njeno pritožbeno stališče, da naj bi bil tožničin zahtevek neutemeljen zato, ker ni zapadel ob tožničini vložitvi predloga za izvršbo. Določba prvega odstavka 311. člena ZPP namreč določa, da sodišče naloži določeno dajatev, če je zapadla do konca glavne obravnave, kar je v tem primeru nesporno, da je.

11Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka zgolj s predložitvijo elektronskega sporočila pisnega dogovora o zapadlosti ni zadostila dokaznemu bremenu v postopku. V skladu z določbo 215 ZPP sodišče v primeru, da na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, lahko sodišče na predlog stranke zahteva od druge stranke, naj listino predloži in ji za to določi rok. Skladno s členom 227 ZPP mora tak predlog vsebovati: označbo ali vrsto listine, navedbo dejstva, ki se bo z listino dokazovalo, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki. Očitek, da bi sodišče moralo zahtevati od tožeče stranke, naj predloži dogovor o dodatnem podaljšanju, je neutemeljen. Kot izhaja iz listin spisa, je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj navedla, da se edini izvod dodatka k dogovoru nahaja pri tožeči stranki, pri čemer ni predlagala, da se od nje zahteva, da listino predloži niti ni predloga utemeljila, kot to zahteva zakon. Prav tako ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je listina res pri tožeči stranki. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu v postopku.

12V povezavi z zgoraj navedenim je tožena stranka nadalje očitala, da dejansko stanje na glavni obravnavi dne 15. 11.2019 ni bilo dovolj razjasnjeno, da bi se odločilo o tožbenem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno štelo za priznano dejstvo, da je bila zapadlost prvega obroka podaljšana do 1. 12. 2018, čeprav je tožena stranka v ugovoru izrecno zapisala, da je bilo dogovorjeno podaljšanje do 31. 12. 2018. Glede na dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in strank, pri tem pa jih v sodbi ni zavrnilo z utemeljitvijo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi nepopolno ugotovljeno.

13V skladu z določbo 215 ZPP sodišče v primeru, da na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. V členu 215. ZPP je definirana nemožnost, da bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zanesljive ugotovitve kakega dejstva. Priznanje dejstva je izjava stranke, s katero potrjuje, da je resnična nasprotnikova trditev o pravno pomembnem dejstvu, ki je podlaga njegovega zahtevka ali ugovora. Stranka, ki oporeka samo trditvam o določenih dejstvih, trditve o drugih dejstvih, o katerih se ni izjavila, praviloma priznava. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da ker tožena stranka ni zanikala navedb in dokaza tožeče stranke, da je bila zapadlost prvega obroka podaljšana in dogovor o vračilu prvega obroka do 1. 12. 2018 zaveden na originalnem Dogovoru, je štelo kot priznano dejstvo, da je bila zapadlost prvega obroka podaljšana do 1. 12. 2018, saj se je trditveno in dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki na te trditve in dokaz tožnice ni odgovorila. S tem je priznala dejstva, ki jih je zatrjevala tožnica, to je zapadlost s 1. 12. 2018, in je tudi v 7. točki sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je dejansko stanje glede datuma zapadlosti na podlagi trditev strank in listinskih dokazov ter pravil o dokaznem in trditvenem bremenu dovolj razčiščeno ter zato ni izvajalo dokazov z zaslišanjem strank in prič, saj dejstev, ki jih je stranka priznala, ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Poudariti je treba še med strankama nesporno dejstvo, da tožena stranka zahtevanega prvega obroka ni poravnala niti do datuma zapadlosti, ki naj bi izhajal iz dodatka, na katerega se sama sklicuje, niti do zaključka glavne obravnave, niti v pritožbi ne navede, da je karkoli tožnici plačala po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje.

14Ker so se pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

15Sodišče je o stroških odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo in sicer 500 točk za odgovor na pritožbo, 2% materialnih stroškov in 22% DDV, skupaj torej 373,32 EUR.

¹ VSRS sodba in sklep II Ips 91/2015 z dne 02. 06. 2016.
² L. Ude: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, GV založba, str. 468.