VSM Sodba IV Kp 16177/2020

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 13. 5. 2020 obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kakor tudi potrebni obdolženčevi izdatki in potrebni izdatki ter nagrada postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun. Razglašeni in sedaj povzeti izrek je bil izdan v sodbi II K 16177/2020.

2Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženega za navedeno kaznivo dejanje spozna za krivega ter mu izreče kazen sedem mesecev zapora.

3Pritožba ni utemeljena.

4V pritožbi je uvodoma opozorjeno na izrek sodbe, ki po pritožnici ne vsebuje navedbe zakonske določbe iz 358. člena ZKP oziroma točke, po kateri je bil obdolženi obtožbe oproščen, razloga za obdolženčevo oprostitev pa niti v obrazložitvi ni zaslediti.

5Opozorilo je odveč. Po četrtem in devetem odstavku 364. člena ZKP razlog za oprostilno sodbo ni obvezna sestavina njenega izreka, temveč obrazložitve, ki je v 13. in naslednjih točkah razlogov napadene sodbe že brez neposrednega navajanja 3. točke 358. člena ZKP jasna. Obdolženi je bil obtožbe oproščen zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja, kot razlogom, ki mu je pritožnica, glede na uveljavljani izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja nedvomno nasprotovala.

6V nadaljevanju pritožnica uveljavlja neopredeljeno kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To ni mogoče, kajti kršitve kazenskega zakona so lahko podane le, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 799). Dejansko stanje je torej pogoj in ne vzrok za katero od navedenih kršitev, pri čemer je pri smiselno zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, njen predmet določenost kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku oziroma drugem materialnem predpisu ali razlogi, zaradi katerih je protipravnost (sicer) določenega kaznivega dejanja izključena. V tej smeri pa pritožba ni bila obrazložena.

7Pritožnica se ne strinja z ugotovljeno nedokazanostjo kaznivega dejanja obdolžencu zato, ker je obdolženi v zagovoru storitev v bistvu priznal, zatrjevana izguba spomina pa nima opore v izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra. Podrejenost položaja oškodovancev v razmerju do obdolženega je bilo po pritožnici mogoče ugotoviti posredno po obdolženčevih večkratnih klicih iz zapora, vsebini tedaj izrečenih besed, ki so se nanašale na nečakinjo in ki se je zato umaknila na P., potem da so oškodovanci kaznivo dejanje prijavili ter da je obdolženčeva mama pred njegovo vrnitvijo iz zapora kupila solzivec in napisala oporoko. To niso običajna ravnanja družinske skupnosti ob vrnitvi enega od članov, ampak ravnanja oseb, ki so se takrat počutile ogrožene, kar je bilo za oškodovanca B. B. po izpovedbi priče C. C. neposredno zaznano. Podobno pritožnica ugotavlja še po izvedbah prič D. D., E. E., F. F. in G. G., ki so dogodek 20. 3. 2020 neposredno zaznale ter ga vsak v obsegu lastne zaznave tudi opisale. Ugotovitve sodišča prve stopnje o podrejenosti položaja oškodovancev kot položaja, v katerem so se ti zaradi predhodnih obdolženčevih ravnanj znašli, tako niso bile odvisne od oseb, ki po 236. členu ZKP niso bile dolžne pričati, saj je bilo mogoče navedeno stanje ugotoviti že po samih ravnanjih in nenazadnje po obdolženčevi osebnosti, kot jo kaže evidenca kaznovanosti. Obdolženi je bil namreč predhodno že kaznovan zaradi nasilnih kaznivih dejanj, usmerjenih zoper osebe, s katerimi je tedaj živel, zadnje izmed dejanj pa je bilo storjeno le dan po obdolženčevi izpustitvi na prostost po drugi sodbi.

