281. člen ZPP

Pravica do izjave, ki vključuje pravico do sodelovanja v postopku in do kontradiktornosti, je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženki je bila zagotovljena s pravilnim vročanjem vseh sodnih pisanj in vabil ter z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave (281. in 282. člen), ki jo je ob izpolnjenem pogoju pravilne vročitve mogoče opraviti v odsotnosti stranke. Stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, namreč ni mogoče prisiliti k izpovedbi (262. člen ZPP). Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ne more sklicevati na kršitev pravice do izjave zaradi opustitve njenega zaslišanja.

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz zakonske ureditve izhaja, da v sporih glede odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, kar tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora biti preložitev naroka izjema, ne pa pravilo. Dopustna je le v primeru, če je izkazana zadostna skrbnost stranke same. Ni dovolj, da se stranka opraviči, podan mora biti tudi opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Pravice do preložitve naroka, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (člen 22 Ustave), ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja (člen 23 Ustave). Tudi stranke so odgovorne, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka. Tožena stranka je imela vse možnosti, da zagotovi prisotnost pooblaščenca na glavni obravnavi, vendar je iz zgoraj opisanega poteka dogodkov razvidno, da pri tem ni izkazala zadostne skrbnosti. Glede na to, da je vabilo prejela dva meseca pred razpisano obravnavo in pooblastilo odvetnika napovedala en mesec pred obravnavo, z odvetnikom pa stopila v kontakt le en dan pred obravnavo, njeno ravnanje ne ustreza standardu dolžne skrbnosti v postopku. V takem primeru je treba prošnjo za preložitev naroka obravnavati restriktivn

Toženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno. Sodišče je imelo podlago za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP. Sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020. Sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z

Sodelovanje in izjavljanje stranke v postopku je strankina pravica, ni pa njena obveznost, zato je k temu, da bi se udeležila naroka, ni mogoče prisiliti. Za preložitev naroka morata biti izpolnjena dva pogoja: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.

Skladno s sodno prakso je stranka ob dejstvu, da je odvetnika pooblastila dva dni pred narokom, prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vzrok za nastalo procesno situacijo v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlog pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene stranke na podlagi določbe 281. člena ZPP, ker je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, za odsotnost z naroka pa ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega bi sodišče moralo narok preložiti. Teh dejstev tožena stranka ne izpodbija, navede pa, da je imela opravičljiv razlog za preložitev naroka in sicer, da je prišlo do resnejše okvare polnilne naprave električnega vozila, s katerim je potoval J. S. Te pritožbene trditve predstavljajo neupoštevne pritožbene novote, saj pritožnica ne pove, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že v prošnji za preložitev naroka.

Po tretjem odstavku 239. člena ZFPPIPP velja zakonska presumpcija umika upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, če se upnik ne udeleži naroka za začetek stečajnega postopka. V zvezi z neudeležbo na naroku in posledice, ki iz nje nastanejo po samem zakonu, pa je sodna praksa že zavzela stališče, da sama zamuda stranke na narok še ne pomeni njene neudeležbe na naroku, če v času zamude narok še ni bil končan. Prav taka je bila situacija, ko je pooblaščenka upnika pristopila na narok ob 9:06 uri, narok pa je bil končan ob 9:40 uri. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča, da je bila po Pogodbi o oddelitvi in prevzemu z dne 23. 1. 2013 H. L. d.o.o. prenosna družba, družbi H. P. d.o.o. in H. C. d.o.o. pa sta bili prevzemni družbi. Pritožnika pa zmotno izhajata iz predpostavke, da je prevzemna družba za del premoženja tudi H., saj vztrajata pri tem, da bi navedeni upnik moral izkazati prehod terjatve iz družbe H. L. nanj. Izhajata torej iz predpostavke, da sta družbi H. L. kot prenosna družba in H. dva različna pravna subjekta, kar pa ne drži. Gre za isti pravni subjekt, ki je le spremenil firmo (iz H. L. v H.) in zato ne gre za noben prehod premože

Glede na nasprotujoče si trditve tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da mu tožena stranka dnevnic in potnih stroškov ni izplačala v celoti. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo materialnih stroškov tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

K predložitvi pravilnega opravičila sodišče stranke ni dolžno ne pozivati niti ji ni dolžno pojasnjevati postopka. Toženec svojemu opravičilu kvalificiranega dokazila o nenadni in nepredvidljivi bolezni ni predložil. Tega ni storil niti kasneje. Zgolj pisno opravičilo in sklicevanje na povišano temperaturo, do katere naj bi prišlo že dva dni pred razpisanim narokom, povišan krvni sladkor ter slabo počutje, za preložitev naroka ni zadostovalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati. Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.

