VSK Sklep CDn 22/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpis ne dovoli.

1V tej zadevi je zemljiškoknjižni sodniški pomočnik s sklepom z dne 17. 9. 2019 zavrgel predlog Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), ki je predlagala vknjižbo lastninske pravice pri osnovnem pravnem položaju pri uvodoma navedenih zemljiških parcelah, katerih imetnik je po podatkih zemljiške knjige Medobčinska zdravstvena skupnost Splošno ljudsko premoženje (delež 26/48).

2Ugovoru predlagateljice zoper takšno odločitev je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom ugodila in odločitev spremenila tako, da je predlagani vpis dovolila.

3Zoper ta sklep se z očitkom zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju Zavod). V pritožbi navaja, da parcele tvorijo pripadajoče zemljišče k stavbi 1 k. o. K., ki katastrsko ni vpisana, v njej pa se po nepremičninskih evidencah GURS nahajajo poslovni in drugi prostori ter eno stanovanje. RS je bila lastnica oziroma dosledneje nosilka vseh stvarnopravnih upravičenj družbene lastnine na predmetnih nepremičninah zgolj do uveljavitve Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ),¹ od tedaj dalje pa je nosilec navedenih upravičenj Zavod. Stališče, da so se nekdanje zdravstvene skupnosti preoblikovale v Ministrstvo za zdravje oziroma RS je napačno oziroma vsaj kritično pomanjkljivo.

Zgornje stališče pritožnik utemeljuje z naslednjo argumentacijo. Zdravstvene skupnosti kot samoupravne interesne skupnosti po Zakonu o zdravstvenem varstvu (v nadaljevanju ZVZ)² so prenehale obstajati z iztekom 31. 12. 1989 na podlagi 24. člena zakona o določitvi nalog, ki jih od 1. 1. 1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (v nadaljevanju ZoDN).³ Iz 25. in 30. člena ZoDN nadalje izhaja, da sredstva, pravice in obveznosti, arhiv in dokumentacijo ter drugo premoženje zdravstvenih skupnosti in njihovih delovnih skupnosti s 1. 1. 1990 prevzame ustrezna družbeno politična skupnost v skladu s prevzemom nalog po Ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi SR Slovenije (v nadaljevanju Ustavni zakon).⁴ naloge zdravstvenih skupnosti so na podlagi Ustavnega zakona in izvedbenih predpisov začasno prešle na državne organe – Skupščino RS, njen Izvršni svet in na Republiško upravo za zdravstveno varstvo (v nadaljevanju RUZV), kot izhaja iz Poročevalca tedanje republiške in zvezne skupščine št. 16 z dne 23. 5. 1991, stran 3. RUZV je bila takrat organ v sestavi Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo (kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je bil komite kasneje preimenovan v Sekretariat za zdravstveno in socialno varstvo, le-ta pa je nato postal Ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo) in je nastala iz delovnih skupnosti zdravstvenih skupnosti kot izhaja iz četrtega odstavka 12. člena Ustavnega zakona in 1. ter 2. člena Odloka o prevzemu delovnih skupnosti ter 6. in 19. člena ZoDN. Za zdravstvene skupnosti in njihove delovne skupnosti je bila tako ustrezna družbeno politična skupnost v smislu 25. člena ZoDN država (RS). Za RS kot nosilko stvarnopravnih upravičenj (RS je pravna oseba in ima sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, niso pa pravne osebe Ministrstva in drugi državni organi) pa je RUZV kot organ v sestavi znotraj že navedenega republiškega komiteja dejansko po prevzetih delavcih delovnih skupnosti upravljala s premoženjem in sredstvi nekdanjih zdravstvenih skupnosti.

Zgoraj citirane določbe ZoDn po navedbah pritožnika predstavljajo pravno podlago za univerzalno pravno nasledstvo po nekdanjih zdravstvenih skupnostih in njihovih delovnih skupnostih do 1. 3. 1992, ko je stopil v veljavo ZZVZZ, ki je ustanovil Zavod in v 97.členu določil, da z delom začne 1. 3. 1992, RUVZ pa z delom preneha 29. 2. 1992. ZZVZZ je v 99. členu določil, da Zavod z dnem začetka dela prevzame delavce ukinjene RUZV, kot tudi premoženje, arhiv, dokumentacijo in sredstva, s katerimi je ta upravljala. Po evidencah in podatkih ZZZS so bili to delavci, premoženje, arhiv, dokumentacijo in sredstva, ki do 1. 3. 1992 še niso bili izvzeti, odsvojeni in podobno.

