VSM Sodba I Cp 335/2020

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razsodilo, da mora tožena stranka, kot odgovorni urednik medija L. in B. T., objaviti zahtevek za popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev tožeče stranke na članek z naslovom: "naslov članka", ki je bil 24. 10. 2019 objavljen na spletni strani medija L. in Facebook strani medijev L. ter B. T., vse v taki obliki in na takem mestu, da ima objava enako vrednost, kot jo ima članek, na katerega se nanaša, z besedilom, ki sledi v nadaljevanju izreka, najkasneje v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe, ter pri tem navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek, pri tem pa ne sme biti hkrati s popravkom objavljen komentar tega popravka ali odgovor nanj. V točki II izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 107,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

2Zoper citirano sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, ki ga je toženec podal v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) omenjene pomanjkljivosti ni odpravila, nato pa ji je sodnica na naroku pomagala s predlogom, kako naj odpravi to procesno pomanjkljivost. Sodišče je nadalje kršilo toženčevo pravico do obrambe, saj ga ni poučilo, kako naj ravna v primeru, ko nima zadostnih sredstev in bi si želel najeti pooblaščenca. Če je sodišče štelo, da stranki potrebujeta pooblaščenca, bi ju moralo o tem poučiti in jima dati možnost, da si priskrbita ustrezno zastopanje. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v izreku sodbe tožencu naložilo, da popravek objavi na spletni strani medija L. in Facebook strani medijev L. in B. T., pri čemer v točki 7 obrazložitve sodbe ugotavlja, da sporni članek ni bil objavljen na spletni strani B. T., kar pomeni, da tožencu nalaga obsežnejšo objavo popravka zahtevka, kot je bil objavljen sporni članek, kar je v nasprotju z določbami Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Pri tem pritožnik izpostavlja, da Facebook ni medij, ampak družbeno omrežje, za katerega veljajo pravila in splošni pogoji Facebook. Sodišče prve stopnje je posledično prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in je sodba v tem delu nezakonita. Pritožnik graja tudi vsebinske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki ni presojalo resničnosti oziroma neresničnosti objavljenih dejstev, saj je to bistveno za presojo posega v pravice posameznika in objavo popravka. Sodišče prve stopnje je s predmetno odločitvijo poseglo v čast in dobro ime medija, saj je vsebina popravka za medij žaljiva. Zahteva za popravek je bila z ustrezno obrazložitvijo s strani medija zavrnjena iz vsebinskih razlogov, skladno z določbo prvega odstavka 31. člena ZMed. Pri presoji kolizije ustavnih pravic (pravice do popravka in svobode izražanja) je potrebno iskati ravnovesje med njimi. Tožničin zahtevek za popravek mora biti takšen, da bo ponudil odgovor na vprašanja, ki jih izpostavlja prispevek. Tožnica zgolj zanika dejstva in jih označuje kot neresnična, nasprotnega odgovora pa ne ponudi. Popravek lahko predstavlja le tako besedilo, ki v bistvenem dopolnjuje navedbe v objavljenem članku. Ker tožničin popravek ne izpolnjuje tega kriterija, bi ga moralo sodišče prve stopnje glede na določbo druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed zavrniti. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo navedb, ki jih je toženec podal v postopku na prvi stopnji. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni pojasnil zavrnitve zahteve za objavo popravka iz razloga po peti in šesti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, saj se je toženec v odgovoru na tožbo skliceval na listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja ter je sprejelo zmotno odločitev. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico, podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba vsebuje pritožbene novote, ki jih glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo ter se do njih ni opredeljevalo. Kljub temu pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ne držijo pritožbene navedbe o tem, da Facebook ni medij, saj je Facebook spletni medij, in sicer družbeni medij¹, na katerem medija L. in B. T. tudi objavljata svoje prispevke ter je bil objavljen sporni članek, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno.

