VSC Sklep EPVDp 14/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb tega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje storilcu s sklepom z dne 4. 10. 2019 odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta sklep je storilcu bil vročen 6. 11. 2019, storilec pa je še pred vročitvijo tega sklepa in sicer 3. 11. 2019 storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), zaradi česar mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 1530/2019 z dne 13. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 24. 1. 2020, izrečenih 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v taki procesni situaciji potrebno smiselno uporabiti tretji odstavek 202. e člena ZP-1, ki določa, da v primeru, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Gre namreč za situacijo, ko sodišče pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti, te okoliščine ni moglo upoštevati in ko velja zakonska domneva, da bi v takem primeru predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bil zavrnjen, saj je ob takih okoliščinah težko upravičiti pričakovanje, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po zakonu o voznikih, kar je pogoj za ugoditev predlogu za odložitev (sedmi odstavek 202. d člena ZP-1).

5Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tudi zagovornica strinja s smiselno uporabo tretjega odstavka 202. e člena ZP-1, sodišču prve stopnje pa očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo materialne določbe ZP-1 s tem, ko pri preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni upoštevalo okoliščin, ki bi jih po njenem mnenju moralo upoštevati. Zagovornica namreč meni, da je tudi pri preklicu odložitve potrebno smiselno uporabiti sedmi odstavek 202.d člena ZP-1 in upoštevati okoliščine kot so osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti in okoliščine, v katerih je prekršek storjen ter oceniti, ali je sploh mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov. Tako stališče je zmotno, saj ga ni mogoče utemeljiti z nobeno od ustaljenih metod razlage.

6Jezikovna analiza zgoraj povzete določbe tretjega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno pokaže, da sodišče v primeru ugotovitve, da so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, nima možnosti tehtanja kakršnihkoli okoliščin in tehtanja, ali naj prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ali ne, temveč je to dolžno storiti, kar jasno izhaja iz besedila, da ″sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja″. Temu pritrjuje tudi zgodovinska razlaga, saj primerjava s tretjim odstavkom 202. e člena ZP-1 pred 6. 11. 2016, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), pokaže, da je tretji odstavek 202. e člena ZP-1 določal, da je v taki procesni situaciji sodišče s sklepom odločilo, ali naj se storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kot izhaja iz obrazložitve k 34. členu predloga ZP-1J (Poročevalec DZ, EPA-1067-VIII) je bil namen spremembe tretjega odstavka 202. e člena ZP-1J uskladitev s novim četrtim odstavkom 202. d člena ZP-1, ki je omejil veriženje odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je tudi bil namen sprememb 202. d in 202. e člena ZP-1J.

7Ker tako sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 nima možnosti, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih zagovornica pojasnjuje, da je ponovna kršitev cestnoprometnih predpisov bila posledica slabega zdravstvenega stanja po hudi prometni nesreči, ki jo je storilec utrpel pred dvema letoma in zaradi katerih ima hude psihične težave in težave z nespečnostjo, kakor tudi navedbe, da storilec vozniško dovoljenje nujno potrebuje zaradi zagotavljanja prevozov matere, ki je brez vozniškega dovoljenja in zaradi zdravstvenih težav težko prenaša prevoze s sredstvi javnega transporta na obiske k sorodnikom v Republiko Srbsko ter zaradi iskanja zaposlitve, ker je praktično za vsako zaposlitev izmed zadnjih treh za katere je bil storilec na razgovorih pogoj veljavno vozniško dovoljenje. Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati pri odločanju o preklicu in na njihovi podlagi tudi pritožbeno sodišče ne more spremeniti izpodbijane odločitve, ker za to nima zakonske podlage.

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.