Na tej časovni točki je treba govoriti o pravici uporabe, upravljanja in razpolaganja z družbeno lastnino, in ne o lastninski pravici, saj določila 24. člena ZoDN in 99. člen ZZVZZ še ne predstavljajo določil o lastninjenju družbene lastnine. Do lastninjenja je prihajalo po sklopih in v in v različnih časovnih točkah z različnimi zakoni. Za vsako nepremičnino je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine. Na sredstvih v družbeni lastnini so obstajale pravica uporabe, upravljanja in razpolaganja, vsebine teh pojmov pa ni mogoče enačiti s pojmi klasičnih stvarnopravnih razmerij. Pravilno razumevanje vsebine pravice uporabe, razpolaganja in upravljanja je predstavljeno v sodbi VS RS II Ips 213/2010 (glej zlasti 15. in 17.točko obrazložitve). Prevzem premoženja po 99. členu ZZVZZ ne pomeni prevzema v upravljanje v smislu, da bi lastništvo oziroma ključna upravičenja družbene lastnine ostalo RS. Za tako tolmačenje ni najti nobenega prepričljivega argumenta ali pravne podlage. Zavedati se je treba tudi, da je bil glede na četrti odstavek 12. člena Ustavnega zakona prevzem nalog s strani RS oziroma njenih organov začasne narave in tudi prevzem sredstev/premoženja po 25. členu ZoDN je bil le začasne narave, dokler ni za konkretni primer uveljavljena z ustavo usklajena zakonska ureditev z ZZVZZ. Solastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah je originarno pridobil ZZZS in sicer na podlagi 99. člena ZZVZZ (pridobitev pravice uporabe, razpolaganja in upravljanja družbene lastnine) ter 3. in 7. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL),⁵ ko je prišlo do pretvorbe v klasično lastninsko pravico. Da je temu tako, dodatno izhaja iz predloženega dopisa med enoto RUZV v K. in centralo z dne 27. 6. 1990, v katerem enota centrali sporoča podatke o poslovnih prostorih, ki jih zaseda RUZV. Med drugim dopis omenja prostore v poslovni stavbi na naslovu v K., s pripadajočimi zemljišči (to so predmetne štiri parcele), na katerih je Zavod tudi izvrševal zakonito in lastniško posest vse od 1. 3. 1992 in jih vodil med svojimi osnovnimi sredstvi). Pritožnik je javni zavod in pravna oseba, ki ji zakon te pravne osebnosti oziroma sposobnosti ni omejil. Premoženje, ki ga je prevzel od RUZV, je prodajal, oddajal v najem, ga z lastnimi sredstvi vzdrževal. Ravnanje z nepremičninami je predmet pregledov Računskega sodišča, k vsakoletnemu zaključnemu računu pa daje soglasje Vlada RS. Ne Vlada ne Računsko sodišče nista nikoli zahtevala, da se zaključni račun in postopke ravnanja z nepremičnim premoženjem prilagodi na način, da Zavod ni lastnik. Za Zavod ne velja prepoved navajanja novih dejstev in dokazov, saj mu na prvi stopnji ni bilo omogočeno, da se izjavi o predlogu.

4Predlagateljica v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil Zavod ustanovljen z uveljavitvijo ZZVZZ in njegov ustanovitelj je predlagateljica. Prevzem premoženja, o katerem govori 99. člen ZZVZZ ne pomeni tudi lastninjenja nepremičnin. Zakonske določbe, ki se nanašajo na lastninjenje, so vedno izrecne. Zakonodajalec navede, da se premoženje lastnini. Ker take tehnike zakonodajalec ni uporabil, to pomeni, da lastninjenja ni želel izvesti. Tedaj so se postopki lastninjenja na vseh področjih šele začenjali. Vse, kar je Zavod lahko prevzel na podlagi navedenega člena, je bila pravica upravljanja nepremičnin. Z ZLNDL so bile olastninjene tiste nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih. Prevzem v upravljanje po 99. členu ZZVZZ ni prevzem uporabe. Dejstvo je tudi, da so se pravice, med katere sta sodili pravica uporabe in pravica upravljanja, v predpisih poimenovale nepravilno ali vsaj nedosledno. Zato ni možno brez vsakega dvoma trditi, da je bila dejansko z ZZVZZ na Zavod prenesena le pravica upravljanja, ne pa pravzaprav pravica uporabe na prenesenih nepremičninah. Predlagateljica šteje, da je Zavod posamični naslednik določnega dela premoženja ter tudi pravic in obveznosti RS, s katerimi je le-ta preko državnega organa zagotavljala zdravstveno varstvo, vse v obsegu, kot ga odloča ZZVZZ.

5Pritožba je utemeljena.

6Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da se je Medobčinska zdravstvena skupnost (v nadaljevanju Skupnost) kot imetnica pravice uporabe (in ne lastninske pravice) v zemljiško knjigo vpisala v letu 1986. To je bilo še v prejšnjem družbenem sistemu, v času katerega je Skupnost tudi nastala. Šlo je za zakonsko (v ZVZ) predvideno obliko združevanja tedanjih samoupravnih interesnih skupnosti, konkretno občinskih zdravstvenih skupnosti. Nesporno je, da Skupnost ne obstaja več. Predlagateljica predlogu, s katerim sedaj predlaga vpis svoje lastninske pravice, ni predložila listin in se nanje tudi ni sklicevala. Zatrjevala je namreč, da je po samem zakonu pravni naslednik skupnosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu njeni utemeljitvi v celoti sledilo. Pritožba tako argumentacijo predlagateljice in sodišča utemeljeno graja. Načeloma je za vpis (lastninske pravice) v zemljiško knjigo potrebna listina. V zemljiškoknjižnih postopkih namreč sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja v zemljiški knjigi (načelo formalnosti postopka iz 124. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1)). Listina ni potrebna le v primerih, ko tako izrecno določa zakon. Da bi to veljalo za konkretni primer, predlagateljica z vsebino svojega zemljiškoknjižnega predloga ni izkazala.

7Njene navedbe in pritožbene navedbe Zavoda o relevantnih predpisih, ki so vplivali na obstoj in položaj nekdanje Medobčinske zdravstvene skupnosti ter na stanje na dan 1. 1. 1990, se v bistvenem ne razlikujejo. Tako je nesporno, da je dotedanji položaj samoupravnih interesnih skupnosti s področja zdravstva (pa tudi ostalih) spremenil že Ustavni zakon (Uradni list SRS, št. 32/1989), ki je med drugim določil, da z zgoraj navedenim dnem pristojni upravni organi prevzamejo delovne skupnosti teh skupnosti, s tem pa tudi kadre, sredstva za delo in financiranje teh delovnih skupnosti (11. člen in četrti odstavek 12. člena). Temu je najprej sledil Odlok o prevzemu delovnih skupnosti samoupravnih interesnih skupnosti v republiške upravne organe (Uradni list SRS, št. 41/89), ki je v 1. členu konkretno določil, da Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo prevzame delovne skupnosti zdravstvenih skupnosti (tudi medobčinskih). Nato pa je bil sprejet ZoDN (ki je začel veljati 1. 1. 1990). Ta je ustanovil republiške upravne organe, ki nastanejo iz delovnih skupnosti samoupravnih skupnosti, konkretno je na področju zdravstva ustanovljena RUZV kot organ v sestavi Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo (glej 6. in 19. člen). Iz 24. člena tega zakona še izhaja, da samoupravne interesne skupnosti, ki so bile ustanovljene na podlagi ZVZ, z 31. 12. 1989 prenehajo z delom (pritožbeno sodišče dodaja, da je 27. člen nalagal izbris samoupravnih interesnih skupnosti iz sodnega registra po uradni dolžnosti). Prvi odstavek 25. člena ZoDN je določal, da sredstva, pravice in obveznosti samoupravnih interesnih skupnosti in njihovih delovnih skupnosti, arhiv, dokumentacijo ter drugo premoženje prevzamejo ustrezne družbeno politične skupnosti v skladu s prevzemom nalog po Ustavnem zakonu.