7Na podlagi med strankama izrecno opredeljenih nespornih navedb in neprerekanih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil na spletni strani medija L. ter Facebook strani medijev L. in B. T. dne 24. 10. 2019 objavljen članek z naslovom "naslov članka", da dejanska vsebina članka in zahteve za popravek med pravdnima strankama ni bila sporna ter da je toženec, kot odgovorni urednik medijev L. in B. T., zavrnil zahtevo² tožnice po objavi popravka. Sporno je bilo, ali je toženec utemeljeno zavrnil zahtevo po objavi popravka, zaradi česar je tožnica dne 23. 12. 2019 vložila predmetno tožbo, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila vložena pravočasno, kar pritožbeno ni sporno.

8Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na ugovor pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da toženčev ugovor v tej smeri ni utemeljen. Po ZMed je pasivno legitimiran odgovorni urednik medija zaradi funkcije, ki jo opravlja v mediju, v katerem naj bi bil objavljen popravek. Odgovorni urednik torej ni tožen kot zasebnik oziroma navadna fizična oseba, pač pa zaradi funkcije in v funkciji, ki jo opravlja v mediju. Kot izhaja iz namena zakona, je odločilna funkcija odgovornega urednika in ne sama oseba, ki v določenem trenutku to funkcijo opravlja.³ Posledično je tožnica pravilno navedla naslov za vročanje tožencu, kot odgovornemu uredniku medija L. in B. T., ne njegovega zasebnega naslova.

9Sodišče druge stopnje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnici, kot prava nevešči stranki, povsem slediti, da je naziv toženca, kot samostojnega podjetnika, navedla zgolj zaradi naslova medija, saj je je v skladu z ZMed tožena stranka odgovorni urednik, česar toženec niti ni prereka. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je iz vseh treh zavrnitev zahteve za popravo (priloge A4, A7 in A10) razvidno, da je slednje poslal toženec iz enakega naslova, kot ga je v tožbi navedla tožnica, s pripisom B.L. s.p., pri čemer je bila pri podpisu dodana navedba "glavni urednik L.". To pomeni, da je toženec sam povzročil zmedo pri tožnici, ki je nato zaradi naslova medija dodala še naziv toženca, kot samostojnega podjetnika ter jo je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 6. 3. 2020 ustrezno pozvalo, da se o tem izjasni.

10Sodišče prve stopnje ni kršilo toženčeve pravice do obrambe in ni bilo dolžno toženca "obveščati o tem, da si lahko kljub pomanjkanju finančnih sredstev zagotovi ustrezno zastopanje". Tožena stranka namreč lahko vloži laičen odgovor na tožbo in se v postopku na prvi stopnji zastopa sama, kar je toženec tudi storil, nato pa kljub temu, da je bil vabljen na narok za glavno obravnavo, nanj ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.

11Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje "tožencu nalaga obsežnejšo objavo popravka zahtevka, kot je bil objavljen sporni članek", saj iz izreka sodbe izhaja, da je toženec, kot odgovorni urednik medija L. in B. T. dolžan objaviti zahtevek za popravek (le) na spletni strani medija L., ne pa tudi na spletni strani B. T.. Iz točke 7 obrazložitve sodbe izhaja, da članek ni bil objavljen na spletni strani B. T., je pa bila na tej spletni strani objavljena spletna povezava do spornega članka, objavljenega na spletni strani L.. Posledično pritožba s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more biti uspešna, saj izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo sodbe.

12V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pogoje za objavo popravka. Na podlagi zakonskih določb ZMed ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes (26. člen ZMed). Popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. člena ZMed). Vsaka objava mora biti jasno označena kot popravek, vsebovati mora ime prizadetega in navedbo, na kateri članek oziroma oddajo se nanaša (tretji odstavek 27. člena ZMed). Kdor zahteva objavo popravka mora navesti obvestilo, na katero se popravek nanaša in datum njegove objave (prvi odstavek 28. člena ZMed).

13Sodišče prve stopnje je presojalo, ali so izpolnjene tudi vsebinske predpostavke iz četrtega odstavka 26. člena ZMed in ob tem niso izkazane predpostavke iz 31. člena ZMed. Ugotovilo je, da so v konkretnem primeru izpolnjene zakonske predpostavke, ki so obvezna sestavina vsake zahteve za objavo popravka in s tem tudi obvezna sestavina tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je tožnica izkazala, da sta bila z objavo članka prizadeta njena pravica ali interes, česar toženec ni neposredno prerekal, niti ni pritožbeno sporno.

14Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da z izrazom popravek ni mišljen le popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, kar pomeni popravek v širšem smislu.

15Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interese prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Institut objave popravka je zato ločen od vprašanja, kaj je resnično (tisto kar vsebuje obvestilo ali tisto, kar vsebuje besedilo popravka). Vprašanja resnice se institut objave popravka loteva na drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek Audiator et altera pars (naj se sliši tudi druga stran).⁴ Takšen pristop, kot ga zagovarja pritožba, bi pravico do popravka v resnici izničil. Njeno bistvo je, da se sliši druga stran in to čim prej. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je "napačno stališče sodišča prve stopnje, ko ni presojalo resničnosti oziroma neresničnosti objavljenih dejstev, saj je to bistveno za presojo posega v pravice posameznika in objavo popravka".

16Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, če se ugotovi, da je izpolnjen kateri izmed pogojev, opredeljenih v prvem odstavku 31. člena ZMed. V zvezi z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed je zaključilo, da je zahtevek za popravek skladen z zakonskimi zahtevami ter razlog za odklonitev po tej alineji ne obstoji. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da mora "zahtevek za popravek ponuditi odgovor na vprašanja, ki jih izpostavlja prispevek in da tožnica zgolj zanika dejstva, ki jih označuje kot neresnična, nasprotnega odgovora pa ne ponudi". Kot izhaja iz točke 17 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje celovito presojalo ustreznost zahtevanega besedila popravka ter ugotovilo, da tožnica zanika dejstva, ki so bila o njej izpostavljena v spornem članku ter nato podaja nasprotna dejstva in dopolnjuje navedbe v članku, kar ne presega namena objave popravka. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zahtevek za popravek ne presega popravka v širšem smislu. Namen objave popravka tako nikakor ni podajanje odgovora na vprašanja, ki so se mediju pojavila ob pisanju članka, kakor je razbrati iz pritožbe.

17Sodišče prve stopnje je presojalo tudi, ali je mogoče zahtevo za popravek zavrniti po peti in šesti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, kljub temu, da je ugotovilo, da toženec ni konkretno pojasnil zavrnitve popravka na tej podlagi. Ker je pritožbeno sporna le odločitev v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da vsebina popravka za medij ni žaljiva, se je sodišče druge stopnje ukvarjalo le s tem pogojem.

18Odklonitveni razlog po peti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed predpostavlja, da je besedilo predlaganega popravka žaljivo. Tožnik v zvezi s tem ni podal nobenih navedb, temveč iz pritožbe izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati listinske dokaze, ki jih je predložila tožnica, iz katerih naj bi bilo med drugim razvidno, da je zahtevo za popravek zavrnil, ker je žaljiva. Po oceni sodišča prve stopnje zahtevek za popravek ni napisan žaljivo in z njim ne bo poseženo v čast in dobro ime medija. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z "ugoditvijo tožbenemu zahtevku poseglo v čast in dobro ime medija, saj iz uvodnega dela objave izhaja, da se zaradi napačnih in neresničnih navedb v članku prikazujejo druga oziroma nasprotna dejstva". Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre za enako uporabo besednih zvez, kot izhajajo iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, ki govori o "popravljanju zatrjevanih napačnih in neresničnih navedb v objavljenem besedilu". Prepis zakonskega besedila pa nikakor ne pomeni, da je popravek zapisan žaljivo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

19Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo navedb, ki jih je toženec podal v postopku na prvi stopnji, pri čemer se pritožba sklicuje na listinske dokaze, ki jih je predložila tožnica. Listinski dokazi namreč ne štejejo kot del navedb pravdnih strank, ampak so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da jih bo sodišče upoštevalo kot del navedb. Dejstva, ki izhajajo iz prilog, se lahko upoštevajo le pod pogojem, da jih stranka predhodno tudi navaja.