Ker je bilo o pravici tožnice do starostne pokojnine in o odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in se dejansko ali pravno stanje glede predmetne zadeve ni spremenilo, je tožena stranka tožničino zahtevo za ponovni izračun pokojnine pravilno zavrgla v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s ponovnim izračunom pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.

Za presojo, ali je stranka opravičila izostanek, mora biti podano ne samo opravičilo stranke z navedbo opravičljivega razloga za izostanek, ampak tudi dokazilo o obstoju tega razloga. Tožena stranka ni izkazala opravičenih razlogov za izostanek z naroka, saj opravičilu ni predložila dokazila o bolezni zastopnika, na katero se je v opravičilu kot razlog za izostanek sklicevala. Tožena stranka niti k pritožbi ni priložila ustreznega zdravniškega potrdila, s katerim bi izkazala, da se zakonita zastopnica upravičeno ni mogla udeležiti glavne obravnave dne 11. 3. 2014, tako da ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje glede okoliščin izvedbe naroka v odsotnosti tožene stranke in glede pravilnih materialnopravnih zaključkov, da tožena stranka ni zadostila procesnim zahtevam, da mora opravičilo glede odsotnosti z naroka biti ustrezno dokazno podprto, da ga je sploh mogoče oceniti v smeri opravičljivosti.

Na narok je mogoče priti do tedaj, dokler ta traja (kar pomeni vse do trenutka, ko sodnik ustno naznani, da je narok končan). Če se stranka po prihodu na sodišče oziroma po vstopu v razpravno dvorano odloči, da na narok ne bo pristopila, njene volje ni mogoče ignorirati. Vstop v sodno dvorano (če stranka iz takšnega ali drugačnega razloga sodišču sporoči, da se naroka oziroma izvedbe procesnega dejanja ne namerava udeležiti) torej še ne pomeni tudi pristopa na narok. Ker je iskanje ravnotežja med ciljem zagotovitve sodnega varstva pravemu upravičencu na eni in ciljem pospešitve postopka na drugi strani bistvo instituta vrnitve v prejšnje stanje, pritožnica zgolj z „dodatnim“ opozarjanjem na morebitne (materialno-pravne) posledice svoje zamude ne more doseči drugačne presoje utemeljenosti svojega predloga (za vrnitev v prejšnje stanje). Iskanje ravnotežja (med omenjenimi cilji pravdnega postopka) preko vrnitve v prejšnje stanje je lahko namreč utemeljeno le, če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Izpodbijana odločitev pa temelji ravno na (pravilni) ugotovitvi, da je bila v obravnavanem primeru zamuda naroka posledica premalo skrbnega tožn

S tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke sprejel ponudbo tožeče stranke, pogodba med pravdnima strankama velja za sklenjeno. Ni razloga, da direktor tožene stranke ne bi štel kot njenega zakonitega zastopnika za pooblaščenega za sklenitev pogodbe. Če pa pritožnica meri na napake volje pri sklenitvi pogodbe (zmota, prevara), bi morala zahtevati sodno razveljavitev pogodbe. Ker iz predloženega bolniškega lista izhaja le, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke upravičeno zadržan od dela, ni pa napisana diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, sodišče prve stopnje ni mogle preveriti, ali je bilo zdravstveno stanje zakonitega zastopnik tožene stranke res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča.

Pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku (načelo kontradiktornosti) je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženi stranki je bila ta nedvomno zagotovljena tako z vročanjem vabila na narok v okviru določbe 280. člena ZPP kot tudi z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave. Glavno obravnavo je namreč mogoče opraviti tudi v odsotnosti stranke, vendar ob izpolnjenem pogoju, da ji je bilo s pravilnim vročanjem omogočeno sodelovanje v postopku. Dogovor o plačilnem roku ima prednost pred pravilom o sočasni izpolnitvi.

Ker tožnik ni prejel nobenega obvestila prvega sodišča o preklicu naroka, je to pomenilo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev naroka. Tožnik predlogu za preložitev naroka ni predložil zdravniškega opravičila izdanega na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, hkrati pa tudi vsebinsko ni pojasnil okoliščin, na podlagi katerih bi prvo sodišče lahko ugotovilo, ali je bila tožnikova bolezen nenadna in nepredvidljiva, ki mu je onemogočala prihod na sodišče in sodelovanje na naroku.

Pogoja za preložitev naroka sta dva, in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, opravičiti izostanek ne pomeni le predložiti zdravniškega potrdila. Sodnik mora imeti možnost, da se na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv. V konkretnem primeru v zdravniškem potrdilu ni navedena diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, zaradi česar sodišče ne more preveriti, ali je bilo toženkino zdravstveno stanje res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča. Glede na to, da je sklenitev in prav tako razveza zakonske skupnosti svobodna odločitev vsakega posameznika, zadostuje, da eden izmed zakoncev sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati.