VSM Sklep IV Kp 55570/2016

I. Pritožba zagovornice obsojenega A.S. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka 150,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Kr 55570/2016 z dne 25. 5. 2020 na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod točko I. izreka zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložila zagovornica obsojenca, zavrglo, pod točko II. izreka sklepa pa je ob smiselni uporabi četrtega in petega odstavka 414. člena istega zakona zavrnilo predlog zagovornice za začasno ustavitev izvršitve kazni. Sklep temelji na ugotovitvi, da obnova postopka za preklic pogojne obsodbe ni mogoča, saj se v tem postopku, določenem v 506. členu ZKP, ugotavljajo samo dejstva in zbirajo dokazi, ki so pomembni za izdajo ene od treh odločb, predvidenih v četrtem odstavku istega člena, oziroma za ustavitev tega postopka, v tem postopku pa zlasti obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, na katerega se nanaša zahteva zagovornice obsojenca za obnovo kazenskega postopka, pojmovno ne pride v poštev, in da v preklicnem postopku niti oprostilna sodba zaradi novih dejstev ali novih dokazov niti sodba po milejšem kazenskem zakonu nista mogoči.

2Zoper sklep je vložila pritožbo zagovornica obsojenca, ki se s stališčem sodišča, da obnova postopka za preklic pogojne obsodbe ni mogoča, ne strinja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da obnovo postopka dovoli ter odredi, da se izvršitev sodbe odloži do pravnomočno končanega postopka z obnovo. Pritožbi prilaga elektronsko sporočilo, ki ji ga je poslal obsojenec, pritožbeno sodišče pa ga naj šteje kot sestavni del pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 55570/2016 z dne 20. 10. 2017, ki je istega dne postala pravnomočna, A.S. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena istega zakona ter mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo dva meseca zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu naložilo posebni pogoj, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanki vrne protipravno premoženjsko korist v znesku 2.725,00 EUR, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Ker v roku, ki mu je bil določen, posebnega pogoja ni izpolnil, izpolnil pa ga ni niti v preostalem letu in pol po pravnomočnosti sodbe, torej v času preizkusne dobe, je sodišče prve stopnje s sodbo II Kr 55570/2016 z dne 17. 1. 2020 pogojno obsodbo preklicalo in odločilo, da se obsojencu določena enotna kazen pet mesecev zapora izreče. Obsojenec se zoper sodbo ni pritožil, sodba je postala pravnomočna in postopek za preklic pogojne obsodbe je bil tako pravnomočno končan. Pooblaščenec oškodovanke B.M. je sodišču prve stopnje 7. 2. 2020, torej po preklicu pogojne obsodbe, sporočil, da je obsojenec oškodovanki dolg v celoti povrnil, a navedeno sporočilo pooblaščenca oškodovanke ne spremni dejstva, da obsojenec pritožbo zoper sodbo ni vložil, zaradi česar je sodba o preklicu pogojne obsodbe in izreku zaporne kazni postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je obsojenec šele v pritožbenem postopku poravnal dolg do oškodovanke, ki ga je povzročil s kaznivim dejanjem, ni novo dejstvo, zaradi katerega bi bila mogoča obnova postopka in izrek oprostilne sodbe ali obsodbe po milejšem kazenskem zakonu. Razlog za obnovo postopka ni okoliščina, da je storilec kaznivega dejanja poravnal svojo civilnopravno obveznost do oškodovanca iz naslova premoženjskopravnega zahtevka. Gre za okoliščino, ki bi bila upoštevana v postopku za preklic pogojne obsodbe in bi lahko dosegla drugačno odločitev - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe, ni pa okoliščina, ki bi dopuščala obnovo postopka.

5Ne glede na navedeno pa je smisel določitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi v tem, da se pogojna obsodba ne prekliče, če storilec kaznivega dejanja škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, poravna v roku, ki mu ga določi sodišče, ne pa kadarkoli. Obsojeni A.S. je dolg do oškodovanke poravnal šele po izreku sodbe, v kateri je bila pogojna obsodba preklicana, zoper to sodbo pa pritožbe, kjer bi to okoliščino uveljavljal, ni vložil, pri tem pa sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ugotavlja, da postopka za preklic pogojne obsodbe ni mogoče obnoviti.

6Pritožbena trditev, da bi bil obsojenec uspešen, če bi zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe vložil pritožbo in v njej navedel, da je dolg v celoti poravnal, ne more spremeniti dejstva, da po zakonu v postopku za preklic pogojne obsodbe obnova postopka ni dovoljena. Stališče pritožbe, ko navaja še, da 406. člen ZKP ne določa, kateri kazenski postopek je mogoče obnoviti, ali samo redni ali tudi posebni, je zmotno, pravilnosti in zakonitosti napadenega sklepa pa ne morejo spremeniti niti okoliščine, ki jih v elektronskem sporočilu navaja obsojenec v zvezi z razlogi, zaradi katerih dolga ni poravnal prej, in v katerem pojasnjuje okoliščine, ki se bodo v njegovem življenju spremenile, če pritožbi ne bo ugodeno. Tudi te navedbe ne morejo spremeniti dejstva, da obnove postopka za preklic pogojne obsodbe zakon ne omogoča, kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče v sklepu.

7Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 402. člena ZKP).

8Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki je odmerjena po tar. št. 7143 in 7111 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju v pravnomočni sodbi ugotovljenega premoženjskega stanja obsojenca in višine pravnomočno izrečene zaporne kazni v postopku, na katerega se nanaša vložena zahteva za obnovo (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).