20Pritožba se neutemeljeno sklicuje na neupoštevanje kolizije dveh ustavnih pravic. Pri koliziji dveh ali več ustavnopravno zagotovljenih in varovanih pravic je potrebno uporabiti načelo sorazmernosti. Poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice mora biti vedno v skladu z načelom sorazmernosti, ki je priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države (2. člen URS).

21Upoštevaje prizadetost posameznikovega interesa ali pravice ter odklonilne pogoje za objavo popravka iz 31. člena ZMed⁵, ima sodišče zadosten pravni prostor, da lahko prepreči širjenje pravice do popravka (40. člen Ustave RS – v nadaljevanju URS)⁶, ki bi predstavljala njeno zlorabo oziroma pretirano poseganje v pravico do svobode izražanja (39. člen URS)⁷. Prizadetost posameznikovega interesa je odprt pravni pojem, ki se zapolni z vsebino v vsakem konkretnem primeru posebej. Ugotovitev, da je bilo s spornim člankom poseženo v tožničino osebnostno sfero na tak način, da ima o sporni problematiki pravico podati svoje stališče, hkrati pomeni, da ji je toženec, kot odgovorni urednik medija, ki je sam izbral temo članka, dolžan omogočiti objavo popravka, s čemer pa še ne bo poseženo v čast in dobro ime medija, niti v pravico do svobode izražanja.⁸ Kljub koliziji pravice do popravka in pravice do svobode izražanja, je bila s predmetno sodbo zagotovljena sorazmernost in ravnovesje med imenovanima pravicama.

22Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o s strani tožnice priglašenih pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, v katerem je obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam toženca. Sodišče druge stopnje ji je priznalo: 250 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21, 5 točk za materialne stroške po tar. št. 12, kar je skupaj 255 točk in ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znaša 153,00 EUR, k temu je prišteti še 22% DDV v znesku 33,66 EUR, kar je skupaj 186,66 EUR.

¹ Kot izhaja iz vira Wikipedija – https://sl.wikipedia.org/wiki/Dru%C5%BEbeni_mediji: Družbeni mediji (ang. social media) je splošno poimenovanje za nabor internetnih tehnologij spleta 2.0, ki omogočajo interaktivno izmenjavo informacij, interoperabilnost in uporabniško-orientirano načrtovanje. Uporabnikom omogočajo interaktivno sodelovanje in prevzemanje vloge ustvarjalcev vsebin v okviru virtualnih skupnosti, v nasprotju s spletnimi stranmi z začetkov interneta in svetovnega spleta, ko so bili uporabniki le pasivni ogledovalci posredovanih vsebin. Gre za izkoriščanje tehnologije interneta na bolj interaktiven način, s poudarkom na kolektivni inteligenci in predstavlja nove možnosti izrabe spleta in učinkovitejše vključevanje njegovih uporabnikov. Za razliko od tradicionalnih medijev, pri katerih se informacije in znanje širijo iz enega vira, družbeni mediji uveljavljajo komunikacijo enakih med enakimi in gradijo na aktivni vlogi posameznih udeležencev. Primeri spletnih strani, kjer lahko najdemo družbene medije, so Google, Wikipedia, Facebook, YouTube, LinkedIn …
² Kot je bilo nesporno ugotovljeno tekom postopka na prvi stopnji, je tožnica na toženca naslovila tri zahteve za objavo popravka, in sicer dne 12. 11. 2019, 13. 11. 2019 in 23. 11. 2019.
³ V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika je npr. med postopkom dopuščena subjektivna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika (37. člen ZMed).
⁴ Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2013 z dne 13. 6. 2013.
⁵ Upoštevaje predvsem šesto alinejo, ki se ne more ogniti vprašanjem vsebinske ustreznosti.
⁶ 40. člen URS obravnava pravico do popravka in odgovora in določa: Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.
⁷ 39. člen URS opredeljuje svobodo izražanja in določa: (1) Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in. javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. (2) Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
⁸ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 439/2007 z dne 26. 7. 2007.