VSL Sodba II Cp 1155/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 457,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati: (I.) znesek 6.913 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 do plačila; (II.) znesek 3.226 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila in (III.) pravdne stroške v višini 2.675,75 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja ugotovitev sodišča, da za bivanje v stanovanjski hiši na cesti v X. nima pravne podlage. To je izkazala s predloženimi listinami, do katerih se sodišče ni konkretizirano opredelilo in jih ni dokazno ocenilo. Je imetnica osebne služnosti, vpisane v zemljiško knjigo, njene pridobitve pa tožnik ni nikoli izpodbijal. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in se ni opredelilo do ugovora, da posest izvršuje na podlagi lastninskega upravičenja služnostnih zavezank. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi od solastnic zahteval dosego dogovora o načinu uporabe solastne nepremičnine. Njegovo prikrajšanje ni niti konkretno niti realno in je njegov zahtevek neutemeljen. Napačna je ugotovitev sodišča glede njene nedobrovernosti, saj posest izvršuje na podlagi veljavne pogodbe s solastnicama. Prepričana je bila, da se toženec z obstoječim stanjem strinja, saj pogodbe ni izpodbijal ter se je iz stanovanja prostovoljno izselil in vanj ni več vstopal. Od septembra 2014 do decembra 2017 je bil popolnoma pasiven, uporabljal pa je del nepremičnine v pritličju. V obravnavani zadevi ne gre za razmerje med lastnikom in nelastnikom, temveč med solastnikom in služnostno upravičenko. Nepremičnina v naravi ni razdeljena, tožnik pa ni zatrjeval, da bi od solastnic zahteval sklenitev dogovora glede načina njene uporabe. Po pogodbi je upravičena do rabe celotnega stanovanja v nadstropju na podlagi lastninskih upravičenj A. A. in B. B. Neobrazložen je zaključek, da je uporabnino dolžna plačati od 1. 9. 2014. Nelogično je, da bi jo tožnik na plačilo terjal 3 leta prej, preden bi se nanjo obrnil s pisnim zahtevkom. Zahtevek na plačilo pred 1. 12. 2017 je tudi iz omenjenega razloga neutemeljen. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora o prispevku k nakupu novega avtomobila, saj je spregledalo, da je bilo vozilo Renault Clio skupno premoženje. Tožnica je utemeljeno mislila, da je ob primerjavi vrednosti tega avtomobila, skupaj z izročenim denarnim zneskom v višini 3.000 EUR in dosojeno uporabnino, odmena za uporabo že bila izročena. Sodbe v izreku ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče dosodilo več, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, na katerega se je oprlo v obrazložitvi. Ker je tožnik zahteval plačilo do konca glavne obravnave, zadnji narok pa je bil izveden 3. 7. 2019, sodišče ni imelo podlage za prisojo uporabnine do izdaje sodbe. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, ki ne morejo pričeti teči pred vročitvijo tožbe, ko se pravda začne. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je posledično napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta razvezana zakonca in bivša solastnika nepremičnine s parc. št. 1, k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na cesti v X. (v nadaljevanju stanovanjska hiša). Pred zaključkom razveznega postopka je toženka svoj polovični delež na stanovanjski hiši podarila hčerkama A. A. in B. B., ki sta soglašali, da se pri njunem solastniškem deležu v korist darovalke vknjiži osebna služnost stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše. Tožnik k pogodbi ni pristopil in kot solastnik za ustanovitev osebne služnosti ni podal soglasja. Stanovanjska hiša v naravi obsega mansardno stanovanje, ki ga zaseda četrtinska solastnica B. B. s hčerko, stanovanje v nadstropju, ki ga v celoti zaseda toženka, in prostore v pritličju, ki so pretežno servisni in skupni vsem stanovalcem, eno sobo pa uporablja tudi tožnik, vendar tam ne biva. Solastnina v naravi nikoli ni bila razdeljena. Tožnik kot polovični solastnik od toženke v tej pravdi zahteva plačilo uporabnine za uporabo polovice stanovanja v nadstropju, ki ga v celoti izključno uporablja sama.

6Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, vsakemu od solastnikov pa pripada računsko določen idealni delež te stvari. Solastnik zato sam ne more ustanoviti osebne služnostne pravice stanovanja, saj se ta nanaša na realni in ne idealni del nepremičnine, temveč ima zgolj pravico ustanoviti užitek na solastniškem deležu na podlagi 231. člena SPZ. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Toženka zato po darilni pogodbi s solastnicama ni mogla veljavno pridobiti osebne služnosti na stanovanju v nadstropju, takšno pogodbeno določilo je nično in zoper tožnika ne more učinkovati. Pritožbeno zavzemanje, da toženka stanovanje uporablja na podlagi veljavnega pravnega naslova, zato ni utemeljeno, ne glede na to, da tožnik (zaenkrat) še ni vložil izbrisne tožbe in zahteval izbrisa vpisane osebne služnosti. Vložitev takšne tožbe namreč ne predstavlja predpostavke za vložitev obogatitvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz položaja (so)lastnik – nelastnik in ne iz položaja, ki velja v razmerju med solastniki, ter je pritožbeno sklicevanje na pravno prakso v solastniških razmerjih neutemeljeno.

7Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava, konkretno 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta pravila so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa Obligacijski zakonik (OZ), kasnejša, glede vrste koristi, ki jih urejajo, pa tudi posebna. Za dobrovernega posestnika drugi odstavek 95. člena SPZ določa, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, medtem ko za nedobrovernega posestnika SPZ plačila za uporabo stvari ne ureja, zato se zanj uporabljajo pravila, določena v 198. členu OZ. Dobroveren je posestnik, če ne ve in tudi ne more vedeti, da ni upravičen do posesti, nepošteni pridobitelj oziroma nedobroverni posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti, čeprav ve ali bi lahko vedel (če bi ravnal skrbno), da stvari ni upravičen imeti v posesti, jo uporabljati oziroma uživati (28. člen SPZ).

8Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni bila dobroverna posestnica, saj ji je bilo nedvomno znano, da stanovanjska hiša med solastniki ni razdeljena in da tožnik ne soglaša z brezplačno uporabo njegovega solastnega dela nepremičnine. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnik ni odločil, da bi svoj delež brezplačno podaril hčerkama in da je že kmalu po razvezi od toženke pričel zahtevati plačilo za uporabo. Do tega je bil nedvomno upravičen, ker kot solastnik izrecnega soglasja za njeno bivanje ni podal. Da je plačilo pričel zahtevati že z mesecem septembrom 2014, je sodišče ugotovilo po dokazni oceni izpovedi strank in predvsem njunih hčera, ki sta potrdili, da je oče po razvezi pričel zahtevati plačilo nadomestila za toženkino uporabo stanovanja, in to kmalu potem, ko ni prišlo do podpisa darilne pogodbe in dogovora o razdelitvi nepremičnine. Toženka, ki v postopu do prvega naroka ni konkretizirano oporekala dejstvu, da bi jo tožnik ustno pozival k plačilu, temveč je potrdila, da je v letu 2015 celo prinesel v podpis najemno pogodbo, se zato v pritožbi ne more sklicevati na svoje prepričanje, da se je tožnik z njeno brezplačno uporabo njegovega solastniškega deleža strinjal in je vanj privolil. Glede na izpoved strank in zaslišanih prič pa so nadalje povsem neprepričljive tudi njene trditve, da je bil do decembra 2017, ko je preko odvetniške družbe podal pisno zahtevo na plačilo, povsem pasiven. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago, iz katere izrecno izhaja, da je toženko ustno pozival k plačilu že v septembru 2014¹. Te trditve niso v nasprotju s predloženo nepodpisano najemno pogodbo, ki zgolj izkazuje, da je v letu 2015 razmerje že poskušal formalizirati, vendar neuspešno, ničesar pa ne pove o trenutku, ko je toženko seznanil, da za uporabo njegovega dela nepremičnine nima soglasja in bo zanj morala nekaj plačati. Čeprav je do formalnega poziva tožnika toženki nato preteklo še precej časa, to ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka prve pozive na plačilo prejela že v septembru 2014.

9Sodišče prve stopnje je v zvezi s plačilom zneska za nakup novega avtomobila ocenilo izpovedi obeh strank in štelo za prepričljivejšo verzijo tožnika, kar je podrobno pojasnilo v 9. točki izpodbijane sodbe. Tem razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje in toženka v pritožbi zgolj z vztrajanjem, da je s plačilom 3.000 EUR utemeljeno mislila, da je bilo dogovorjeno plačilo za celotno uporabo stanovanja, ne more uspeti. Hkrati te trditve kažejo na njeno razumevanje situacije, da ji zgolj s strani solastnic ustanovljena osebna služnost stanovanja v razmerju do tožnika ne daje ustrezne pravne podlage za brezplačno bivanje.

10Sodišče prve stopnje je pisno napako pri zapisu zneska v izreku I. točke sodbe odpravilo s popravnim sklepom. Ta je že postal pravnomočen, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih razlogov, ki sodišču očitajo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo ne bo opredeljevalo.

11Čeprav je tožnik v tožbenem zahtevku zajel obdobje plačila uporabnine do konca glavne obravnave, sodišče pa jo je dosodilo do dneva izdaje sodbe, s tem ni preseglo tožbenega zahtevka. V pravdnem postopku velja načelo enotnosti glavne obravnave, ki se opravlja (v praksi praviloma) na več narokih. Zadnji je bil v zadevi razpisan 11. 3. 2020, vendar sta se pravdni stranki njegovi izvedbi odpovedali in soglašali, da sodišče izda sodbo brez naroka, ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov, tudi izvedeniškega mnenja, pridobljenega po zadnjem naroku. Glede na takšne okoliščine je pravilna in z zahtevkom skladna odločitev sodišča prve stopnje, da uporabnino določi do 10. 3. 2020, ko je izdalo sodbo in zaključilo procesna dejanja.

12Po določilu 193. člena OZ, ki ureja obseg vrnitve dosežene koristi, mora pridobitelj vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Odločitev, da je toženka obresti dolžna plačati od vložitve tožbe, ji je tako v korist in je njeno zavzemanje za nastop zamude šele z vročitvijo tožbe neutemljeno. Razlaga, za katero se zavzema v pritožbi, pa je napačna tudi ob upoštevanju 299. člena OZ, saj je od tožnika že prejela poziv na izpolnitev obveznosti.

13Toženka na več mestih sodišču neutemeljeno očita bistvene kršitve določb postopka. Razlogi sodbe so jasni in skladni ter logično utemeljujejo odločitev. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz predloženega dokaznega gradiva, ki ga je vpelo v svojo dokazno oceno in ni ostalo prezrto. Zgolj dejstvo, da vseh dokazov ni poimensko naštelo, ne pomeni, da dokazne ocene ni mogoče preizkusiti.

14Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč OT in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povišane za DDV, v skupnem znesku 457,50 EUR. Toženka je te stroške dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Tožba in pripravljalna vloga s 14. 5. 2019.