8Res je, da je obdolženčev zagovor v delu mogoče oceniti kot priznanje kaznivega dejanja, vendar je to brez lastnega opisa ravnanj in celotnega dogajanja nepopolno ter posledično premalo zanesljivo za ugotovitev kateregakoli izmed odločilnih dejstev po opisu dejanja v obtožbi. Zatrjevana izguba spomina je v tem smislu nepomembna in manjkajočih pozitivnih odločilnih dejstev, posredovanih po obdolženčevem zagovoru, ne more nadomestiti, ali z drugimi besedami: če je obdolženi zatrjeval, da se dogodka ne spominja, to še ne pomeni, da so zaradi neverodostojnosti zatrjevanega in priznanja, ki ne seže dlje od smiselnega pritrjevanja obtožbi, tudi odločilna dejstva popolno in zanesljivo ugotovljena.

9Sodišče druge stopnje se v splošnem strinja s pritožnico še glede posrednega ugotavljanja odločilnih dejstev, kar v obravnavani zadevi velja za podrejenost položajev, kot osrednjim odločilnim dejstvom, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolžencu ni bilo dokazano. Toda pri tem je najprej opozoriti na prvi del opisa dejanja, po katerem ni znano, ali so obdolženčeve grožnje po klicih na Operativno komunikacijski center (OKC) dne 23. 2. 2020, 24. 2. 2020 in 10. 3. 2020 sploh dosegle vse oškodovance iz sklepnega dela opisa dejanja, kar je pogoj, da bi se ti čutili ogrožene ter bili v posledici spravljeni v podrejen položaj. Pritožničino sklicevanje na prijave kaznivih dejanj s strani nekaterih oškodovancev ne more biti uspešno, saj gre za dokaze z zelo omejenimi učinki (dosegom) v kazenskem postopku, ki formalno pridobljenih izpovedb ne morejo in ne smejo nadomestiti. Sploh pa bi naj obdolženi po prijavi oškodovanega B. B. in oškodovane H. H., po telefonu neposredno grozil le slednji, medtem ko zgornje grožnje v nobeni od prijav, kaj šele v prijavi I. I. niso niti omenjene. Izpovedbe oškodovancev ali morebitnih drugih oseb o seznanjenosti s klici na OKC in njihovo vsebino ter o odzivu oškodovancev se za dokazanost tega dela obtožbe izkažejo za ključne in nenadomestljive, kar vse je bilo v razumljivih razlogih sodbe pravilno ocenjeno.

10Podobno velja za drugi del opisa dejanja, pri čemer sodišče druge stopnje najprej pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je opis glede na pravno opredelitev (kvalifikacijo) dejanja nepopoln. Če je bilo namreč kaznivo dejanje opredeljeno po kvalificirani obliki, bi morala biti njena vsebina (hudo ponižanje več oseb ali lahka telesna poškodba drugega) v opisu dejanja vsekakor znana. Razen tega se zaznava priče C. C. o stanju, v katerem so trije oškodovanci prijavili kaznivo dejanje, nanaša na čas po dogodku 20. 3. 2020, medtem ko so priče, ki so bile tedaj navzoče, po večini zaznavale obdolženčevo ravnanje, odziv oškodovanega B. B. ter v opisu neomenjenega I. I. pa so nekatere od teh (D. D. in E. E.) zaznale na način, ki je po pravilni oceni sodišča prve stopnje docela različen od načina, ocenjenega v pritožbeni obrazložitvi ali na način (F. F. in G. G.), s katerim načina iz pritožbene obrazložitve ni mogoče zanesljivo potrditi. Glede na to, in ker sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nobenim formalno pridobljenim dokazom, s katerim bi bilo mogoče povezati obdolženčevo predhodno obsojenost za istovrstna in druga nasilna kazniva dejanja z opisanim dejanjem v obravnavanem primeru ter zlasti s podrejenostjo položaja(ev), v katerem bi se naj vsi našteti oškodovanci zato znašli, je sodišče druge stopnje pritožnico v povzetih prizadevanjih dokončno zavrnilo.

11Po preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje moralo opraviti po uradni dolžnosti, kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP niso bile ugotovljene ter je bilo sodbo sodišča prve stopnje potrditi (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.