VSM Sodba in sklep I Cp 330/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo z zamudno sodbo in ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.942,24 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.942,24 EUR od 10. 3. 2009 dalje do plačila in v III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 371,12 EUR. Nadalje je sodišče s sklepom predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

2Zoper zamudno sodbo in sklep o vrnitvi v prejšnje stanje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). V pravočasni pritožbi zoper zamudno sodbo navaja, da je sodišče izpodbijano zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer 7. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP. Prav tako ne drži, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Sodišče je z zamudno sodbo ugodilo primarnemu zahtevku na ugotovitev, da je toženka dolžna plačati znesek 7.942,24 EUR, tak zahtevek je napačen in neizvršljiv. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) bi morala z ugotovitvenim zahtevkom zahtevati ugotovitev obstoja svoje terjatve do tožene stranke, ki se poplača iz odvzete vrednosti premoženjske koristi v kazenskem postopku. Tožba je nesklepčna, saj iz nje ne izhaja, da je toženka tožnici dolžna kaj plačati, temelj tega zahtevka je po navedbi tožnice 76. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kar pa je toženka že plačala na podlagi kazenske sodbe iz naslova ukrepa odvzema premoženjske koristi. Prav tako je tožba vložena prepozno, saj je tožnica ni vložila v treh mesecih od dneva, ko je izvedela za kazensko sodbo, s katero je bila toženki odvzeta premoženjska korist, torej najkasneje 25. 10. 2018, prekluzivni rok pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati po uradni dolžnosti, s tem pa je prenehala tudi pravica tožnice terjati obresti kot stranske terjatve. Toženki je bila kršena pravica do sodnega varstva, saj ji ni bil zagotovljen primeren način vročanja tožbe v odgovor, zato na tožbo ni odgovorila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zamudno sodbo spremeni ter zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3V pritožbi zoper sklep toženka navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 120. člena ZPP, po katerem lahko sodišče brez naroka zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če se vrnitev predlaga iz očitno neopravičenega razloga, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Toženka uveljavlja kršitev svoje ustavne pravice do sodnega varstva in navaja, da ne ve ali je skupaj s tožbo in vabilom k mediaciji prejela poziv za odgovor na tožbo, sodišče pa bi te njene trditve moralo preveriti zlasti z zaslišanjem na naroku, saj vročilnica ne pomeni zadostnega dokaza v tej smeri. S podajo soglasja k mediaciji je namreč jasno izrazila svojo voljo, da nasprotuje tožbi oziroma svojo voljo, da je pripravljena v postopku aktivno sodelovati in se braniti, s čemer je nasprotovala izdaji zamudne sodbe. Da toženka ni vložila tudi odgovora na tožbo, je krivda predvsem v tem, da je sodišče tožbo vročilo skupaj s pozivom k mediaciji, za takšno ureditev pa ni racionalne podlage. Predlaga, da sodišče druge stopnje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4V odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče druge stopnje je izpodbijano zamudno sodbo in sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen in 366. člen ZPP).

K sklepu

7Predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko stranka vloži takrat, kadar iz upravičenega vzroka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zato izgubi pravico opraviti to dejanje (116. člen ZPP). Kot upravičen vzrok ni mogoče šteti napake, ki bi nastale na strani države oziroma sodišča, pač pa dogodke, na katere nista vplivala ne državni organ ne stranka. V sodni praksi pa je že zavzeto stališče, da je upravičen vzrok lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti, torej nekrivdi, ni mogla niti predvideti niti preprečiti¹.

8V konkretnem primeru toženka sodišču očita, da ji poziv na odgovor na tožbo ni bil vročen, torej sodišču očita nezakonito postopanje, odpravi katerega pa so namenjena pravna sredstva in ne institut vrnitve v prejšnje stanje. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe s katerimi se graja pravilnost dela sodišča obravnavalo kot pritožbo.

9Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki v skladu s 120. členom ZPP ni razpisalo naroka za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa od obligatornosti razpisa naroka obstajata dve izjemi, prva se nanaša na primere, ko so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana, druga pa da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje podan iz očitno neopravičenega razloga. V tem primeru lahko sodišče predlog zavrne brez razpisa naroka ne da bi dalo stranki možnost, da se izjavi. Za takšne primere gre takrat, ko že iz samih navedb predlagatelja izhaja, da dejstva, zaradi katerih je nastala zamuda, ni mogoče subsumirati pod pravni standard „opravičenih razlogov“², takšna pa je situacija tudi v konkretnem primeru.

10Razpis naroka namreč ne bi imel nobenega smisla, toženka se namreč sklicuje, da je v listinah, ki jih je prejela, enostavno spregledala poziv naj odgovori na tožbo, takšni razlogi pa niso opravičljivi in bi jih sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene tudi v kolikor bi opravilo narok.

11Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sklep zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K zamudni sodbi

12Temeljna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je pasivnost toženke, ki se izkazuje s tem, da ne odgovori na tožbo. Pasivnost stranke se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Zraven tega pogoja morajo biti za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni še preostali pogoji, in sicer da je toženki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

13Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila tožba toženki vročena 5. 3. 2019 skupaj s pozivom na odgovor na tožbo ter povabilom k postopku mediacije, kar izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 14, ki jo je toženka tudi lastnoročno podpisala.

14Za učinkovit potek postopka je nujno, da ima sodišče zanesljiv dokaz o tem, da so bila strankam pisanja vročena. Inštitut, ki to zagotavlja, je vročilnica (149. člen ZPP).³ Po vpogledu v spis višje sodišče ugotavlja, da iz podpisane povratnice izhaja, da je bila sodna pošiljka toženki vročena dne 5. 3. 2019. Iz rubrike povratnice „vsebina“ izhaja, da je bilo v navedeni sodni pošiljki: drugopis tožbe s prilogami -1, poziv na odgovor Odg_d9, povabilo k mediacij, brošura, soglasje. V spisu se nahaja tudi poziv toženki z dne 1. 3. 2019, naj odgovori na tožbo, z opozorilom, da mora odgovoriti na tožbo tudi če bo podala soglasje k mediaciji.

15Vročilnica je javna listina, za katero velja dokazno pravilo, da dokazuje resničnost dejstva, da je naslovnik sodno pisanje prejel (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ta dokaz pa je mogoče ovreči, vendar z višjim dokaznim standardom, ki ga mora doseči tisti, ki tej listini nasprotuje.⁴ Toženka v pritožbi zatrjuje, da sodna pošiljka ni vsebovala poziva na odgovor na tožbo. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 325/2011 se od povprečno skrbne osebe pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče, saj bi v nasprotnem primeru potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Toženka bi torej v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino morala to nemudoma sporočiti sodišču oziroma se z vpogledom v spis prepričati, kaj je s pisanjem, za katerega iz pisemske ovojnice izhaja, da ga je prejela.

16Nadalje zmotno meni pritožba, da je podaja soglasja k mediaciji predstavljala njeno voljo, da se zadeva reši na drugačen način in da zato niso bili podani razlogi za izdajo zamudne sodbe. Toženki je poziv na odgovor na tožbo - obrazec Odg_d9 bil vročen, iz njega izhaja, da mora toženka na tožbo odgovoriti v roku 30 dni, sicer bo sodišče izdalo zamudno sodbo, prav tako bo sodišče izdalo zamudno sodbo v kolikor odgovor na tožbo ne bo obrazložen. Toženka pa je bila tudi opozorjena, da mora kljub temu, da poda soglasje k začetku mediacije, podati tudi odgovor na tožbo, zato zmotno meni pritožba, da je toženka nasprotovala tožbi s tem, ko je podala soglasje k mediaciji.

17Ker je torej vročitev bila pravilno opravljena, je toženki bila dana možnost sodelovanja v postopku, s tem pa sodišče prve stopnje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

18Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi trditev v tožbi in dokazov utemeljeno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki niso v nasprotju z dokazi in jih je predložila tožnica, s tem pa sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost izdane zamudne sodbe.

19V predmetnem postopku tožnica vtožuje plačilo zneska 7.942,24 EUR, ki ga je izplačala toženki, naknadno pa je bilo ugotovljeno, da je bil znesek s strani toženke pridobljen z kaznivim dejanjem goljufije in je toženka bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Kazenska sodba je pravnomočna. Z opisanim ravnanjem je toženka tožnici povzročila škodo v višini izplačanega zneska, torej v višini 7.942,24 EUR. V okviru kazenskega postopka je toženki bila odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist v višini 7.942,24 EUR, slednji znesek je toženka sodišču tudi že plačala, tožnica pa je v kazenskem postopku svoj premoženjskopravni zahtevek prijavila.

20Pravna podlaga zahtevku je določba 76. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki ureja varstvo oškodovanca v primeru odvzema premoženjske koristi. Ta določba ureja dve situaciji: če je oškodovanec v kazenskem postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek in če ga ni. V prvem primeru pride do odvzema premoženjske koristi le, če ta presega premoženjskopravni zahtevek ali če je bil oškodovanec glede premoženjskopravnega zahtevka napoten na pravdo. Če je obtoženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist na račun oškodovanca, pa temu v okviru kazenskega postopka premoženjskopravni zahtevek ni bil priznan, kazensko sodišče mora odvzeti premoženjsko korist, ki jo je obtoženec pridobil s kaznivim dejanjem, saj se s kaznivim dejanjem nihče ne sme okoristiti. Med položajem v drugem in tretjem odstavku 76. člena KZ-1 zato ni bistvenih razlik. V skladu z drugim odstavkom 76. člena KZ-1 mora oškodovanec, ki ga je sodišče v kazenskem postopku glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, zahtevati poplačilo iz odvzete vrednosti.

21Ukrep odvzema premoženjske koristi se izvrši v korist proračuna, vendar država ni tista, ki je pasivno legitimarana v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka, saj z oškodovancem ni v materialnopravnem razmerju. Pasivno legitimiran je obsojenec, to je oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist, država je le subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo⁵. Glede na navedeno je tožnica pravilno postavila zahtevek na ugotovitev, da ji je toženka dolžna plačati znesek 7.942,24 EUR, na podlagi takšne odločitve oziroma na podlagi pravnomočne sodbe bo namreč tožnica lahko zahtevala od države, v korist katere je bil izvršen ukrep odvzema premoženjske koristi, plačilo tega zneska.

22Zahtevka tožnica ni postavila prepozno upoštevaje, da je pravdo začela znotraj šestih mesecev od pravnomočnosti kazenske odločbe, ki je postala pravnomočna 6. 6. 2018. Sodišče prve stopnje se sicer v 6. točki obrazložitvi zmotno sklicuje na 3. točko 76. člena KZ-1, vendar pa slednje na pravilnost odločitve ne vpliva. Iz kazenske sodbe, ki je priložena tožbi, namreč izhaja, da je tožnica premoženjskopravni zahtevek priglasila in v zvezi z njim tudi bila napotena na pravdo, njen zahtevek namreč v kazenskem postopku med priznanimi zahtevki ni zaobsežen.

23Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o zakonskih zamudnih obresti, ki jih terja tožnica od toženke v skladu s 193. in 378. členom Obligacijskega zakonika (OZ), od takrat ko je izplačala odškodnino toženki. O slednjem ima izpodbijana zamudna sodba ustrezne razloge v 7. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema kot pravilne.

24Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154.členom ZPP). Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

¹ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem Prva knjiga, Aleš Galič, GV Založba 2005, str. 477-478.
² Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Aleš Galič, str. 500 - 501.
³ VS RS II Ips 451/2003.
⁴ J. Zobec: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, druga knjiga, GV Založba in Ur. l. RS, Ljubljana, 2006, stran 422.
⁵ VS RS sodba III Ips 101/2016 z dne 13. 12. 2017.