8Pritožba pravilno opozarja, da sta izhajajoč iz zgoraj navedenih predpisov predlagateljica in posledično sodišče pojem „ustrezne družbenopolitične skupnosti“ (ki prevzamejo premoženje nekdanjih samoupravnih interesnih skupnosti), zmotno izenačila z Republiškim komitejem za zdravstveno in socialno varstvo (v nadaljevanju Komite). Drži namreč, da nekdanjih družbenopolitičnih skupnosti (med katere je po tedanji ustavni ureditvi sodila npr. republika, občine, skupnosti občin), ni mogoče preprosto enačiti z republiškimi upravnimi organi, med katere je po tedanji ureditvi spadal Komite⁶ (glej Zakon o organizaciji in delovnem področju republiških upravnih organov in republiških organizacij; Uradni list SRS št. 5/80 s spremembami in dopolnitvami). Že zato po mnenju pritožbenega sodišča nadaljnje sklicevanje predlagateljice in sodišča na kasnejšo zakonodajo, ki je spremenila samo organizacijo in poimenovanje republiških upravnih organov (konkretno Komiteja do zdajšnjega Ministrstva za zdravje) ne more imeti relevantne teže pri utemeljevanju pravnega nasledstva. Enako velja za nerazumljivo preostalo sklicevanje na Zakon o vladi in Uredbo o poenotenju vpisov RS kot pravne osebe.

9Ob tem velja izpostaviti, da predlagateljica ni ponudila nedvoumne, jasne zakonske podlage za samo lastninjenje in s tem za vpis lastninske pravice v njeno korist namesto pravice uporabe, ki je bila leta 1987 vpisana v korist nekdanje Skupnosti, na podlagi samega zakona. Dejstvo je, da so tranzicijski predpisi o lastninjenju le izjemoma predvideli vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti na podlagi zakona. Zgoraj povzeti predpisi, ki so bili sprejeti v času prehoda na nov družbeni sistem in na opisani način ukinili samoupravne interesne skupnosti ter pri tem uredili tudi prevzem sredstev oziroma premoženja (niti Zakon o vladi), take določbe nimajo.

10Take določbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vsebuje niti ZZVZZ,⁷ s katerim je bil Zavod ustanovljen⁸ in ki ga je predlagateljica v utemeljitvi predloga sicer obšla, pri čemer drži pritožnikovo zatrjevanje, da govori tudi o premoženju ukinjene RUZV oziroma njegovem prevzemu s strani novoustanovljenega Zavoda. Njegovih navedb zato ni mogoče zanemariti in kažejo na konkurenco predlagateljice in Zavoda za status upravičenca za lastninjenje. Presoja utemeljenosti predloga za vpis lastninske pravice predlagateljice ob že prej navedenem ne terja dodatnega poglobljenega odgovora na stališče pritožnika glede njegovih pravic.⁹

11Pritožbeno sodišče zaključuje s ponovno izpostavljenim načelom formalnosti postopka, ki v zemljiškoknjižnem postopku sredstva za dokazovanje pravnih dejstev, ki so pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, omejuje na listine. To izhodišče velja tudi za vpis pridobitve lastninske pravice na podlagi predpisov, ki so urejali lastninjenje; izjema je le ZLNDL, ki omogoča vpis lastninske pravice na tistega, ki ima v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe v svojo korist. ZLNDL sicer omogoča tudi vpis na pravne naslednike vknjiženih imetnikov pravice uporabe, vendar je pri tem ravno tako treba upoštevati temeljno načelo formalnosti postopka. Ker je torej naloga zemljiškoknjižnega sodišča le preverjanje formalnih pogojev za predlagani vpis (glej še 140., 40. in 148. člen ZZK-1), samo ne ugotavlja oziroma razčiščuje spornih dejstev. Če nastopi taka situacija in obstoji več potencialnih upravičencev za lastninjenje, je ovire pri urejanju zemljiškoknjižnega stanja v odsotnosti ustreznega dogovora mogoče urediti v kontradiktornem pravdnem postopku.

12Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi zemljiškoknjižni predlog ni utemeljen. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se vpis ne dovoli (3. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

¹ Uradni list RS, št. 9/92, z nadaljnjimi spremembami, velja od 1. 3. 1992.
² Uradni list SRS, št. 1/80, z nadaljnjimi spremembami.
³ Uradni list SRS, št. 42/89, z nadaljnjimi spremembami.
⁴ Uradni list SRS, št. 32/89, z nadaljnjimi spremembami.
⁵ Uradni list RS, št.44/97.
⁶ Enako logično velja za omenjeno RUZV, ki je bila organ v sestavi Komiteja.
⁷ To glede na navedbe strank v pritožbenem postopku ni sporno.
⁸ Pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo to po uveljavitvi Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91).
⁹ Pripominja pa, da je iz historičnih podatkov razvidno, da je bil njen predlog za vpis lastninske pravice, v katerem se je sklicevala na Ustavni zakon, 24. - 27. člen ZoDN, 99.člen ZZVZZ in 3. člen ZLNDL, že zavrnjen (Dn št. 6713/2003).